Šport > Košarka
195 ogledov

"S Tonetom Rudolfom lepa možnost za kolajno"

Goran Dragić košarkarski kamp Goran Dragić
Ob robu svojega košarkarskega kampa za otroke, ki trenutno poteka na Rogli, je Goran Dragić v daljšem pogovoru povedal marsikaj zanimivega. "Zato, da sem šel v ligo NBA, sem moral vzeti kredit, vsa plača pa je šla v banko lastnika Phoenix Sunsov," je med drugim dejal Gogi.

Vaš kamp traja teden dni. Zakaj?
Ideja je bila, da sem celotno obdobje z njimi. To se mi zdi edino fer do otrok, do staršev. Da smo cel dan skupaj, da me lahko spoznajo tudi kot osebo. Važno je, da se imamo dobro. Prvi trije kampi so poskrbeli za dober feed back, otroci so bili zadovoljni, tudi starši. Zdaj kamp organiziramo četrto leto zapored. Ne gre le za košarko, ta je v ospredju, a imajo otroci še druge aktivnosti. Obiskala nas je že olimpijska prvakinja v judu Urška žolnir, prišli bodo tudi drugi športniki. Otrokom želimo prikazati, kakšno je življenje športnikov, kako se je treba obnašati, kako skrbeti zase.

Kdaj ste prvič pomislili na svoj kamp?
To željo sem imel še pred odhodom v ZDA. Dolgo smo vse skupaj sestavljali, nato pa uresničili idejo. Kot otrok nisem bil na nobenem kampu, to mi je manjkalo. Hotel sem, da bi drugi to imeli, jaz pa bom z njimi vseh sedem dni.

Med sezonama v ligi NBA se sicer vselej vračate v Slovenijo.
Vsako leto sicer ostajam nekoliko dlje čez lužo. Tokrat sem po sezoni ostal še dva tedna. Ampak moj dom je tukaj, Slovenija mi je dala vse, da sem lahko zrastel v uspešnega športnika, dala mi je izobrazbo, prijatelje, družina je tukaj, zato se z veseljem vračam. Tudi po koncu kariere bom živel tu.

Goran Dragić | Avtor: košarkarski kamp Goran Dragić košarkarski kamp Goran Dragić

Le redki se lahko pohvalijo, da so v NBA odigrali deset let. Vi ste že blizu temu. Kako se razlkujejo Phoenix, Houston in Miami?
Moja pot je res nekoliko drugačna. Moji vrstniki večinoma igrajo v Evropi, jaz pa sem z 21 leti odšel v ZDA. Čaka me deseta sezona v NBA, zaigral sem za tri klube. Te tri organizacije se precej razlikujejo, na najvišjem nivoju je Miami. Pri njih je res vse 'poštimano', od hrane, kuharja, trenerjev, sama organiziranost, veliko se dela na dobrodelnih notah ... Klub je tako povezan z mestom. Zelo sem vesel, da sem v takšnem klubu. Vse je podrejeno temu, da se igralec dobro počuti. Vse franšize pa imajo dovolj denarja, podobne razmere. V ligi si dobiček klubi razdelijo. Čeprav Lakersi igrajo v Los Angelesu in imajo večji prihodek kot na primer v Oklahoma Cityju, se dobiček razdeli in tako se ohranja konkurenčnost.

V NBA vas sicer lahko zamenjajo pet pred dvanajsto in pošljejo drugam. Tudi sami ste to doživeli. Kako igralec občuti nekaj takšnega?
To je zelo težko. Malce je lažje, če si še samski in nimaš družine. Zdaj bi moral najti nov vrtec za otroke, nov dom, spet bi moral spoznavati nove igralce, spoznavati novo mesto ... To je zelo moteče za igralca. Po drugi strani imaš zagotovljeno pogodbo. Če se preseliš v drug klub, se plača ne spremeni. To sem res že občutil na svoji koži. Prestopni rok se je končal ob enih, ob dvanajstih smo sedli na avtobus in odšli na letališče. S Phoenixom sem odletel v Toronto, gre za okoli šesturni let, na avionu pa izvedel, da se selim v Houston. Pristali smo v Torontu, vzel sem svojo torbo in z drugim letalom odletel v Houston, odšel v bolnišnico na preiskave in naslednji dan že zaigral za nov klub. Ni najboljši občutek, ampak tako je pač v tem športu. S tem sem se sprijaznil, ni pa lahko. Tudi v tej sezoni se je veliko govorilo, da me bodo zamenjali. Pridem domov in me žena sprašuje, kaj zdaj, ali gremo ali ne, jaz pa nimam odgovora. To moraš kar odmisliti, če želiš funkcionirati na igrišču.

Kakšna pa je bila odškodnina pri vašem prvem prestopu? Ko ste se z Ilirije selili na Slovan?
Mislim, da je šlo za 20 tisoč evrov. Olimpija pa je ponudila 20 žog. Ampak sem vesel, da sem prestopil v Slovan, ki je bil takrat valilnica talentov. To je bila prava odločitev, k Slovanu sem šel s 16 leti, igral dve leti, nato pa prestopil v Španijo.

K Tau Ceramici.
Da, sicer vsako leto spremenijo ime (smeh). S Tau Ceramico sem podpisal štiriletno pogodbo, ampak nikoli za njih pravzaprav nisem zaigral. Prvo leto so me posodili k Murcii, drugo leto pa naj bil bil menjava za Pabla Prigionija. Vmes je prišel klic Janeza Rajglja, ki me je želel v Olimpiji, nekako je prišlo do posoje v Ljubljano. Potem pa sem že odšel v ZDA.

In Baski so lepo zaslužili. Pa čeprav niste zaigrali pri njih.
Ni mi žal, da nisem zaigral za njih, moj prvi cilj je bilo igranje v NBA. Z njimi imam še vedno zelo dobre odnose, dali so mi pravzaprav pravo priložnost. Na koncu so bili za to tudi primerno nagrajeni. Dobili so 1,6 milijona evrov. Ker NBA klub lahko za prestop plača le 500 tisoč dolarjev, sem moral preostanek plačati jaz. Vzel sem kredit. Bil je velik pritisk zaradi tega, moralo mi je uspeti. Na koncu se je vse dobro končalo (trkanje po leseni mizi; op. p.). Pomagal mi je tudi lastnik Phoenixa, ki je bil tudi lastnik banke. On mi je dal posojilo in ko sem dobil plačo, je šla ta k njemu nazaj v banko (smeh).

To je za naslovnico: Dragić s kreditom v NBA.
Nisem edini. Je še kar nekaj takšnih igralcev. Vedel pa sem, da sem takšnega kova, da se ne bom kar vdal. Moj zastopnik Rade Filipović je za moj kredit zastavil hišo. Nekako je nastal krog. Vsak leto je organiziral treninge zame, da sem bil dobro pripravljen na sezone in na koncu se je vse dobro izšlo.

kanal a | Avtor: Anže Petkovšek Anže Petkovšek

Je v Miamiju več medijev, novinarskega pompa kot na primer v Houstunu, Phoenixu?
Je, ja. Predvsem v Phoenixu je bilo manj medijev, saj franšiza v preteklosti ni bila tako uspešna. V Miamiju pa vemo, da je bila pred nekaj leti zelo močna ekipa, ki je tudi osvojila šampionske prstane. Zdaj je morda manj medijskega pompa, a še vedno vlada kar precejšnje zanimanje. Miami ima zelo veliko prebivalcev latinskega porekla, zato se gre tudi v to smer, da intervjuji potekajo v španskem jeziku.

Kako bi primerjali novinarje tu in tam?
V ZDA vse poteka preko kluba. Tam novinarji pridejo eno uro pred tekmo, moraš si vzeti čas za njih. Nato tudi po tekmi. Tam je vse organizirano. Če odideš na novinarsko konferenco, potem te morajo novinarji spraševati na njej, ko se konča konferenca, ni več kontakta z novinarji. Tu je drugače. Ne bi ravno rekel, da želim imeti mir, ampak želim biti več časa z družino. Raje se malce umaknem. Imam pa tukaj tudi precej obveznosti, predvsem do sponzorjev in novinarjev. To je sicer pomembno. V športu igralci potrebujemo novinarje, oni pa nas. To je relacija, ki mora obstajati med dvema svetovoma. Želje so tu in tam sicer iste. Vprašajo te o košarki, o življenju, kako se pripravljaš, morda so v ZDA novinarji malce bolj agresivni. Želijo te vreči iz tira in tako dobiti še kakšno zgodbo, ki se bo prodala. Moraš paziti, da te ne znervirajo, da jim lepo odgovoriš in lepo zapakiraš zgodbo. Tam ni prijateljskega odnosa z novinarji. Tu je to bolj prisotno. Nekatere tu poznaš že toliko časa, da vzpostaviš prijateljski odnos, v ZDA je to vse strogo poklicno. Včasih ti postavijo tudi vprašanja, ki res niso primrna.

Je Slovenija zdaj bolj prepoznavna s prvo damo ZDA?
Vedno povem, da imamo zdaj prvega moža Uefe in prvo damo ZDA. Prej niso vedeli, ali je Slovenija v Rusiji, ali je morda nekje v Aziji, odkar pa je Melania Trump prva dama, pa kar že vedo, kje je Slovenija. Zdaj vsaj približno geografsko vedo, kje je Slovenija.

Ko ste igrali v Ljubljani, ste verjetno poznali nekaj obrazov, ki so bili prisotni na vseh tekmah. Je v Miamiju tudi tako?
Tudi tu je nekaj že znanih obrazov. Gre za tiste ljudi, ki vsako leto obnovijo svoje sezonske vstopnice in jih v bistvu vseskozi vidiš na istih sedežih, predvsem v prvi vrsti. Gre za osebe, ki imajo veliko denarja pod palcem. Večinoma pa se podpisujejo pogodbe s podjetji, ta pa nato svoje sezonske karte podarijo partnerjem, sodelavcem, jih razdelijo v podjetju. Še preden se začne liga je tako nekako 70 odstotkov vstopnic že prodanih.

V Sloveniji vas vsi prepoznajo na ulici. Tudi v Miamiju?
To sta res dva različna svetova. V Sloveniji me ljudje res prepoznajo, a so nekako sramežljivi in ne pristopijo do mene. Če povem po pravici, mi to kar odgovarja. Lahko sem z družino, grem s prijatelji na kakšno večerjo. V ZDA pa je vse to napihnjeno. Če si športnik, glasbenik, igralec, pravzaprav, če se pojaviš na televiziji, pristopijo do tebe, se želijo fotografirat, te sprašujejo že osebna vprašanja ... Je kar moteče, ampak sem se že navadil. So zelo odprt narod. Po drugi strani pa tudi nisem pretirano visok. Nisem visok dva metra in deset kot nekateri soigralci. Dam si kapco gor in se malce izmuznem.

goran dragić | Avtor: Youtube Youtube

Zaprejo restavracijo, ko vstopi Goran Dragić? Da lahko v miru pojeste?
Ne, tega ne storijo. Se pa res poznamo s šefi teh restavracij. Ko grem ven z družino, lahko rečem za sobo zadaj, kjer lahko nemoteno nekaj pojemo. Itak pa večino časa preživim doma.

V klubu verjetno pričakujejo določeno vedenje v javnosti in na tekmah.
Predvsem veliko dajo na gentlemansko obnašanje. Na tekmi se moraš lepo vesti. Se zgodi, da tu in tam preskočijo kakšne iskrice, a to tudi NBA liga denarno kaznuje. Se kar držimo nazaj. Igralci smo obraz kluba, še zlasti pri Miamiju to poudarjajo. Da predstavljaš organizacijo, se moraš lepo obnašati, tudi na tekmi. Kazni so sicer primerne plačam. To sem spoznal tudi sam, letos sem bil prvič v karieri tudi izključen na eni tekmi. Ligi NBA sem kar mastno plačal.

Je vsota skrivnost?
Ne bi šel v podrobnosti. Gre pa vse v dobrodelne namene. Vse te kazni - tehnična napaka, izključitev -, ves ta denar gre za dobrodelnost. Po koncu sezone liga NBA ta denar usmeri tistim, ki ga potrebujejo.

Predsenik vašega kluba je Pat Riley, gre za eno največjih figur lige NBA.
Bil je dober igralec, zelo dober trener in zdaj predsednik. Ima vzdevek Boter, vsi se ga bojijo. Ko te on pokliče v pisarno, veš, da ne bo nekaj dobrega. Znan je sicer po tem, da vsako sezono pripelje kakšno zveneče ime. Prvega julija se odpre trg in pričakujemo, da se bo nekaj zgodilo.

Imate kakšne informacije?
Nekaj malega jih imam, ampak ne smem o tem govoriti. Morda bom pa tudi jaz v kakšnem paketu (smeh). Je pa Riley zelo dobra oseba, velik poznavalec košarke. Zato pa je tudi takšno ime v ligi NBA.

V tej sezoni so vam sicer izbili nekaj zob, imeli ste zvit gleženj, prebito ustnico, povezan prst, poškodovano oko ... Vseeno ste igrali. Kako to zdržite?
Sem pač takšen karakter. Na srečo ni šlo za večje poškodbe. Nekako razmišljam, da če ne dam svoj maksimum, da puščam ekipo na cedilu. Poskušam dati vse od sebe. Ampak ob poškodbah lahko z igro tudi škodiš svojemu moštvu. Če nisem stoodstoten, sem lahko hitro v napoto soigralcem. Je tanka linija med tem, ali naj igram poškodovan, ali ne.

Goran Dragić poškodba očesa | Avtor: PrtSc PrtSc

Ko ste že imeli v rokah profesionalno pogodbo, ste še vseeno igrali košarko na zunanjih igriščih, tri na tri na asfaltu, čeprav je to strogo prepovedano.
Res je. Čeprav ne bi smel, sem igral na Iliriji. Zelo težko rečem ne. Ko pridem nazaj in mi prijatelji rečejo, da naj pridem igrat košarko, grem z njimi malo odigrat. To sicer ne bi smel. Imam v pogodbi, da ne smem igrati na zunanjih igriščih. Prav tako ne smem voziti kolesa, motorja, ne smem smučati. Če bi se mi kaj zgodilo, bi lahko prekinili pogodbo.

Ampak igralo se je zares?
Seveda. Moram igrati zares. Če me premagajo, se vsi hvalijo naokoli (smeh).

So nekatere vaše poteze zrastle na zunanjih igriščih?
Seveda. Zelo veliko sem gledal po televiziji NBA in Evroligo in se skušal naučiti nekatere poteze. Zunanja igrišča so mi dala to svobodo. V klubski košarki, v igri pet na pet, ki je bolj kontrolirana, nisem mogel preiskusiti vseh trikov, zunaj pa sem jih lahko.

Kdaj vas je brat Zoran nazadnje premagal v igri ena na ena?
Nikoli (smeh).

Kako poteka njegova rehabilitacija po poškodbi kolena?
Že trenira, od operacije križne vezi so minili štirje meseci. Koleno mu več ne zateka, je že na igrišču. Moram priznati, da sem se prej malce zlagal, z njim nisem želel igrati ena na ena, ker je fizično močnejši in bi jaz izgubil. Zoki je pač velik borec. Verjamem, da se bo vrnil še močnejši. Treba pa je delati po pameti, da ne bi znova prišlo do poškodbe.

Kdaj se pričakuje njegova vrnitev?
Gremo po svojem načrtu. Tudi na KZS so z vsem seznanjeni, ne pritiskajo na nas. Za takšno poškodbo si res moraš vzeti čas. Predvidevamo, da se bo vrnil novembra, decembra. To je zelo pomembno za njegovo nadaljno kariero. Zoki si vsekakor zelo želi zaigrati za reprezentanco, vendar moramo spustiti žogo na tla in ga umiriti. Gre za njegovo prihodnost.

V ligo NBA je bil sicer po dolgem času znova izbran Slovenec. Vlatko Čančar je bil kot 49. izbran s strani Denverja.
Tega sem zelo vesel, poslal sem mu tudi SMS, čestital sem mu preko twitterja. V košarkarskih krogih smo kar pričakovali, da bo izbran na naboru. Res je velik potencial, Denver pa je dobra ekipa, primerna za njegovo igro. Se že veselim, da bo še kakšen Slovenec v ligi NBA. Bo pa naslednje leto na naboru tudi Luka Dončić. Vemo za kakšen biser svetovne košarke gre.

Do Dončića seveda še pridemo. Čančar je 49. izbor, vi ste bili 45.
Zelo veliko igralcev, ki zdaj krojijo vrh lige NBA, je bilo izbranih v drugem krogu. Isaiah Thomas je bil izbran kot 60., Manu Ginobili kot 57., DeAndre Jordan kot 35., Luis Scola kot 56. ... Veliko je košarkarjev, ki niso kotirali visoko, a so nato naredili boljšo kariero kot nekateri tisti, ki so bili izbrani med prvo deseterico.

Luka Dončić top pet, top tri? Nekateri pravijo, da bil bil sigurno prvi izbor, če bi bil Američan.
To se spreminja, veliko evropskih igralcev je bilo izbranih že zelo visoko. Veliko Evropejcev je v ligi NBA. Drugače je bilo, ko so še igrali Dražen Petrović, Vlade Divac, Toni Kukoč. Takrat je bilo vse bolj zaprto, evropski igralci niso dobili veliko priložnosti. Zdaj je drugače. Vedno več je prvih pickov, ki niso iz ZDA, mislim, da ima tudi Luka lepo priložnost za nekaj takšnega.

Kako velika stvar je, če si izbran prvi ali med prvimi tremi?
Mislim, da se v Sloveniji ne zavedamo, kako velika je takšna reč. V ligi NBA je 400 igralcev, vsako leto jih pride 60 novih. Težko je sploh obstati v ligi. Povprečna doba košarkarja v ligi znaša štiri leta. Težko je ostati notri. Sedemdeset odstotkov je temnopoltih košarkarjev, edina organizatorja igre, ki sva v prvih peterkah, sva Ricky Rubio in jaz. Zelo težko je priti zraven in zelo težko se je obdržati v tem krogu.

Se je pa Luka že prebil v prvo peterko Reala. Komaj čakate na sodelovanje v reprezentanci?
Res komaj čakam, tega se veselim. Poznam ga še od takrat, ko je bil še majhen in je pobiral žoge na Slovanu. Vemo, kakšen igralec je. To, da igra v prvi postavi Reala, že vse pove. Letos bo še zelo zanimivo. Z naturaliziranim Američanom Anthonyjem Randolphom imamo lepe možnosti za kolajno na Eurobasketu. Veselim se priprav in da kasneje posežemo po najvišjih mestih.

Luka Dončić, Anthony Randolph | Avtor: Profimedias Profimedias

Vi na enki, Dončić na dvojki, na krilu je lepa konkurenca, Randolph na štirici in Vidmar kot center. Sliši se lepo.
Vse pozicije so lepo pokrite. V prejšnjih letih smo bili res močni na pozicijah štiri in pet - Rašo Nesterović, Matjaž Smodiš, Erazem Lorbek. Z Randolphom dobivamo neko drugačno dimenzijo košarke. Je zelo skočen, žogo mu lahko vržeš v zrak in jo bo zabil v koš, veliko prostora zapre, je najboljši bloker Evrolige, zadene tudi z razdalje ...

Že ima slovensko ime in priimek?
Bo Tone Rudolf (smeh). Ga bomo klicali Rudolf?

Če bi vi odločali in bi lahko pripeljali koga iz NBA, koga bi izbrali?
Jaz bi takoj izbral Hassana Whitesida (smeh).

Bo eurobasket 2017 zadnja vaša reprezentančna akcija? Obstaja še kakšna možnost, da se vas prepriča v nasprotno?
Če pridemo na olimpijske igre ... Bomo videli. Če bo res dober rezultat ... malce je vse skupaj še prezgodaj. Z moje strani je pač tako, da moje telo vsega ne zdrži. Zgledam že dobro, ko se pa zjuraj zbudim, je drugače (smeh). Načeloma je to zadnja akcija. Tudi naslednje kvalifikacije se bodo igrale med NBA sezono, ne bom se jih mogel udeležiti. Tudi zaradi tega je zoprno. Nočem nekomu odvzeti mesta.

Komentarjev 1
  • TistoPravo 09:39 29.junij 2017.

    Čudn, da ne moremo direkt iz Slovenije za 1,5 miljona eurou odškodnine nkol prodat kakega Dragića že in še...da mora on pol za špance kredit najemat...čudn, k smo mi vanj toliko vložili....denarca nam pa narod Združenih noče nakazat nikakor.<br ...prikaži več />Še helikopterje mimo nas hrvatim zastonj šenkava....nam je pa sam eno trdno in lepo žensko ugrabu in nč plačou spet zato. Prepocen sm kot kaže, ampk krivda zato je mnogo bližje od meje.