Sašo Udovič je v slovenski nogometni reprezentanci preživel celo večnost. Bil je ključen člen ekipe, ki je napisala najlepšo zgodbo v naši športni zgodovini. S 16 zadetki v 42 nastopih je drugi najboljši strelec izbrane vrste vseh časov. Za Slovenijo je debitiral proti Estoniji v Ljubljani marca leta 1993. Zadnjič je slovenski dres oblekel oktobra leta 2000. Danes pri 39 letih reprezentančno dogajanje spremlja od daleč. Seveda ni navdušen.

Začenja se nov kvalifikacijski ciklus in za nami je prva prijateljska tekma. Kako ste videli poraz z Dansko?
Prvi polčas je bil še soliden, drugi pa spet zgodba, ki smo je v zadnjih letih vajeni. Moti me predvsem nekaj – če načrtno dve leti gradiš moštvo, moraš imeti okostje. Zdi pa se mi, da ravno tega nimamo. Pretirano tekme z Dansko ne bi analiziral, gre vendarle za prijateljsko srečanje. Ni bil pogreb, ni pa bilo ne vem kaj. Capljamo na mestu.

Danes za rekreacijo veliko igra mali nogomet in tenis. © Boštjan Tacol

V vaši generaciji je bil vsak po svoje vodja, danes ni niti enega. Klemen Lavrič je kapetan, naslednjič sploh ne pride med prvih enajst.
In to se čuti na igrišču. Mi smo se na igrišču kregali, pa ne zaradi tega, želeli smo več. Imeli smo tudi do šest liderjev, zdaj pa ni enega. Lavrič je idealen primer. Pri nas je vsak otrok vedel, kdo bo začel tekmo. Vedelo se je za 16, 17 ljudi, ki so zraven. Zdaj imamo povratnike, debitante … Selekcijo bi bilo treba že narediti. Fantje bi imeli zaupanje vase. Pri Sreču je bilo tako. Težko je bilo priti noter in težko izpasti. To je zame kult reprezentance.

Svetla točka je debitant Mirnes Šišič.
Šišič je morda idealen primer tega, o čemer govorim. Pride fant, ki ga ni bilo nikjer in je eden od boljših. To se v postavljeni reprezentanci težko zgodi. On je pa gledal okoli in želel voditi igro. To je prav, vendar kje so fantje, ki imajo 10, 15, 20 nastopov? Tudi Jukan je zanimiv, čeprav je imel precej treme, morda mu tudi položaj ni ustrezal. Gledal sem ga nekajkrat, je izredno sposoben, vendar kje je bil deset let? Imamo debitante pri 30 letih.

Kako gledate na "primer Roberta Korena", ki je razdelil nogometno javnost pri nas?
To je pokazatelj odnosov. Smo kdaj videli, da je kdo Katancu rekel, da ne pride? Tudi sam sem delal napake, lahko povem svoj primer. Bilo je pri Verdeniku, dal me je na klop. Dobro smo odigrali proti Italiji (1:1), naslednjo tekmo sem odigral slabše, dal me je na klop in nisem želel sesti. Neupravičeno. Bil sem mlad, star 24 let. Ampak to sem storil zaradi visoke motivacije. Tako močno sem si želel igrati. Imeli smo še nekaj takih primerov, pa je bil Zaho, pa je bil Florjančič … Mora pa biti vzpostavljena neka komunikacija. Čim se po medijih igraš pink-ponk, si izgubil. Zdaj so se eni postavili na stran Keka, drugi na stran Korena, izgublja pa reprezentanca.

	Težji, boljši, bolj zvezdniški je bil nasprotnik, bolj smo grizli. Udovič o naši legendarni ekipi

Kako vas je s svojim vodenjem reprezentance prepričal Matjaž Kek?
Kot vse trenerje se Matjaža meri po rezultatih. Moti me, da se zadovoljujemo z drobtinicami, pa to ne prihaja le od Keka, pač pa tudi od NZS in javnosti. Težko bomo spet prišli na evropsko in svetovno prvenstvo, vendar pa so izjave, da "bomo poskušali narediti, kar se da", zame alibi izjave. Končaš pa kvalifikacije v družbi Luksemburga. Preveč smo padli. Zdaj smo na evropski nogometni karti pozabljeni. Želel bi si, da bi bila javnost jezna, je pa vsem postalo vseeno. V Celju se igra pred dva tisoč gledalci. Toliko smo jih imeli mi na treningu. Treba bi bilo popraviti miselnost. V vsaki potezi je prisoten strah, pomanjkanje samozavesti. Ko boš dobil kemijo, si boš upal na igrišču. Mi smo se veselili težkih tekem: "Vau, Francozi v Parizu!" Težji, boljši, bolj zvezdniški je bil nasprotnik, bolj smo grizli. Če je prišel mimo Zidane, si pa hotel njega zdriblati. Zdaj pa nas je strah osnovnih stvari.

Udovič pri današnji reprezentanci pogreša več samozavesti. © Boštjan Tacol

Veliko govorite o pomenu psihe. Kaj se je pravzaprav spremenilo s Katančevim prihodom na klop Slovenije?
Igrali smo prvo prijateljsko tekmo proti Madžarski. Prej sem igral pet metrov od sredine in sem se branil, pazil, da ga ne bom dobil. Kar naenkrat pa sem bil na njihovih 30 metrov in 30 metrov je v nogometu ogromno. V določenem momentu smo se lovili. Kar igrali smo! Bili pred njihovim kazenskim prostorom. Še vedno je kdo podajal nazaj, pa na bok … čeprav si bil že v položaju za strel na gol. Dejstvo je, da je Katanec postavil neko povsem novo zgodbo. Dal nam je samozavest, vsakemu igralcu je našel pravo mesto v ekipi … Nekateri od nas so bili brez klubov, drugi niso bili standardni, vendar si se ne glede na to počutil varnega. Pa tudi klapa smo postali. Začeli smo se klicati med seboj, ko je bil kdo poškodovan, smo se spodbujali. In to je prineslo kemijo. Brez Sreča tega ne bi bilo. Poleg tega pa je bil seveda Zahovič vrhunski igralec, drugi smo svoje oddelali. Vsak je bil v tej postavitvi na svoj način vrhunski, vendar pa brez Sreča ne bi bilo nič.

Igrali ste proti mnogim zvezdam evropskega nogometa. Vas je kdo posebej navdušil?
Presenetil me je Zidane. Pa ne zaradi same tehnike, za to sem vedel, pač pa ker je bil fizično tako močan … Ko smo igrali v Parizu, smo ga v nekem trenutku trije pokrili. Jaz sem se vrnil, zraven sta bila še Novak in Milinovič. Frajer je bil nekje pri kotni zastavici, pravzaprav izgubljen, mi pa smo samo molili, da se ne bo iz nas delal norca (smeh). Ker se odmika od tebe. Fizično je bil neverjeten. Dokler nisem igral proti njemu, se tega nisem zavedal.

	Si predstavljate, da ni več Crvene zvezde? Gre v Beogradu več ljudi na ulice kot v zadnjih dneh. Udovič o Olimpiji

S čim se ukvarjate danes? Od česa živite?
Imam lokal, fuzbalerski stereotip pač (smeh). Po svoje bi si želel biti več v nogometu. Dva ali trije iz naše generacije so vključeni v nogomet v Sloveniji, lahko bi nas bilo več. Ne zaradi denarja, vsi smo večinoma dobro situirani, ampak lahko bi pomagali. Morda bo prišel tudi čas za to. Zdaj se rojeva neka lepa zgodba s Pečečnikom, ki bo delal na dolgi rok. Zraven je tudi Srečko, dela se projekt, ki se je začel na pravi način. Postavila se bo baza, akademija, kar je edino pravilno. Pri nas mora nogomet dobiti svoj status. Recimo Dinamo bo vedno Dinamo, Hajduk vedno Hajduk, pri nas pa se zgodi, da Olimpije ni več. Si predstavljate, da ni več Crvene zvezde? Gre v Beogradu več ljudi na ulice kot v zadnjih dneh. Krat sto!

Želi si velikega ljubljanskega kluba. © Boštjan Tacol

Čeprav se ravno zdaj veliko dogaja okoli Olimpije. Kako spremljate medijsko vojno glede združitve Olimpije Bežigrad in Interblocka?
Logično se mi zdi, da je nekdo, ki plačuje, tudi šef. V Ljubljani je nujno, da se igra za Bežigradom, da so dresi zeleni in se klub imenuje Olimpija. Ker to je tradicija. V interesu nogometa bi bilo, da dobimo v Ljubljani pravi klub, vendar se mi zdi, da bodo težko prišli skupaj. Dveh klubov na vrhunskem nivoju pa v Ljubljani ne bo. Poslušam veliko izjav, da je klub na prvem mestu, da niso pomembna imena … No, če pa niso in je klub pred vsemi, potem pa naredimo tako, da bo klub ta prav.

Preberite še ...

Intervju: Branko Oblak Cimerotičeve težave Rdeči karton združitvi

Koliko spremljate evropski nogomet? Kateri klub je "vaš"?
Navijam za Real Madrid. Bil mi je všeč tudi, ko so bili še galaktiki, čeprav je bilo takrat več cirkusa, kot pa nogometa. Beckham, Roberto Carlos, Raul, Zidane, Figo, Ronaldo … To je bila norija. Res bi vsak potreboval pet žog, pa še pet kamer. Zdaj pa je Schuster našel dobro kombinacijo stare garde in mlajših. Presenetil me je Robinho. Prej ni imel konstante, ni bil nosilec igre, letos pa je. To lahko hitro povežemo spet z našimi razmerami. Vedno je treba najti kemijo na igrišču. Za cirkus, slikanje, za obrobne stvari bo vedno čas. Ampak, če na igrišču nisi pravi, je ostalo zastonj.

Potem te nihče ne bo želel slikati.
Točno tako.