Slovenija
14548 ogledov

Upokojenec jedel hrano za mačke: Saj je meso, ko pogreješ, je za dva obroka

Upokojenec ostareli starejši Profimedia
"Mislim, da je takrat Ančki počilo srce, saj je tudi njo potem napadla bolezen. Zdravniki so rekli, da ni od žalosti ... ampak jaz vam povem, da ni tako."

"Tone, za prijatelje Tonček, tudi Tonči."

Rojen sem bil v družine "gruntarjev", kmetija je bila naše moško poslanstvo. Že deda so delali, pa njegov deda, pa moj ata. Ni mi bilo težko, sem bil takrat še zdrav in močen. Delal si na svoji zemlji, za svoje otroke, za vnuke, kdaj tudi kaj prodal.

Nismo bili bogataši, je bila pa na mizi pogosto pečenka, kak štrudelj ali šarkelj.

Ampak takrat so bili drugi časi. Ni bilo bonificiranih delovnih stažev. Začel si delati na polju, pa v gozdu, še preden si bil dovolj star za prvi šnops. Ni bilo urnika. Včasih si delal 8, 10 12 ur. Ko smo bili manjši, smo se veselili kakega dežja, da je bilo malo počitka.

Lahko smo prodajali izdelke, ni te gnjavila davkarija. Kdaj si imel več sira - pa si prodal, kdaj več mleka ali pa krompirja. Največ smo prodali pa zeljnih glav in mesa.

Kmetija je bila velika. Živina, polje, gozd. Od deda je "grunt" podedoval moj ata, od njega jaz. Imel sem še brata, pa je umrl 1988 med podiranjem smrek.

Ženil sem se s sosedovo Ančko. Pridna je bila, delovna. Najlepša je bila na vasi, vsi so mi jo bili fouš. Ko sva se vzela, je imela dolgo kito blond las in čisto modre učke. Dobra je bila, gospodinja, žena. Pa po srcu.

Pekla je najboljši štrudelj v vasi. Takega skutinega ne naredi nobena več. Ko nam je šlo malo slabše, je znala malo "zgulefat" in je med skuto naribala jabolka, da je bilo dovolj za vse.

Same hčere so se nama rodil, ampak sva jih bila vesela. Vse so imele njene učke. Plave kot nebo. Ena je umrla takoj po rojstvu, zdravniki so rekli, da ima preveliko srce, da bi živela v tem svetu. Ta druga je imela pokvarjeno nogico in rokico. Pet let je bila z nami, potem pa se eno jutro ni več zbudila. Mislim, da je takrat Ančki počilo srce, saj je tudi njo potem napadla bolezen. Zdravniki so rekli, da ni od žalosti ... ampak jaz vam povem, da ni tako.

Ko me je zapustila še ona, nisem imel, zakaj da živim. Komu pa bi zapustil "grunt"? Za koga, da bi se ubijal? Vedel sem, da si druge ne bom več iskal. Ančka je bila le ena. Moja Ančka. Pa sem ga "šnopsal". Tako mi je bilo manj hudo. Sosedje so me označili za pijanduro in mi nihče ni več pomagal pri gruntu. In ker ni bilo obdelovano, ni bilo kaj za prodajo ...

brezdomci, Zavetišče za brezdomne zasvojence s prepovedanimi drogami Korak | Avtor: Žurnal24 main Žurnal24 main

Najprej sem dal njive v najem, pa potem sem moral prodati krave, pa koze. Potem sem njive prodal. Pa naš traktor in Lado Nivo. Potem še gošo. Na koncu pa še domačo hišo. Prevelika je bila zame.

Preselil sem se v mesto. Vsi so rekli, da je to cenejše. Ne potrebuješ avta, zdravnik je blizu in družba. Ampak tu te ljudje niti ne pozdravljajo, pa sem že 15 let tukaj.

Penzijo imam tako, da mi ravno tekočega računa ne zaprejo. Malo pod 400 evrov. Pa plačam elektriko, pa smeti, pa RTV, pa ogrevanje, pa mi malo ostane. Ne morem si tukaj pridelat krompirja, pa zelja.

Za hrano imam na mesec manj kot 50 evrov. Mleka nisem pil že par let, je predrago. Jem, kar je. Predvsem, ko je znižano ali pa poteče rok. Še dobro, da imam "rostfraj želodec". Strah me je, če se mi strga bunda. Kako jo bom kupil?

Lani sem enkrat vzel znižano konzervo z napačne police, sem mislil, da je mesna omaka. Je bila dobra, dišala je po mesu. Potem sem videl, da je hrana za mačke. Ampak - saj je isto meso. In ko pogreješ, je za dva obroka, pa pride ceneje kot bilo kaj. Zdaj si včasih kupim, ko se mi zalušta meso.

Vedno gledam, kdaj bo znižan ananasov kompot. Tako lepa je slika gor, to bi še rad probal pred 80 letom. Pa kdaj bi poskusil tisto čokolado iz reklame z rumom (rumove kroglice op. p.). Samo ena vrečka stane kot moje kosilo. Drugega pa si ne želim več. No, mogoče, da bi mi kdaj kakšen sosed pomagal nesti vrečko gor v tretje nadstropje.

______________________________________

P. S.: Za Tončka nam je povedala njegova soseda, mamica samohranilka. Ki se je preselila tik ob njegova vrata. Pomagala mu je z vrečkami, mi pa smo jima (tudi ona je komaj shajala) pomagali s hrano. Dočakal je ananasov kompot, rumove kroglice, litre in litre mleka (onega tapravega s 3,5 mm) pomaranče. In nikoli več ni kupoval mačje hrane kot mesnega nadomestka.

"Poznali" smo ga le 6 mesecev, kak dan manj. Z nami je še praznoval svoj 80. rojstni dan, a nobena od nas ni znala napraviti tako dobrega štrudla kot Ančka. Nato se preprosto ni več zbudil.

Mamico samohranilko pa smo "obdržali", sedaj je "dvojna" mamica, poročena. In spomnili se je boste po razstavi pogledov brezdomcev na Starem mostu.

Tončkov je ogromno.
In kljub zgražanju ni edini, pri katerem smo opazili, da si pomaga preživeti - z mačjo hrano.

Koliko jih ne vidimo?
Koliko ne ujamemo?
Koliko ne slišimo?

Zato #projektVida

______________________________________

Vida je glasbeni, družbeno odgovoren projekt, ki opozarja na pozabljene starostnike. Ki odkriva njihove zgodbe. V dogovoru z društvom Humanitarček, nekatere objavljamo tudi na Žurnalu24. Želimo namreč, da usode zapostavljenih upokojencev in ostarelih ljudi dosežejo čim več ljudi.  

Projekt, ko združuje generacije, zvrsti. Projekt, ki motivira k spremembam.
Ki aktivira - posameznike, podjetja, starostnike, družbo ... in kritizira sistem, ki pozablja nanje.

Ugotovili smo namreč ... da starostniki nimajo glasu. Nimajo Facebooka, da bi zapisali tegobe, še telefona marsikje ne. In četudi smo na tu mi, pa Up-ornik, Rdeči kriz, Karitas in številna druga društva ... to ne bo rešilo problema. Ne nazadnje - vsak dan smo tudi mi sami bližje starostništvu”.

In zakaj Vida?
Vida je bila prva gospa, ki smo ji z društvom pomagali. Preminula je leta 2015. Nikoli ji nismo uspeli urediti do konca hišice. Umrla je zaradi pljučnice, ko smo jo poznali manj kot mesec.

V Sloveniji je 37.000 starostnikov, ki prejemajo 300 evrov pokojnine, 18.000 ljudi prejema varstveni dodatek. V to številko so vključeni vsi invalidi in trajno nezaposljivi. Kako torej preživijo ti starostniki? Komajda!

#projektVida je nastal na pobudo društva Humanitarček, ki od leta 2012 poleg brezdomcev skrbi tudi za starostnike. V letih dela z njimi so ugotovili, da jih je vedno več. Tudi če bi imeli nekaj 10.000 evrov, ne bi mogli poskrbeti zanje, saj vseh ne najdejo. Revščina je še vedno največja stigma.

#projektVida je tako družbeno odgovoren, na trenutke kritičen projekt, pri katerem so z objavljanjem zgodb (z dovoljenjem starostnikov) začeli odkrivati bedo slovenskih starostnikov ter jim na tak način dali glas. Ker je ena izmed glavnih težav pomanjkanje motivacije, socialna izključenost, so "svoje" starostnike aktivirali.

Skupaj s koordinatorkami tako pripravljajo lične ročne izdelke, ki jih bodo dodali t.i. "lunch packu". Starostnikom sta glas posodila Tinkara Kovač in socialni delavec, raper Amo Socialec, ki sta v pesmi #vida upodobila vse tegobe slovenskih starostnikov. 13.11. na mednarodni dan prijaznost pa bo luč sveta ugledal videospot.

Namen #projekVida je predvsem zavedanje, da ima vsak od nas v okolici svojo Milko, Tončko, Francija ali Lojza, ki potrebuje malo pomoči. Le z aktivno vključenostjo lokalnih skupnosti, predvsem pa posameznikov, bomo te starostnike lahko našli. Včasih potrebujejo le pomoč pri ureditvi varstvenega dodatka (le kako si ga naj natisnejo s spleta?), včasih pomoč pri nošnji stvari iz trgovine ali nedeljsko kavico v družbi. Poiščimo torej v svoji okolici Vido.

AKTIVNO LAHKO POMAGATE

1. Z izpolnjevanjem dejanj na portalu Dobrodelko, kjer so objavljene aktualne potrebe starostnikov, brezdomcev: http://www.humanitarcek.org/DOBRODELKO

2. z nakupom Albuma #projektVida in ročnega izdelka starostnikov z življenjsko zgodbo, združenim v "lunch bag" od 1.11. 2019 na spletni strani Galerija Kreativnih ali osebno na Gosposki 5, Maribor. Z 10 evrov boste pomagali do 3 toplih obrokov, pa še luštno darilo je.

3. s širjenjem zavedanja, da so povsod okoli nas starostniki in malo pomočjo vsem Vidam v okolici.

Komentarjev 10
  • maresem 18:29 23.oktober 2019.

    Poslanski bagri dol visi ali je mali človek lačen ali sit, brigajo se za svoje smrdljive riti.

  • Skipi 12:40 23.oktober 2019.

    Kaj bi nato porekli poslanci, da si po 80 letih želi da bi še enkrat probal ananas pa si ga ne more privoščit. Če bi on za stanovanje plačeval 100€ kot naši poslanci bi si ga mogoče lahko.

  • Ice1976 11:09 23.oktober 2019.

    Lepa in hkrati žalostna zgodba. Lepa, ker je imel pokojni lepo življenje do smrti žene in otrok, žalostna pa kaj se lahko zgodi po tem. Vsekakor za premislek, kaj se lahko zgodi, tudi če imaš vse, sploh sedaj v časih ...prikaži več izobilja. Ampak gospodarstvo se počasi ohlaja...