Virant: Sodniki ne morejo večno stavkati

Dogovor s sindikati šolnikov je končal šest let trajajoča pogajanja o plačni reformi v javnem sektorju. Je to konec zgodbe? Se lahko še kaj zaplete?

Ta dogovor je češnja na torti reforme plačnega sistema. S tem, ko v sistem vstopa tudi šolstvo, so vse glavne plačne skupine pod streho in obstaja velika verjetnost, da bo septembra celotni javni sektor vstopil v nov plačni sistem. Mislim, da so možnosti za zaplet minimalne, na poti do cilja ne vidim več nobene ovire. Zdaj usklajujemo datume s sindikati in s kolegi v vladi za podpis splošne kolektivne pogodbe za javni sektor in potem še vseh kolektivnih pogodb dejavnosti in poklicev, ki jih je skupaj trinajst. Najverjetneje bosta ta datuma peti in enajsti junij.

Kdaj naj bi torej zaposleni v javnem sektorju dobili plače po novem sistemu in koliko več naj bi dobili?

V kolektivnih pogodbah bo zapisano, da se prve plače po novem sistemu izplačajo septembra letos. Skupna rast plač v javnem sektorju bo nominalno 13 odstotkov, povišice pa bodo izplačane v štirih tranšah po 3,25 odstotka. Prva četrtina bo izplačana septembra s poračunom od maja, druga četrtina bo izplačana marca 2009, tretja četrtina septembra 2009 in zadnja četrtina marca 2010. Če bi takšna dinamika rasti povzročila makroekonomska neravnovesja, se lahko – tako smo se dogovorili s sindikati – zadnja povišica tudi zamakne. Rast ne bo po vseh dejavnostih enaka, saj gre za odpravo plačnih nesorazmerij. Najnižja bo v vzgoji in izobraževanju, okrog šest odstotkov, najvišja pa, denimo, v zdravstveni negi in v kulturi, kjer so zaposleni danes najbolj podcenjeni – tu bo rast okrog 20 odstotkov.

Koliko denarja je to? Zadnja številka je 397 milijonov evrov.

Celotna masa sredstev za odpravo plačnih nesorazmerij znaša okrog štiristo milijonov evrov. Polovico bodo pokrila sredstva, ki so se zbirala z odpovedovanjem javnega sektorja usklajevanju plač z inflacijo od leta 2002. Zaposleni v javnem sektorju ne samo, da niso bili deležni učinkov gospodarske rasti, ki smo jo imeli v Sloveniji, njihove plače se niso usklajevale niti z inflacijo. Denar za izvedbo reforme, za odpravo plačnih nesorazmerij v javnem sektorju se sistematično zbira že nekaj let in je zagotovljen. Zaradi tega ne bo prizadet noben drug politični ali javnofinančni cilj.

Ali "udar" povišanja plač v kratkem času lahko povzroči makroekonomsko nestabilnost, sploh ker napovedi niso ugodne?

Vsa ta leta, ko so tekla pogajanja in so bile plače zamrznjene, je bilo jasno, da se bo plačna masa, ki se zbira za odpravo nesorazmerij, v nekem trenutku morala sprostiti. Če bi jo sprostili naenkrat, torej v enem obroku, potem bi to pomenilo zelo resen pritisk na inflacijo, zato smo se s sindikati dogovorili za izplačilo v štirih obrokih. Zbranega denarja je sicer na voljo več in plače bi se lahko v prvem obroku dvignile za več, kot je predvideno. Vendar so sindikati razumeli makroekonomske razmere in so pristali na štiri obroke; to je kompromis, ki je po mojem mnenju razumen in vzdržen. Po oceni Umarja bo rast plač v javnem sektorju le neznatno vplivala na inflacijo.

No, na koncu se je zapletlo v vladi, ki je potrdila privilegiran položaj vojske v plačnem sistemu. Takrat ste resno zagrozili z odstopom. Kako se je pravzaprav lahko to zgodilo?

Ves čas mandata sem skrbel za to, da bi bil plačni sistem v javnem sektorju enoten, brez privilegijev za posamezne skupine. To mi je uspevalo tako rekoč do minute pred dvanajsto. Tik pred zdajci, tik pred zaključkom plačne reforme, pa je bilo porušeno načelo izravnave plač uniformiranih poklicev, torej policistov, paznikov, carinikov, gasilcev in vojakov. In sicer krepko v korist vojakov. Vojaki bi prejemali najmanj za deset odstotkov višjo plačo od policistov. Navaden vojak bi imel celo višjo plačo od policijskega specialca. Poleg tega bi vojaki dobivali višji dodatek za delovno dobo kot drugi v javnem sektorju. Drugi sindikati so takoj odreagirali, ne zaradi zavisti, ampak zaradi občutka pravičnosti. Predvideval sem, kakšna bo reakcija sindikatov in sem na seji vlade nasprotoval tej rešitvi. In ko je bila kljub temu sprejeta, sem stvari postavil na kocko. Zastavil sem svoj mandat, svojo funkcijo, ker sem vedel, da nam lahko celoten plačni sistem pade v vodo, če ne bomo našli kompromisne rešitve. Slišati je že bilo celo interpretacije, da je bilo vse skupaj odigrano, zato da vladi ne bi bilo treba izplačati povišanja plač. Posledice bi bile po mojem mnenju katastrofalne, verjetno bi prišlo do generalne stavke javnega sektorja. 160 tisoč zaposlenih v javnem sektorju namreč upravičeno pričakuje, da se po šestih letih plačna reforma zaključi. Predsednik vlade in minister za obrambo sta odreagirala razumno, minister se je nekoliko umaknil in zadevo smo sporazumno rešili.

Je res, da je minister Erjavec s tem dogovorom iztržil draginjski dodatek za upokojence, ki bo izplačan jeseni?

O tej kupčiji ne vem nič in na tej ravni se nikoli nisem pogajal. Minister Erjavec mi nikoli niti z besedo ni omenil, da bi karkoli želel dobiti v zameno za to.

Ste zamerili predsedniku vlade, ker vas v ključnem trenutku ni podprl?

Ne bi govoril o zameri. Rekel bi le: konec dober, vse dobro. Na koncu sem mu hvaležen, da je takrat, ko je bilo treba, podprl mojo rešitev.

Imate pa odprto še eno fronto, pogajanja s sodniki. Pravite, da manevrskega prostora ni več. Kaj to pomeni?

Zahteve stavkovnega odbora sodnikov so tako radikalne, da je zelo malo možnosti, da bi preprečili stavko. Pri fiksnih plačah je naš manevrski prostor minimalen, lahko bi rekel ničeln. Prepričan sem, da so sodniška delovna mesta ustrezno umeščena v plačni sistem. Vrhovni sodniki, ki so najvišja raven sodne oblasti, se, denimo, s svojim plačnim razredom lahko primerjajo s poslanci, s 25-odstotno stimulacijo za delovno uspešnost pa tudi z ministri. Medtem ko se okrajni sodnik začetnik lahko primerja na primer z visokim državnim uradnikom, ki v ministrstvu piše zakone.

Ampak sodniki opozarjajo, da so drugi funkcionarji, na primer poslanci, tudi do sto odstotkov bolje plačani od njih.

Tudi pri fiksnih plačah sodnikov je z reformo prišlo do določene izboljšave. Osnovna plača okrajnih sodnikov je, denimo, višja za tri plačne razrede. Z reformo se je razlika med njihovimi plačami in plačami poslancev ter ministrov zmanjšala in ne povečalo. Še vedno sem tudi prepričan, da se odgovornost okrajnega sodnika začetnika pač ne more primerjati z odgovornostjo poslanca ali ministra. Lahko pa se primerja z vrhom zakonodajne in izvršilne oblasti vrhovni sodnik. In to je v sistemu zagotovljeno.

Stavka, pravite, je neizbežna. Kaj pa potem?

Sodniki bodo morali popustiti. Kam pa njihova stavka sploh vodi? Ne morejo stavkati v nedogled, navsezadnje je stavka neplačana. Če se bodo odločili za trajno stavko, potem bodo ostali brez plače. Sodniki imajo tudi izjemno nizko podporo v javnosti, ki od njih pričakuje več samokritičnosti. Priznati morajo, da obstajajo rezerve za izboljšanje dela. In morali bodo pristati tudi na to, da bodo višje plače vezane na boljše delo. Tukaj vlada ne bo popuščala.

Zavzemali ste se, da se Kosova protikorupcijska komisija ukine. To se ne bo zgodilo – ali to razumete kot svoj neuspeh?

Ker sem ves čas zagovarjal ukinitev te komisije, je zame dejstvo, da se to ne bo zgodilo, neuspeh. Ne dajem pa temu velike teže, to ni bil eden od ključnih projektov. Gre samo za načelno vprašanje. Odkar je nastala, torej tudi takrat, ko se niti slučajno ni vedelo, kdo bo njen predsednik, nasprotujem takšni komisiji. Korupcije ne preprečujejo komisije, ampak policija in tožilstvo. Energijo je torej treba vložiti v to, da bi bolje delala policija in tožilstvo. Žal mi je, da do premikov na tem področju prihaja šele ob koncu vladnega mandata. S tem, kar se dogaja sedaj, na koncu našega mandata, bi morali začeti že pred tremi leti.

Zakaj pa se je vlada šele zdaj začela ukvarjati s tem?
 
Težko ocenjujem, zagotovo pa sta za to, da do sedaj ni bilo dovolj učinkovitega pregona, odgovorna policija in tožilstvo. Morda je problem v vodstvu teh dveh institucij.

Po zadnjih raziskavah javnega mnenja vlada nima prav visoke podpore. Zakaj?

To vprašanje je zelo kompleksno, eden od možnih razlogov je, da v zadnjem obdobju ogromno časa porabimo za predsedovanje EU, na drugi strani pa ima opozicija že zelo veliko časa za volilno kampanjo. Prepričan sem, da se bo ta trend pred volitvami obrnil. Takrat bomo imeli več časa, da sistematično prikažemo rezultate mandata te vlade. Gotovo bomo morali tudi sami pri sebi narediti obračun, kjer smo delali napake, in to volivcem tudi odkrito povedati. Nobena vlada ni brez napak, tudi naša ne in mislim, da je bolje, če to odkrito priznaš in obljubiš, da boš poskušal v naslednjem mandatu delati bolje.

Kaj pa so bile napake? Česa vlada ni naredila, pa bi morala?

Če vprašanje obrnem: kaj vidim kot ključne izzive prihodnjega mandata (in s tem seveda tudi kot pomanjkljivosti tega). Gotovo boj proti korupciji in gospodarskemu kriminalu. Rezultati tukaj niso optimalni in tudi ne bodo kmalu vidni. Sedanje preiskave gospodarskega kriminala se bodo skozi tožilske in sodne postopke vlekle še več let. Ne moremo torej oceniti, kako uspešne so zadnje akcije. Drugo je področje zdravstva. Šele v zadnjem času, z novo ministrico, se kaže premik k menedžerskemu razmišljanju. Mislim, da bo v naslednjem mandatu v zdravstvu treba narediti nekaj podobnega, kot smo v tem mandatu naredili v državni upravi. Torej, postaviti pacienta kot uporabnika storitev v ospredje. Plače zdravnikov in medicinskih sester so zdaj urejene, torej motivacija ne bi smela biti več problem. Omogočiti je treba, da pacient ne bo taval od vrat do vrat, da ne bo kot pozabljena marela ure in ure čakal pred ordinacijo. Skratka, pacient mora biti kralj.

Bilo je nekaj nekaj primerov, ko se s predsednikom vlade nista strinjala in je to izvedela tudi javnost. To sicer med ministri ni običajno; ali to pomeni, da imate tako močan položaj v vladi, ali je to stvar vašega značaja?

Mislim, da gre bolj za vprašanje osebnih vrednot kot močnega položaja v vladi. V politiko sem vstopil, da bi uveljavljal svoja načela in stališča, ne zato, da bi se jim odpovedal. Svoboda misli in govora je zame velika vrednota, brez tega ne bi mogel živeti. Zato se mi zdi prav, da svoje mnenje tudi takrat, kadar ni enako mnenju predsednika vlade ali večine v parlamentu, branim in ga tudi ne skrivam pred javnostjo.

Vi ste eden od redkih ministrov, ki ga je pohvalila tudi opozicija. Bi bili pripravljeni sodelovati v vladi, v kateri ne bi bila SDS vodilna stranka?

Sodelujem pri pripravi programa SDS za naslednji mandat. Po svojih močeh bom prispeval k temu, da ta stranka ponovno osvoji vodilno mesto. Zato je logično, da v drugačni vladi ne bi bil pripravljen sodelovati.

Boste kandidirali za poslanca?

To vprašanje je še odprto, o njem se zadnje čase veliko pogovarjam s svojo družino in prijatelji.