“Vedno je bil priden fant, z njim nikoli ni bilo težav. Ni bil veslač, je pa res, da je bil na svoji prvi regati že pri šestih mesecih. Od podviga, ki si ga je zadal zdaj, ga nisem poskušala odvrniti, me pa seveda skrbi. Najbolj se bojim hitrih kontejnerskih ladij, ki bi jih lahko srečali na poti in se malemu čolničku pred seboj ne bi mogle izogniti,” pravi Ljuba Medak, mama 23-letnega Primorca Marina Medaka, ki se bo s tremi britanskimi pustolovci januarja z devetmetrskim čolnom na vesla odpravil čez Atlantik.
“Veslali bomo brez spremstva, pot pa bo trajala predvidoma od 45 do 60 dni, odvisno od vremena. Idejo sem dobil pred tremi leti, a žal nisem našel nobenega Slovenca, da bi se mi pridružil,” razlaga mladi Pirančan.
S soncem do pitne vode
Po dva bosta veslala po dve uri, preostala člana ekipe pa bosta medtem počivala v eni od dveh kabin na čolnu, ki je opremljen tudi s sončnimi celicami. “Nekje imam skrit električni motor, s katerim si bomo pomagali,” se najprej pošali Medak, ko ga vprašamo, čemu so kolektorji pravzaprav namenjeni.
Nato pa pojasni, da bodo s sončno energijo razsoljevali vodo, da jo bodo lahko pili, hkrati pa napajali navigacijo in komunikacijske naprave – s seboj bodo imeli namreč satelitski telefon, vsak dan pa naj bi pisali blog.
Sponzor Tuš
Odprava je za svojo pot zbrala 70 tisoč evrov, koliko je primaknil slovenski sponzor Tuš, pa niso razkrili. Je pa menda pri odločitvi, da bodo mlade pustolovce podprli, aktivno odločal lastnik Tuša Mirko Tuš.
“To bo zelo velika in vznemirljiva avantura, velik izziv tako telesno kot duševno,” pravi eden do treh britanskih članov ekipe, 35-letni Alastair Humphreys, ki je med drugim prekolesaril pot okoli sveta ter prevozil 74 tisoč kilometrov, obiskal 60 držav in pet celin.
Nedavno je pešačil po južni Indiji, pretekel šest maratonov v Sahari, prečkal Islandijo in sodeloval v polarni odpravi blizu severnega magnetnega polja. O svojih avanturah je napisal štiri knjige.
“Ampak jaz sem običajen človek; poglejte me, sem povsem normalen, fizično nič posebno razvit. Zagotovo pa te ti ekstremni podvigi naredijo nekako zasvojenega in vsakič znova se sprašujem, česa vsega sem še sposoben,” razlaga Humphreys, ki “na meji” živi zadnjih deset let. Uspešnost tovrstnih odprav je sicer dvotretjinska.
