Drugi val krize že nekaj časa visi v zraku. Njen začetek je bil povezan z gradbeništvom in nekako poetično bi bilo, če bi se kriza v tej gospodarski panogi tudi izpela. A se, žal, verjetno ne bo. Stvari so šle preprosto predaleč.
Delavci ponekod že več kot eno leto niso dobili plač, podizvajalci hodijo na pogajanja opasani s pištolami in zdaj še najbolj črn scenarij – ko nekdo zaradi sistema, ki spremlja posel, obupa nad življenjem. Posledice bodo skratka segle globoko in se bodo kot verižne reakcije sproščale v vseh porah družbe.
Narobe svet. Kaj je šlo narobe? Gradbinci v malem slovenskem peskovniku so si s podporo državnih bank in politike razdelili vse državne posle. Dolgove do podizvajalcev pri prvem poslu so z zamikom pokrivali z denarjem, ki so ga dobili pri drugem. Država je praktično tako otrokom – Hildi, Ivanu, Dušanu in drugim – pomagala zrasti v gradbene barone. Vendar se je ta vrtiljak zdaj ustavil. Banke so postale previdnejše, državnih projektov ni na pretek, zastala je prodaja nepremičnin. Velike gospode so torej dohiteli otroški grehi.
Ironično je seveda, da politika znova razmišlja o reševanju velikih, medtem ko majhni množično umirajo. Nihče ne vidi resnosti problema, ki pravzaprav ni nov. Že sredi devetdesetih se je slovensko gradbeništvo razstavilo na kose. In če bi država takrat postavila jasna pravila igre v peskovniku in če bi banke znale realno oceniti upravičenost vsakega posameznega projekta, danes ne bi govorili o drugem valu krize. Veliko če-jev v igri, v kateri ljudje tudi umirajo.
