Smo po naravi monogamni?

In se vedemo v skladu z različnimi načeli in nazori. Na primer s tem, da je treba uživati življenje in izkoristiti vsako priložnost za meseno (ali drugačno) naslado. Če si sposodimo izrek legendarne igralke Mae West: "Grešiti je človeško, občutek pa je božanski," ali pa "Skušnjavam se na splošno izogibam, razen če se jim ne morem upreti". Iz ženskih ust je to slišati sprejemljivo in seksi, kajne?

Dilema je bila seveda že neštetokrat obravnavana na različnih področjih umetnosti. V filmu Heartburn se igralka pritožuje nad moževo nezvestobo in dobi naslednji odgovor: "Če želiš monogamijo, se poroči z labodom." Vendar niti to ne bi pomagalo, saj se tudi labodi občasno spogledujejo. Znanstveniki že dolgo vedo, da je monogamnost v živalskem svetu redkost, raziskave o radoživem vedenju živali pa nekateri uporabljajo za izgovor, da monogamija pač ni naravna, medtem ko drugi menijo, da so ljudje vendarle visoko inteligentna bitja, in ne vidijo povezave med takšnimi primerjavami. Če pa bi morda preučeval naš planet kakšen Marsovec, bi lahko ugotovil, da imajo človeška bitja vse znake blago poligamnih sesalcev in da pripadniki obeh spolov občasno kažejo nagnjenost k izvenzakonskim avanturam.  

Je naravno vedno dobro?
Toda to, kar je naravno, ni vedno nujno dobro. Pomislite na cunamije, potrese, gangrene, vnetja pljuč … Niti ni nenaravno nujno slabo ali izven dometa človekovega potenciala. Vrhunsko igranje violine ni prirojeno in samoumevno, ampak je posledica dolgotrajne in mukotrpne vadbe ter življenjske opredelitve. Iz tega bi lahko celo izpeljali, da ljudje v sebi prebudijo tisto najbolj človeško, ko počnejo stvari, ki niso skladne z njihovimi biološkimi danostmi. Početi to, kar pride samo po sebi, je preprosto. To je tisto, kar počnejo živali. Ljudje pa so edina bitja (ali med zelo redkimi), ki imajo privilegij početi stvari, ki so v nasprotju z njihovimi nagoni.

Seveda je monogamija oziroma poligamija tudi stvar dogovora, tako med partnerjema kot na družbeni ravni, saj poznamo primere iz različnih kultur, kjer poligamija ni družbeno sankcionirana, ampak je celo uveljavljena in splošno sprejeta oblika skupnosti. Monogamija se tudi v zahodnem svetu marsikomu zdi preveč monotona, da bi pri njej vztrajal vse življenje, drugi pa v njej vidijo edino možnost za razvoj resnične in brezpogojne ljubezni.  

Kakorkoli, monogamija ni lahka in ni za vsakogar. Najbrž po naravi tudi nismo monogamni, imamo pa dobre razloge, da bi bili.