V ponedeljek je športno javnost razžalostila novica o smrti legendarnega Nikija Laude, trikratnega svetovnega prvaka (1975, 1977, 1984) in enega najbolj prepoznavnih obrazov v zgodovini formule 1.
Avstrijec ni bil spreten le za volanom dirkalnika, temveč se je zelo dobro znašel tudi za krmilom letala. Še v času aktivne kariere je ustanovil družbo Lauda Air, ki jo je kasneje prodal avstrijskemu nacionalnemu prevozniku Austrian Airlines.
Letalskemu poslu se je konkretneje posvetil po dirkaški upokojitvi leta 1985. Že kot dirkač je pridobil licenco komercialnega pilota in občasno prevzel vlogo kapetana na letih letalske družbe Niki, ki jo je ustanovil leta 2003. Kmalu zatem se je združil z Air Berlin, ki je kasneje postal večinski delničar.
Leta 2016 je kupil letalsko družbo Amira Air in jo preimenoval v LaudaMotions (od marca 2019 samo še Lauda). Zaradi insolventnosti Air Berlina je Lauda leta 2017 prevzel družbo Niki, za katero sta se potegovala tudi Lufthansa in International Airlines Group. S tem ponovno postal lastnik letalske družbe, ki jo ustanovil 14 let prej.
Sicer uspešno poslovno kariero je zaznamovala tudi velika tragedija. Leta 1991 je Lauda preživljal najtežje trenutke v življenju, ko je v strmoglavljenju njegovega letala Boeing 767-3Z9ER na poti iz Bangkoka na Dunaj umrlo 223 ljudi. Čustvena bolečina je bila po Laudinih besedah neprimerljivo večja od tiste iz leta 1976, ko je kot aktualni svetovni prvak zagorel v dirkalniku v nesreči na Nürburgringu in utrpel grozljive opekline po obrazu, glavi in rokah.
"Ljudje pogosto mislijo, da je bila nesreča na VN Nemčije najhujši trenutek mojega življenja, vendar to sploh ne drži. Leta 1991 je eno izmed mojih letal strmoglavilo v Bangkoku. Umrlo je 223 ljudi. Posledice katastrofe so bile gromozanske. Ko sem dirkal v F1, sem tvegal svoje življenje. Ko vodiš letalsko družbo in 200 ljudi potuje od točke A do točke B, vendar nikoli ne prispejo na cilj, je to povsem drugačna odgovornost. Moja prva reakcija je bila: če je za nesrečo odgovorno moje podjetje, potem ga moramo takoj zapreti," je leta 2006 povedal Avstrijec.
Odgovornost za nesrečo so sprva naprtili pilotu, vendar Lauda ni bil prepričan. Sumil je v tehnično okvaro, vendar se proizvajalec letala za njegove pomisleke ni zmenil.
Lauda je nato poletel v Boeingovo središču v Seattlu, kjer je želel odgovore poiskati v simulatorju. "Sprva so me zavrnili. Rekel sem jim: 'to je bilo moje prekleto leto, moje ime, moj ugled'," je povedal. Boeing se je naposled uklonil, Lauda pa se tudi po 15 poskusih v simulatorju niti enkrat ni uspel izogniti nesreči. Izkazalo se je, da model letala ni bil testiran za višino, na kateri je letel.
Boeing sprva ni želel podati uradne izjave, a jih je brezkompromisni Lauda hitro privil. "Ok, sem rekel, sklical bom tiskovno konferenco. Predlagal bom, da se z dvema pilotoma vkrcamo na letalo 767 in preizkusimo povratni potisk. Če bo letalo ostalo v zraku, želim biti na krovu. Če ste tako prepričani, da lahko ljudje še naprej letijo s temi letali, potem gremo," jim je zagrozil.
Boeing je nato prevzel odgovornost za napako in letalo umaknil iz prometa, Lauda pa je s tem bržkone rešil na stotine ali celo na tisoče življenj.
Velik človek, res je bil in bo ostal legenda.