Šport > Moto športi
7434 ogledov

Rekli so mu, da ne bo več hodil, on želi še letos na motor

Maks Mausser Facebook
Spregovorili smo z mladim motokrosistom Maksom Mausserjem, ekipnim kolegom Tima Gajserja, ki je pred nekaj meseci doživel hudo nesrečo in utrpel težko poškodbo.

Ljubitelji dirkanja v Sloveniji dobro poznajo ime Maks Mausser. Čeprav Trboveljčan šteje le 17 let, je že nekaj časa stalnica na močnih mednarodnih dirkah, potem ko je zlahka pokoril domačo konkurenco v nižjih razredih.

Pred začetkom letošnje sezone je presedlal na 250-kubični motor in začel trenirati s Timom Gajserjem v okviru ekipe GT243, hkrati je Husqvarno zamenjal za Hondo. Tik pred začetkom svetovnega prvenstva MX2, v katerem je namereval letos nastopati, pa se je Mausser ponesrečil na treningu in obležal na bolniški postelji.

Kljub slabim obetom se ni predal in je že močno napredoval pri rehabilitaciji. Ekspresno se želi vrniti na motor in pokazati, da človek s trdno voljo zmore vse.

tim gajser Šampion Šport Takšen človek je v resnici Tim Gajser

Maks Mausser | Avtor: Facebook Facebook

Imate kakšen vzdevek?
Nič posebnega. Maksi. Letos smo med pripravami na Sardiniji gledali nadaljevanko Brat bratu in potem so me v ekipi nekaj časa klicali Bobe.

Kdaj ste se začeli zanimati za šport, je bil to od vsega začetka motokros?
Pri treh letih in pol sem se prvič peljal z motorjem, oče me je navdušil nad tem. Mami je bila takrat še z mano na motorju, kajti sam še nisem znal povsem dobro voziti. Je pa to moja ljubezen že od mladih let.

Vaš prvi motor, prva dirka?
Začel sem z Yamaho PV50. Prve vožnje z njo se ne spominjam, v spominu pa mi je ostala prva tekma. Bilo je v Semiču, sicer to ni bila državna, ampak neka bolj "gasilska" tekma, star sem bil okrog šest let. Leta 2009 sem nato začel dirkati v državnem prvenstvu. Na prvi tekmi v Brežicah sem zasedel drugo mesto. 

Kar hitro ste torej pokazali dirkaški talent ...
Prvo sezono sem zaključil kot drugi v seštevku državnega prvenstva. Leta 2010 pa sem prvič postal državni prvak s petdesetkubičnim motorjem. Leta 2012 pa smo se začeli udeleževati mednarodnih tekmovanj v Avstriji in na Madžarskem.

Kakšna zanimiva anekdota iz zgodnjih dirkaških dni?
Nič kaj posebnega. Takrat vsega skupaj še nisem dojemal tako kot danes. Spomnim se, da sem se malce bal dvojnih skokov.

Maks Mausser | Avtor: Facebook Facebook

Ste kmalu spoznali, kakšen tip proge vam ustreza?
V prvih letih smo trenirali na progi v Trbovljah, pozimi pa smo se, ko je bil pri nas sneg, vozili v Italijo in na Hrvaško. Lani, ko sem veliko začel delati z Bogomirjem Gajserjem, smo precej trenirali na mivki. Ob dobri amortizaciji sem na mivki začel zelo uživati. Na žalost pri nas nimamo takšnih možnosti kot na primer na Nizozemskem, kjer je veliko takšnih prog. Pri nas so večinoma trde podlage, prav tako v Avstriji.

Kaj je glavna razlika med domačimi in evropskimi tekmami?
Že samih prog sploh ne moremo primerjati. Poleg tega so v evropskem prvenstvu vsi dirkači stoodstotno pripravljeni na tekmo, popuščanja ni.

Kljub temu ste dosegali vrhunske rezultate ...
Šlo mi je kar dobro, potem ko doma nisem imel prave konkurence. V nemškem prvenstvu sem s 85-kubičnim motorjem zasedel skupno peto mesto. Bil sem prvak v coni, v katero spadajo Španija, Francija, Italija in Slovenija in ki velja za najmočnejšo cono. V finalu evropskega prvenstva sem imel malo smole na štartu, a sem osvojil končno osmo mesto.

Zelo hitro ste začeli nastopati v razredu EMX125 ...
Začel sem pri petnajstih letih, leta 2017 sem prestopil na 125-kubični motor. Na začetku sem sicer vozil še državne tekme in pa nemško prvenstvo ADAC, bilo pa je tudi nekaj evropskih tekem. Je pa preskok v 125-kubični razred nekaj najtežjega v našem športu, obenem je konkurenca zelo močna.

Kako in kdaj ste vzpostavili kontakt z ekipo Tima Gajserja?
Po sezoni 2017 smo se z očetom in mehanikom odločili, da potrebujemo spremembo. Iskali smo trenerje in oče je prišel v stik z Bogomirjem Gajserjem. Začel sem trenirati pod njegovim vodstvom, zraven je bil seveda tudi Tim Gajser. To je bil nov začetek, nov način dela, ki je zame prinesel veliko pozitivnega.

Maks Mausser | Avtor: Facebook Facebook

Na treningih ste Timu Gajserju služili kot dobro merilo. Ko ste se mu začeli približevati, je moral, po besedah njegovega očeta, tudi on pritisniti na plin. Kako se je primerjati s takšnim šampionom?
Skupni treningi so koristili predvsem meni, seveda pa tudi njemu. Tudi sam je dejal, da so mu najini skupni treningi prišli prav. Letos, ko sem prestopil na 250-kubični motor, sem se mu kar dobro približeval. Ko sem mu prišel blizu, je tudi on pokazal več in pogosto sem šel s treninga razočaran domov. Včasih se je zgodilo, da sem se mu pred zadnjo vožnjo precej približal, nato pa je pokazal svoje mojstrstvo. Ampak, tako pač je.

Kaj je bilo ključno pri odločitvi za prestop v razred MX2?
Že lani smo razmišljali o prehodu na 250-kubični motor. Vedel sem, da moram za to pridobiti na kondiciji in moči. Lani sem postal državni prvak v 125-kubičnem razredu že dirko pred koncem, tako da sem na zadnji preizkušnji dirkal z 250-kubičnim motorjem. Bogomir je dal predlog, da se za stalno preselim na močnejši motor. Bil sem resda že kar velik za 125-kubični motor, tudi nisem našel pravih nastavitev. Meni se je odločitev zdela prava.

V letošnjem pripravljalnem obdobju ste doživeli hudo poškodbo, ki bi lahko končala vašo kariero. Kako se spominjate okoliščin nesreče?
Na 250-kubičnem motorju sem se, po januarskih pripravah na Sardiniji, počutil dobro. Teden dni pred začetkom svetovnega prvenstva MX2 sem na treningu nato doživel nesrečo. Med skokom mi je ugasnil motor, ob padcu je priletel name. Prepeljali so me v mariborsko bolnišnico, kjer so ugotovili, da sem si zlomil tri vretenca in si poškodoval hrbtenjačo. Sprva nisem čutil noge. Operacija  je bila uspešna, nato sem bil deset dni na intenzivni negi. Tam sem naletel na dobro zdravniško ekipo, ki je odlično skrbela zame. Pripeljal sem tudi hrvaškega zdravnika, ki mi je veliko pomagal. Domači so mi stali ob strani, tako da sem od vsega začetka verjel, da bom, kljub drugačnim diagnozam, ponovno hodil in se vozil z motorjem.

Tim Gajser AMZS AMZS Šport Najboljši nagrajeni, Gajser pripeljal celotno ekipo

Kako se je nadaljevala vaša rehabilitacija?
Iz Maribora so me poslali v Univerzitetni rehabilitacijski Inštitut - Soča. Tudi tam sem dobil super terapevtko, s katero sem se dobro razumel, kar je zelo pomembno. Kajti če te imajo samo za številko, je težko. Z njo je bilo lažje. Septembra letos, ko se je začela šola, pa so me poslali iz Soče s pojasnilom, da so z mano naredili že vse, kar so lahko in da naj nadaljujem po svoji poti. Odkrito rečeno, je bilo to dobro zame, ker sem hitro dobil dobrega terapevta in nadaljeval rehabilitacijo.

Vse od začetka ste verjeli, da boste povsem okrevali?
Vse od začetka, nikoli nisem obupal. Tudi moj terapevt, s katerim delava, je bil vedno zelo pozitiven. Iz Soče sem odšel na hodalici, enkrat na dan sem lahko prehodil okrog sto metrov. Lahko povem, da sem sedaj, dobre tri mesece kasneje, že na podpazdušnih berglah. Rehabilitacija gre torej po mojem načrtu, morda celo malce prehitevam.

Zdravniki najbrž niso bili navdušeni nad idejo, da spet sedete na motor?
Že v bolnišnici v Mariboru sem razmišljal, da bi novembra letos začel priprave na novo sezono, kljub slabi diagnozi. Takrat še niti nisem dobro vedel, za kako zapleteno poškodbo gre. Zdaj imam osebni cilj, ki ga terapevt in oba starša sicer ne podpirajo, da se še letos usedem na motor. Ta sneg me je malce presenetil in bom še malo počakal.

Kako dirkaške treninge in sedaj rehabilitacijo usklajujete s šolanjem?
Od marca, ko sem se poškodoval, in do konca šolskega leta, v šoli seveda nisem bil, ker sem se povsem osredotočil na zdravljenje. Hodim na trboveljsko Srednjo tehniško in poklicno šolo - strojna smer in pomagali so mi, da sem prišel v drugi letnik. Res sem vesel, da so mi šli tako na roko. Sedaj ob drugem letniku delam še nekatere manjkajoče predmete iz prvega letnika. Se pa vse da, če se hoče. Mami mi je vedno govorila, da je šola prioriteta in če v šoli ni bilo vse urejeno, potem tudi motorja ni bilo. Saj se da vse uskladiti.

Katere druge športe še spremljate, za koga navijate?
Pogledam kakšno smučanje ali kaj podobnega. Mlajša sestrica trenira nogomet in med vikendi hodim po njenih turnirjih. Tu je seveda Luka Dončić, ki nas vse navdušuje, tudi njega spremljam.

Vaš najljubši film?
Enega ne morem izpostaviti. Kakšni filmi o motokrosu, ali pa kakšna akcija.

Vaša zvrst glasbe?
Poslušam "balkan". Posebej priljubljenega izvajalca ali izvajalke pa nimam.

Če bi se morali za stalno preseliti iz Slovenije, kam bi se?
Najbrž v Italijo, tam je največ motokros prog. Tam so proge sredi mesta in to nikogar ne moti. V Trbovljah imamo progo na robu mesta, pa še v tem ljudje včasih vidijo problem. 

S katero znano osebnostjo bi šli na kavo, če bi imeli to priložnost?
Na kavo bi šel sicer najraje z mojo ekipo, mehanikom, terapevtom in družino. Od znanih pa morda Max Biaggi.

Komentarjev 1
  • Avatar olor
    olor 22:38 15.december 2019.

    Bravo Maks, ko bi ti le uspelo.