Kako kot dolgoletni menedžer in šef Krke gledate na današnjo krizo?
Trikrat sem že doživel večjo ekonomsko krizo, ki sicer ni bila globalna, je pa bila lokalna. Prva je bila v 70. letih v državah v razvoju, kamor smo zaradi takratne politike ogromno izvažali: Nigerija, Pakistan, Libija, Etiopija, Alžirija. Naši največji partnerji so bili Pakistanci in Nigerijci. Za svoj izvoz takrat nismo dobili plačila. Druga je bila jugoslovanska, v 80. in 90. letih. Takrat smo izgubili ogromno trga. Potem je bila v letih 1997 in 1998 ruska kriza s strašnimi devalvacijami.

Kakšne so podobnosti med temi krizami in današnjo?
Številka ena je boj za izvoz. Ker imamo premajhno državo, moramo izvažati. Vprašanje pa je, kako izvažati, saj izvoz pada. V primerjavi z zadnjimi desetimi leti se zdaj spreminja slog dela. Naš največji kupec je Nemčija, ker je pred hišo. V Münchnu smo praktično doma. A Nemci so zdaj v recesiji. Drugi so Italijani, ki so prav tako pred hišo in tudi v veliki krizi, tretji pa Hrvati. Skratka, vsi smo v krizi. Vprašanje je, kje bi lahko več prodajali, saj zdaj izvoz pada. Slovenci smo določene države zanemarjali. Ena izmed njih je Rusija. Treba je iti v Sibirijo in naokoli po Rusiji, ne samo v Moskvo. Toda ker je priložnost zamujena, bo te trge zdaj težko osvojiti. Ko je Slovenija predsedovala Evropski uniji, smo imeli ogromno pomembnih državniških obiskov, z njimi je prišla tudi močna gospodarska delegacija. Kazahstan je pred leti prišel s svojo ekipo gospodarstvenikov in ministrov, vendar se z njimi ni nihče ukvarjal. Nimamo strategije, kako bi obvladovali kitajski trg, saj tja ne izvažamo ničesar. Tu je še Indija.

Ali so za osvojitev Rusije priložnost posli s plinovodi?
Koliko časa se že pogovarjamo o teh plinovodih! Enkrat jih hočemo, drugi nočemo. Vedeti moramo, ali je ta plinovod zanimiv tudi z vidika poslovanja z Rusijo ali pa nam je v interesu poslovanje z Američani. Ti pa nam ne bodo pomagali, saj nimamo izvoza v Ameriko. In kako se tega lotiti? Treba je potovati, se srečevati z ljudmi, ki bodo potem pri tebi kupovali. V poslu je pomembno tudi lobiranje.

Kako ste vi lobirali?

Tudi zdaj veliko dela z Rusi

Svetovalec. Čeprav je v pokoju, ima Miloš Kovačič še vedno veliko moči in stikov v Rusiji. Vse v njegovi stroki zanima, kako priti na ruski trg. Sam pozna rusko garnituro in jim lahko pri tem svetuje. Doma je v Ljubljani. S prijatelji hodi v Tivoli in gostilno trikrat na teden. Ob torkih je na Dolenjskem. Z nekdanjimi sošolci in s prijatelji se dobiva v Šentjerneju, kjer domuje nekdanji šef Mobitela Anton Majzelj. Pogosto je tudi v Kostanjevici na Krki, kjer ima hišo. Vnuke pa ima v Ljubljani in Novi Gorici.

O tem lahko povem cel kup anekdot. Vedno sem vedel, kdo odloča. Izvedeti sem moral, kdo odloča o nakupih: ali to počnejo na ravni Ruske federacije ali Sovjetske zveze, in kako do teh ljudi priti. Za nekoga, ki je naročal pri meni, sem izvedel, da praznuje 50-letnico. Zato sem prekinil dopust, šel na njegovo dačo in mu kot prvi izmed tujcev čestital. To je že nekaj pomenilo. Mesto Moskva ima državne bolnišnice in tiste, ki so v pristojnosti župana. Tvoja naloga je, da najdeš tistega, ki je na občini zadolžen za zdravstvo. To so po navadi ruski Židi, ki vladajo v poslu in medicini. Za nekoga iz občine sem izvedel, da ima zelo rad konje. Jasno, za darilo sem mu prinesel namiznega konja. Tako počasi prideš do posla. Prideš enkrat, dvakrat, greš na večerjo, se pogovarjaš, ustvari se prijateljstvo. Ko veš, da ima budžet, ga pokličeš in te sprejme. Takih ljudi, ki bodo obdelovali trge, moramo imeti v Sloveniji čim več. Treba je iti v London, Hamburg, Vzhodno Evropo, ki ima center na Dunaju. Vsi drugi pridejo do Dunaja, nam pa se do tam ne ljubi.

Problem v krizi je tudi, da ne bo plačil. Kako priti do plačila?
Tu imamo spet več možnosti. Povedal bom nekaj primerov, kaj sem doživel, ko ni bilo denarja. Ker mi v Moskvi niso mogli plačati z denarjem, so mi ponudili robo, ki v izvoz ne gre za med, in sicer so bile to razne kemijske sestavine. Rekel sem si, da je to bolje kot nič, vzel robo in jo prodal naprej v Londonu in Hamburgu. V Indiji in Azerbajdžanu so mi namesto denarja dali bombaž, in tako sem trgoval z bombažem. V Makedoniji pa so mi plačali z vinom, ki sem ga nato uvozil v Nemčijo in ga tam prodal.

Kako gledate na tajkune?
Pojav tajkunov je dovoljevala zakonodaja. Lahko si šel na banko in vzel kredit na račun delnic, ki si jih zastavil od podjetja, ki ga šele kupuješ. Ob normalni zakonodaji do tega ne bi prišlo. Med problemi Istrabenza in Hita je glavni nadzorovanje, ki tudi ni urejeno. Ne vem, kaj so njihovi nadzorniki delali, saj če nadzoruješ podjetje, ne more priti do neumnosti. Če želiš nekaj prodati, moraš za nakup vprašati lastnike, ki so postavili svoje nadzornike. Vzrok za te težave je nekakovosten nadzor. Po osamosvojitvi sem bil med prvimi nadzorniki v NLB, na Petrolu, v Iskri, Hitu … in nikoli nismo delali takih neumnosti s sejninami in nagradami. Te so bile zgolj simbolične.

Kako menedžer zasluži nagrado, ki je vredna milijon evrov?

	Ko sem kupil Miliča, je bilo od 50 do 70 tisoč mark dovolj za vso sezono. Zdaj to ni več mogoče. Miloš Kovačič

Ta nagrada (gre za nagrado Marjanu Kramarju, bivšemu šefu NLB, op. n.) je medijsko prenapeta. Milijon evrov je štiriletna nagrada. Vsako leto je bil za poslovanje določen del nagrade. Tudi vsi drugi člani uprave so vzeli nagrado, pa ni nihče nič rekel. Pri tem pa ni bila udeležena samo slovenska vlada, temveč tudi Belgijci. Tudi oni so dobili nagrado. Kakor poznam razmere, so se v zadnjih letih zamenjali nadzorniki. Kdor prevzame nadzor, bi moral korigirati prejšnje dogovore, tu pa jih ni nihče. Ključni problem teh afer so nadzorniki. Isto je v Istrabenzu. Brez soglasja lastnikov oziroma nadzornikov se ne more početi nič, ne moreš kupovati, prodajati. Kolinska in Droga sta bili odlični podjetji, ogromno sta izvažali, na koncu pa so prodali še njihove blagovne znamke. Ob kakovostnih nadzornikih ne moreš tako samosvoje delati. Jaz nisem mogel nič prodajati, kupovati, saj so bili vsi naši nadzorniki profesionalci.

Nihe od menedžerjev iz vaše generacije ni postal lastnik podjetja. Zdaj imamo drugo generacijo: Šrota, Bavčarja … Je ta generacija pohlepnejša?
Izkoristili so dane razmere. Pri nas ni bilo možno, da bi vzeli 400 milijonov evrov posojila. Zame je bil defekt, če si šel na banko, kjer so imeli veliko denarja po ugodnih obrestnih merah, in si založil delnice podjetja, ki ga šele kupuješ.

Nekateri pravijo, da bi bila Pahorjeva vlada ustreznejša prej, Janševa pa zdaj, v krizi.
Zdaj sta pomembni komanda in hitra reakcija. To zdajšnji vladi manjka. Če se med sabo dogovarjaš, potem vsak tišči na svojo stran. Pahor pa ni tak človek, da bi sam odločal. V teh kriznih časih bi potrebovali neke vrste diktatorja. Ko je Putin prišel na oblast v Rusiji, je on odločal, Medvedjev pa ni tak tip. Potrebujemo odločevalca. Velikokrat sem bil v takem položaju, ko sem v kriznih časih moral iti v nove investicije. Moji kolegi so bili proti, ampak odločiti sem se moral jaz. Ko smo začeli graditi nove tovarne na Hrvaškem in v Moskvi, so vsi rekli, da sem idiot, vendar se je izkazalo, da je bil takrat pravi čas.

Bili ste tudi predsednik organizacijskega komiteja v Planici, predsednik ljubljanskega košarkarskega kluba Olimpija. Kakšna je prihodnost slovenskega športa? Danes imamo še vedno porušeno Bloudkovo velikanko, po drugi strani pa štiri nove stadione.
To ni ekonomično in ne vem, kdo bo to plačal. Za Plečnikovim stadionom stoji kapital, preostali pa so pod vprašajem. Vendar stadion morajo narediti, ker ga Ljubljana zdaj nima. Nima pa niti dobrega nogometnega kluba.

Se bomo vrnili v čase, ko je bila Slovenija na vrhu v samo enem športu?
Ko sem v košarki kupil prve igralce, med katerimi sta bila Milič in Daneu, je bilo 50 tisoč, 70 tisoč mark dovolj za vso sezono. Zdaj je to nemogoče.

Bodo cene tudi padle?
Ne vem, kaj bo na evropskem trgu. V Moskvi je bilo za CSKA ogromno denarja, zdaj pa ga ni. A Rusi so nori na šport. Tudi ko ni bilo nobenega denarja, so Rusi igrali najboljšo košarko in hokej.