Znani rokometaš na vozičku: Vem, da bom šel spet s hčerkama na kolo

Rokometni klub Sevnica je v četrtek, 23. decembra 2010, v športni dvorani osnovne šole Sava Kladnika organiziral dobrodelno tekmo za svojega nekdanjega igralca in tedanjega fotografa Žurnala24 Dejana Mijovića, ki si je pet mesecev pred tem pri Fornačah na Obali zaželel osvežitve v morju, pa pri spuščanju po klančini nesrečno padel in si zlomil tilnik.

D. M.

Miro Požun ga je povabil v Velenje

Doma v Studencu pri Sevnici, se je rokometu zapisal prav na OŠ Sava Kladnika: "V rokometni krožek, nad katerim je bdel domači klub, sem se vpisal v petem razredu, bolj resno pa je postalo na gimnaziji v Brežicah. Po maturi je pokojni Miro Požun mene in Aleša Sirka povabil v Gorenje Velenje, s katerim sem podpisal svojo prvo profesionalno pogodbo."

Robustni krožni napadalec je na svoji športni poti osvojil naslove državnega prvaka s Celjani (2006), Velenjčani (2009) in Koprčani (2011) ter 91-krat zaigral za reprezentanco, tudi na svetovnih prvenstvih v Tuniziji (2005) in Nemčiji (2007) ter na evropskem na Norveškem (2008).

Dopoldne v tovarni, popoldne na igrišču

Preskusil se je tudi v tujini, na Slovaškem in Islandiji: "Islandci so bili dobri rokometaši, čeprav sploh niso bili profesionalci. Dopoldne so hodili v službo ali šolo, popoldne pa trenirali. Tudi sam sem hodil v službo, v tovarno za predelavo rib, ki je bila sponzor našega kluba."

Na Islandijo se je odpravil sam, ker je njegovo dekle še študiralo. Kasneje sta se poročila in se razveselila dveh deklic, zdaj starih pet in sedem let, ki živita pri mami v Celju. "Po ločitvi smo ostali v zelo dobrih odnosih in s hčerkama preživim veliko časa," se je nasmehnil Mlakar, ki v mokronoškem podjetju Sep dela kot skladiščnik.

Ni mogel več po stopnicah

Osebni arhiv

No, delal je do lani, ko se je začela njegova kalvarija: "Marca so mi v novomeški bolnišnici zamenjali oba kolka in bilo je vse v najlepšem redu. Maja sem spet hodil v službo, najprej za štiri ure, junija pa že za osem. Toda julija sem nenadoma začenjal izgubljati moč v nogah, dvakrat mi jih je dobesedno odrezalo, da sem padel. Po stopnicah skoraj nisem mogel več. Tudi v prstih na rokah sem imel mravljince, bili so nekako otopeli."

Ko je poiskal pomoč na novomeški urgenci, je dežural nevrolog dr. Matej Kolenc. "To je bila zame sreča, saj so mi takoj punktirali likvor in diagnosticirali Guillain-Barrejev sindrom, ki prizadane korenine hrbteničnih živcev."

Mlakar, ki je takrat še lahko hodil z berglami ali hojico, je dobil protivnetna zdravila in stanje se je umirilo, zato se je preselil v Sočo na terapije: "Sredi avgusta pa se je spet poslabšalo. Na nevrokliniki so opravili plazmaferezo (izločitev plazme iz krvi, op. a.), ki številnim bolnikom s tem sindromom koristi, meni pač ni. Za povrh sem dobil še sepso."

Večer rokometnih legend

Od sredine oktobra je spet v Soči. Po hodnikih se premika na invalidskem vozičku, a počasi le napreduje: "Po tistem poslabšanju nisem mogel nog niti dvigniti, zdaj se postavim na hojico. Že rokomet te nauči trdega dela, saj veste, trening na trening, in tudi tukaj si ves čas govorim, dajmo delat. Delovni terapevti in fizioterapevti, ki sem jim globoko hvaležen za ves trud, pa me bremzajo, naj se ustavim. Pretiravanje ima lahko kontraučinek."

Kdaj bo lahko hodil kot nekdaj, je menda nemogoče napovedati, "morda šele čez leto, dve, kaj vem. In tudi ni gotovo, da bom okreval 100-odstotno. Želim si samo, da bom šel lahko spet s hčerkama na igrišče in na kolo".

Nekdanji soigralci ga niso pozabili, kot pravi, se z njimi sliši po telefonu, nekateri ga tudi obiščejo: "Gorazd Škof pa me je decembra povabil v Brežice na Večer rokometnih legend, na katerem sta se z Barbaro Lazović poslovila od aktivnega igranja. Na koncu je izpostavil tudi mene, česar nisem pričakoval. Zahvaljujem se mu za vse."