Marko KoračVečina kriminala, približno 60 %, je v Johannesburgu, ki ta problem dejansko ima.
Nekdanji predsednik kluba Manager Ljubljana Marko Korač si je v Južnoafriški republiki pred sedmimi leti preko agencije kupil vilo, ki je bila takrat vredna dobrih 100 tisoč evrov, pozneje pa je njena cena zaradi recesije konkretno poskočila. Svetovljan in med drugim tudi strasten golfist bo v obdobju letošnjega svetovnega nogometnega prvenstva hišico na Jeffreys Bayu oddajal. Ponudb mu razumljivo ne manjka.
Gospod Korač, zakaj Južnoafriška republika?
(Smeh.) Zanimiva zgodba. Imel sem redek avto, zelen mercedes, s katerim sem doživel nesrečo. Ko sem preko medmrežja iskal rezervne dele, mi je na neki spletni strani z nepremičninami v oči padla Afrika, saj se mi je že od nekdaj zdela prijateljski, energičen kontinent. Šel sem pogledat, kaj se tam od nepremičnin prodaja, našel sem hišo s 140 m² in sem začel odkrivati, kje je ta lokacija, kakšno je tam vreme itd. V enem letu sem ugotovil, da so cene nepremičnin v državi poskočile za 30 odstotkov in tako se je začela ta zgodba z Južno Afriko.
Pred devetimi leti. Ugotovil sem, da je to zelo lepa dežela in sem se na nek način zaljubil vanjo. Hišo sem kupil od nekega prostozidarja, potomca Burov, in imel ob tem srečo, da jo je prodajal po polovični ceni, poleg tega pa je JAR leto kasneje zabeležila najvišjo ekonomsko rast v svoji zgodovini. Cena posestva je znašala 107 tisoč evrov, zato sem se za nakup moral zadolžiti, vendar pa je leto kasneje cena narasla že na 250 tisoč evrov realne vrednosti. Ko je prišel še dekret, da je na obali dovoljeno graditi hiše, se je cena še znatno povečala.
Ste imeli na začetku težave s povsem novim okoljem?
Sem take vrste človek, da če se ene stvari lotim, potem hočem o njej vedeti vse. Sistematično sem začel preučevati etnično razslojevanje, začel sem ugotavljati, da ima JAR med petimi najbolj ugodnimi klimami na planetu kar dve. Tam, kjer imam hišo, je četrta najbolj ugodna klima na svetu. Eno leto zatem se je že vedelo, da bo svetovno prvenstvo v JAR, ampak tudi sanjalo se mi ni, da bo tekma med Anglijo in Slovenijo le 45 minut stran od moje hiše.
Prosim, opišite razmere v JAR.
Ko sem šel v nakup, je večina mislila, da bo država šla po poti Zimbabveja. Tu mislim na tendenco “belci izkoriščajo našo deželo, izženimo jih, pa bo mir”, kar se pri njih ni obneslo. V JAR so zadevo rešili s programom Black economy empowerment, ki je prednost pri poslih dajala temnopoltim in mulatom. Pred sedmimi leti ste na ulicah še lahko videli razcapane punčke in fantiče, danes tega ni in vsako leto se razmere izboljšujejo. V 15 letih so zgradili okoli dva milijona hiš, ki stojijo v tako imenovanem townshipu. Slaba stran JAR je ta, da gre za sila birokratsko državo. Primer: ne morete prečkati meje, ne da bi vas ob tem popisali od nog do glave, pozabite na preprosto mahanje s potnim listom. Na carini morate nujno izstopiti iz avta, ko pa vam poteče vizum, morate s seboj odpeljati tudi vozilo, torej ni govora o kakšni prikolici. Migracij po kopnem prav iz tega razloga ni veliko.
Marko Korač
Eh, o tem največ vedo tisti ljudje, ki še nikoli niso obiskali JAR. Večina kriminala, približno 60 %, je v Johannesburgu, ki ta problem dejansko ima. To so tujci, ki so brez dela, lačni in imajo težave s preživetjem. Če boste v določene četrti prišli z zlato uro znamke Rolex, to ne bo niti zdravo niti ne bo imelo dobrega zaključka. Obstajajo pravila: pametno je hoditi v skupini, ne imejte na sebi nakita oziroma ga vsaj ne izpostavljate. Prednjači torej Johannesburg, določeni predeli Durbana ter mogoče nekateri predeli Capetowna, a tudi ti le ponoči. Nedavno sem tam obiskal Long street in na vsakem križišču sem opazil tako imenovanega peace officerja. Port Elizabeth, kjer bomo igrali proti Angliji, velja za prijateljsko mesto, ima toliko prebivalcev kot Slovenija, varen je podnevi in ponoči. Skratka, v sedmih letih nisem imel niti enega samega problema s kriminalom, obstaja le ena izjema, pa še za to sem si kriv sam. V center Johannesburga sem odšel s kamero, čeprav so mi to vsi odsvetovali. Pred osebo, ki je imela nož, sem potem zbežal med gostim prometom. Ampak to se ti lahko zgodi povsod v velikih mestih. London postaja zelo nevarno mesto, pa se ljudje tega sploh ne zavedajo. Povedal bom eno anekdoto, ko sem lani obiskal Zimbabve. Vsi so me opozarjali, naj se pazim zaradi lakote, nalezljivih bolezni, napadov na turiste. Ko sem prišel tja, nisem imel izkušenj z ničimer od tega. Mogoče so bile le trgovine rahlo slabše založene, sicer pa nobene nevarnosti. Enak stereotip v Evropi velja za JAR in le redkokatere govorice se uresničijo, razen če nimaš izrazite nesreče. Če si pošten, vseh ljudi ne boš metal v isti koš. Ko v državo pride tako velik dogodek, kot je to nogometno prvenstvo, je vsako ljudstvo naravnano tako, da bo ponosno in bo tujcem želelo pomagati. V vsaki državi pa imaš tudi 2 % slabih ljudi, pa naj bo to Monako ali Južna Afrika. Varnost se mi zato sploh ne zdi problem, o katerem bi se morali pogovarjati.
Torej večina na Evropejce gleda pozitivno?
V trenutku, ko vidijo, da na njih gledate enakovredno, so vam za to hvaležni, bodo pomagali, se z vami šalili, skratka, gre za zelo vesel narod.
Se nadaljuje ... V drugem delu intervjuja, ki ga bomo objavili v nedeljo, preberite, kaj Marko Korač svetuje Slovencem, ki gredo na SP.
