Boris Gorenc se je pri 35 letih odločil, da ima dovolj. Po dolgem boju s poškodbami se je član slovite generacije Olimpije z začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja vdal v usodo. Njegova petnajstletna kariera poklicnega košarkarja se je raztezala od Domžal , Olimpije , Strasbourga , Pau- Ortheza , Riminija , Imole , Siene , Vareseja , Olympiacosa , Sneiderja in Himkija . Ob koncu se je še za nekaj mesecev vrnil v svojo prvo ljubezen, ljubljanski Union Olimpijo, ki je bil tako v članski konkurenci njegov prvi in zadnji klub.

Težave s poškodbami so bile prehude. © Anže Petkovšek

V dresu slovenske reprezentance je odigral 67 tekem, kar ga uvršča na drugo mesto po številu nastopov (pred njim je le Mario Kraljević s petimi nastopi več, prav tako je 67 tekem odigral tudi Jaka Daneu ), njegovih 620 točk pa zadošča za tretje mesto na večni lestvici strelcev Slovenije (za Teomanom Alibegovićem (990) in Juretom Zdovcem (755). Danes Boris uživa življenje bivšega košarkarja. Pravi, da bo tako še nekaj mesecev. Potem pa se vrača v košarko. Brez nje pač ne bo šlo.

Boris, glavna tema je znana: konec vaše aktivne kariere. Kako dolgo se je ta misel pletla po vaši glavi?
Zadnji dve leti je bilo vse bolj tako. Leta pač. Potem pa še dodatne bolečine, ki so se pojavile, ko sem se pripravljal, saj sem želel še igrati. Zgodilo se je pravzaprav čez noč. Zjutraj sem se zbudil in si rekel: konec je.

Kakšna je kronologija vaših poškodb, ki so pripeljale do te odločitve?
Pred dvema letoma sem si v Himkiju poškodoval sprednjo križno vez. Meniskus mi je "šel". Od takrat se nisem mogel postaviti na noge. Lani, ko sem se v Olimpijo vračal, sem se lahko pripravil do 50 odstotkov, več ni šlo. Ko sem želel delati več, delati močneje, so bile bolečine prevelike. To mi ni dopuščalo, da bi igral, kot bi sam želel. In potem ni bilo več smiselno igrati. Ta čas, ki bi ga porabil za rehabilitacijo, bom porabil za druge stvari, kar se mi zdi bolj smiselno.

Naslednje vprašanje se postavlja kar samo: kaj zdaj?
Vzel si bom nekaj časa za uživanje, dva ali tri mesece. Petnajst let sem hodil okoli, ni bilo časa za določene druge reči. Najverjetneje se bom odločil, da bom ostal v košarki. Razmišljam o trenerskem delu. Takole bom rekel: če vprašam srce, mi to pravi, naj bom trener, vendar pa bi se verjetno bolje znašel v vlogi agenta. Z izkušnjami, ki sem jih pridobil v 15-letni karieri, bi lahko igralcem pomagal. Poznam ljudi po vsej Evropi. Ne izključujem trenerskega poklica. Morda pa bom čez dva ali tri mesece razmišljal drugače.

	Obljubili so mi dveletno pogodbo, vendar sem si uničil kolena. In potem sem se moral pobrati z dna. Gorenc o propadlem prestopu v ekipo Chicago Bulls

Kako z današnjega položaja gledate na svojo kariero? Bi se glede na nadarjenost dalo storiti več?
Vedno sem dajal sto odstotkov. V danem trenutku sem vedno delal tako, kot sem mislil, da je najbolje, pa čeprav danes vem, da kdaj ni bilo tako. Če bi imel že na začetku kariere ob sebi takega agenta, kot sem ga imel zadnjih pet let, bi bila verjetno moja kariera drugačna. Zato zdaj vidim, kako pomembno je delo agenta, koliko lahko igralcu pomaga. Pri tem sem na začetku zelo šepal, okoli sebe nisem imel pravih ljudi. Sicer pa sem zelo hvaležen za vse, kar mi je košarka prinesla. Bilo je ogromno krasnih trenutkov.

Košarkarski zanesenjaki nikoli ne bodo pozabili velike Olimpijine generacije iz prve polovice devetdesetih. Kakšne spomine imate na tisti čas?
Ne preveč dobre. Bili so lepi trenutki, marsikaj smo osvojili, vendar pravih užitkov v Olimpiji nisem doživel. Pa tudi v reprezentanci ne. Najlepše trenutke sem doživel v Italiji, Grčiji in Rusiji. Čeprav pa Olimpijo čutim kot svoj klub in bo vedno tako. Tu sem se pod delom Zmaga Sagadina največ naučil.

Najlepše trenutke je preživel v tujini. © Anže Petkovšek

Kaj je bilo potemtakem v Olimpiji narobe?
Prvič sem bil premlad, zelo me je bilo strah, imel pa sem neverjetno željo po uspehu. Takrat smo trenirali po deset ur na dan. Sem le spal, jedel in treniral. Zdaj, ko gledam nazaj, to ni bil užitek, sem se pa veliko naučil. Olimpija mi je veliko dala, vendar pa na koncu nikoli nisem bil prva violina kluba. Ko smo zmagali, je bil Dušan Hauptman, vedno nas je bilo pet ali šest, ki nismo vedeli, kje smo. V tujini je bilo to vedno določeno. Tako mi je bilo lažje. Vedel sem: če bom imel dobro sezono, bom ostal, imel dobro pogodbo, če pa ne, me bodo po dveh mesecih brcnili v "rit". To se mi je zgodilo v Pau Orthezu v Franciji. Po mesecu ali dveh nismo bili prvi, igral sem slabo in so me vrgli ven. Mogoče mi je to na neki način bolj ustrezalo.

Nekaj časa je igral v majici Olympiacosa. © AFP

Tudi z NBA ste bili tako ali drugače povezani.
Naša celotna generacija pri Olimpiji je sanjala o NBA. Če ti košarka pomeni vse, je NBA vrhunec vsega. Imel sem srečo, da sem prišel v Chicago, bil zraven, bil sem tudi povabljen na McDonalds turnir. Prek tistega sem neke želje zadovoljil. Dva meseca sem igral z Jordanom, vsak dan treniral z njim. Moji soigralci so bili Kukoč, Pippen, Rodman … To sem doživel. Imel pa sem smolo. Hoteli so podpisati z mano za dve leti. Obljubili so mi dveletno pogodbo, vendar sem si uničil kolena. In potem sem se moral pobrati z dna. V Imoli sem komaj dobil službo v prvi ligi. Na srečo je po dveh mesecih prišla Siena in mi ponudila dobro dveletno pogodbo. Tako sem se hitro vrnil na raven, na kateri sem v Evropi želel igrati.

Omenili ste številne zvezdnike Chicaga, kako ste jih videli izven medijske luči?
Tisti največji zvezdniki so bili najbolj preprosti, tisti, ki so bili nekje vmes, pa najbolj nedostopni in so se igrali "hard to get". Bili smo kot The Beatles. Kamorkoli smo prišli, so ljudje čakali kilometer ali dva v vrsti in mahali s plakati o Jordanu. Bilo je super doživetje.

	Če mi je Zmago rekel, naj se z glavo z največjo hitrostjo zaletim v zid, sem se zaletel. Gorenc o Sagadinu

Košarka se je v teh petnajstih letih precej spremenila. Kako gledate nanjo danes?
Generacije se menjajo. Mi smo v Olimpijo prišli, ko so odhajali Peter Vilfan, Dušan Hauptman, Žarko Djurišič … Rekel bi, da smo bili v primerjavi z zdajšnjo generacijo veliko večji delavci. To nam je vcepil Sagadin. Res smo garali. Moj vzornik je bil Dražen Petrović. On je tako treniral, da mladi danes ne bi verjeli. Nimaš pa podlage, da bi jih prisilil, naj bolj delajo. Jaz sem vedel: če v Olimpiji ne bom uspel, potem me ne bo. Edina karta za odhod v tujino je bila Olimpija. Ali pa morda reprezentanca, kjer pa smo imeli istega trenerja in 90 odstotkov istih igralcev. Če mi je Zmago rekel, naj se z glavo z največjo hitrostjo zaletim v zid, sem se zaletel. Zato so bile travme toliko večje. Zmago je bil velik trener, in če te je on "posral", ti je bilo težko. Če danes to narediš, te igralec nekam pošlje. Zaveda se, da če ne bo igral v Olimpiji, bo odšel v Italijo, morda v kak manjši klub, a se bo od tam prodal. Če jaz ne bi v Olimpiji dobro igral, bi lahko šel kam? V tistem trenutku verjetno v Polzelo. Zato je bilo težko. Današnji rodovi so torej drugačni, trenerji jih ne morejo pripraviti do bolj trdega dela. Mi pa smo trenirali živalsko. Zato smo tudi bili tako dobri igralci. Mislim, da bi naša generacija danes zelo dobro kotirala na naboru in bi imeli vsi zelo dobre NBA-kariere. Liga se je namreč odprla.

Slačilnico je delil z največjim rodom Chicaga. © Anže Petkovšek

Sagadina ste se že nekajkrat dotaknili. Kakšni so spomini nanj?
Sagadin nam je vsem ogromno dal. Slišal sem se z Zdravkom Radulovićem, ki je trener v Zagrebu, in mi je dobro rekel: noben trener v zadnjih desetih letih ni naredil toliko dobrih igralcev kot Zmago Sagadin. Je zelo trd, krut trener, ki pa ve vse o košarki. Mene osebno je naučil ogromno. Ampak mi je bilo pa pri njem kruto. On je šel prek telesa. Če mu nisi prinesel rezultata, je vzel nekoga drugega. Bil je delavec. Ko sem šel skozi njegovo šolo, sem vedel, da mi ne more biti več nikjer težko. In tako je tudi bilo.

Bili ste zelo atraktiven igralec. Koliko tega vam je dala ulična košarka?
Ulične košarke nikoli nisem igral. Sem pa naredil precej v atletiki, zato sem morda tako deloval. Ko enkrat prideš na visoko raven, je vse pod nadzorom. Kaj mi je dala cesta? Moje vodilo je bilo vedno delo, ki mi ga je dal Zmago in sem ga črpal od Dražena. Če ne bi takrat tako trdo delal, bi lahko danes še igral. Telo je iztrošeno.

Gorenca mika trenerska kariera. © Anže Petkovšek

Omenili ste tudi številne pogodbe s tujimi klubi. Ste svoje finančne ambicije v karieri zadovoljili?
Nikoli nisem do konca zadovoljen, vendar se lahko zdaj mirno osredotočim na naslednje izzive. Ni mi treba delati zato, da bi zaslužil, pač pa bom lahko počel nekaj, kar me bo veselilo.

	V evropski košarki je bilo zame v zadnjih dveh letih prvo ime Matjaž Smodiš. Gorenc o najboljšem evropskem košarkarju

Olimpijo pa boste še naprej spremljali, kajne?
Jasno. Klubu želim vse najboljše. Lani sem imel priložnost spremljati evroligaške tekme s tribun v Ljubljani. Tu je energija neverjetna. Žal mi je, da se del te energije ne obdrži tudi za ligo NLB, ki je zelo kakovostna. Dobro ligo naredi tudi vzdušje. Nekatere ekipe so celo boljše kot v Evroligi. Olimpija je temelj slovenske košarke. Dobili bomo tudi novo dvorano, načrt mora biti pravi. Pohvalil bi Aleksandra Đikića, ki je eden od najboljših mladih trenerjev v Evropi, in če bo klub stal za njim, bo Olimpija spet dosegla lepe rezultate. V evropski košarki je pomembno, da imaš soliden proračun. Da nisi povsem pri dnu. Da si blizu sredini.

Preberite še ...

Gorenc končal kariero Smodiš prvi tuji kapetan Časovni stroj: Toni Kukoč

Kdo vas trenutno navdušuje v ameriški, evropski, svetovni košarki?
V ligi NBA mi je bil Kobe Bryant zelo antipatičen, a se mi je zadnjih dveh letih zelo prikupil. Tu sta še Dwayne Wade in LeBron James. V evropski košarki je bil zame v zadnjih dveh letih prvo ime Matjaž Smodiš, tudi Papaloukas, vendar bomo videli, kako bo v Olympiacosu igral brez Messine, brez "šuterjev" in brez Smodiša. Pa še Holden, kar cela ekipa CSKA. V Sloveniji pa sem zelo vesel, da je Milič ostal v Olimpiji, da je vodja in pomemben steber. Tukaj je še Hukić. Sta najpomembnejša. Če bosta onadva zraven in zdrava, bo sezona ob pomoči ostalih spet solidna.