Žalostno življenje mladih
"Ni šlo toliko zame, jaz sem sama, ko pa sem videla, kakšno žalostno življenje imajo punce, nimajo nobenih prijateljev, nikamor ne morejo, če gredo zvečer na zabavo, morajo spati v tisti hiši. Ko sem videla, kaj se dogaja mladim, sem si rekla: edina rešitev je, da gremo." Voglarjeva, ki se je rodila v Venezueli, je v Slovenijo prišla s sestro in nečakinjama, njun oče je v Španiji.
"V Venezueli sem se rodila in včasih je bilo vse drugače, zdaj si ves čas v strahu, samo, da stopiš na cesto, se bojiš, da te kdo oropa, bojiš se, da ti kdo vdre v hišo. Včasih smo imeli plin, zdaj sem morala z vedrom po drva," o življenju v Venezueli razlaga Voglarjeva, po poklicu defektologinja. Od teh, ki so že pri nas, dve tretjini živita pri sorodnikih, eni tretjini pa pri nastanitvah pomaga država.
Status oziroma pravice repatriirane osebe, s katerimi jim je zagotovljena socialna pomoč in bivanje, veljajo 15 mesecev. Po uradnih podatkih v Venezueli, ki jo že več let pretresa gospodarska, politična in družbena kriza, živi 335 slovenskih državljanov oziroma do tisoč ljudi slovenskega rodu.
Na pot smo šli vsak z enim kovčkom
"Za to, da bi dobil bencin, je treba stati v več kilometrski vrsti, včasih več dni. Hrana v trgovini je, vendar je tako draga, da si komaj kaj privoščiš," pravi Andreas Hočevar, ki je v Slovenijo prišel s sestro Danielo, ženo Amal in hčerko Sofio, ki je najmlajša repatriirana potomka Slovencev iz Venezuele.
Prvič videli rokavice in šal
Na pot so odšli vsak z enim kovčkom, pravi, v hišo Meridi, kjer so živeli, so se preselili sorodniki. "Ne razmišljamo, da bi se kdaj vrnili, naučili se bomo slovensko in tukaj našli delo," pravi Andreas, ki je računalniški programer in svoje podjetje zdaj vodi iz Slovenije.
25-letni Danieli je v Venezueli uspelo končati študij, je diplomirana plesalka in se v Sloveniji že dogovarja za službo, žena Amal je
Priimek Hočevar nosijo po dedku, ki se je v Venezuelo preselil leta 1950. V kraju Merida, kjer so živeli, so najnižje temperature okoli 15 stopinj, šal in rokavice so v Sloveniji videli prvič.
Venezuelo je doslej zapustilo pet milijonov ljudi. "Nečakinji v Venezueli nista več imeli prijateljev. Ko končajo šolo, gredo. Hodijo lahko tedne in tedne. Mi smo imeli srečo, da smo lahko šli ven na tak," pravi Voglarjeva.
Zmanjkalo tudi navadnega belega papirja
Na Uradu za Slovence po svetu pričakujejo, da bo v Slovenijo v kratkem prišlo še 16 ljudi. Kot pravijo, so pogoji za repatriacijo strogi, prosilci morajo izkazati slovenski rod, priskrbeti potrdilo o nekaznovanosti, dokazati, da so ohranjali vezi s Slovenijo. Prošnje niso zavrnili še nobene, so pa zahtevali dodatna potrdila, vendar se je zapletlo tudi tukaj. "Prosilec, ki bi nam moral dostaviti potrdilo o nekaznovanosti, je prosil, naj počakajo še nekaj tednov. Težava je bila v tem, da tam, kjer bi ga moral dobiti, niso imeli navadnih belih listov," razlaga državna sekretarka Olga Belec.
Na uradu zdaj iščejo predvsem možnosti za namestitev in rešitve za učenje jezika."Gre za potomce, ki imajo še vedno radi kranjske klobase in za praznik pečejo potice, jezik pa je tisti, ki se ga v novem okolju najprej pozabi," pravi sekretar Dejan Valentinčič.
ma tem je treba dat socialo vzet pa ciganom in raznim beguncom
Vse lepo in prav, ampak sedaj pa na delo, ne socialo.
www.Badoo.red - spletna stran za zmenke za odrasle, ki želijo najti partnerja za seks