Martina Navratilova je bila rojena v Pragi s priimkom Subertova , njen oče pa si je v njenih mladih letih vzel življenje. Ko se je mama vnovič poročila, je Martina prevzela priimek svojega očima. In ga ponesla v zgodovino. Prišla je iz sicer premožne družine, ki pa ji je komunizem vzel večino imetja. Zato – kot večina rojakov – ni živela v izobilju.

Martina je leta 1982 prvič osvojila Roland Garros. © AFP

Med otroštvom je z dečki igrala nogomet in hokej, bolj resno pa se je s tenisom začela ukvarjati pri šestih letih na počasnih češkoslovaških teniških igriščih. Čeprav je od tedaj minilo že skoraj pol stoletja, se Navratilova tistih trenutkov spominja, kot bi bilo včeraj. "Ko sem prvič prijela star babičin lopar in začutila škripanje peska pod nogami, sem vedela, da želim to početi celo življenje." Med profesionalke se je podala leta 1973 pri rosnih 16 letih, poklicni tenis pa jo je ponesel v dežele, kjer je bilo življenje drugačno kot za železno zaveso. "Prvič sem videla Ameriko brez filtra komunistične propagande in izobrazbe. Bila mi je všeč," je razložila leta pozneje. "Dokler nisem prišla v ZDA, se mi ni nikoli zdelo, da kam spadam. Morda se sliši neumno, vendar se mi zdi, da sem bila rojena za Američanko."

	Dokler nisem prišla v ZDA, se mi ni nikoli zdelo, da kam spadam. Martina Navratilova

Ko so ji državne oblasti želele omejiti gibanje pod vtisom, da je vse preveč amerikanizirana, se je odločila, da bo prebegnila v ZDA. Po porazu v polfinalu odprtega prvenstva ZDA (kamor se je prebila, čeprav je večino turnirja v družbi agentov FBI presedela v svoji hotelski sobi) proti Chris Evert se ni več vrnila v Evropo. Ameriška državljanka je postala leta 1981, češki mediji pa več let niso želeli objavljati njenih rezultatov.

Navratilova je v tenis prinesla novo obliko igre. Kot prva med igralkami se je začela resno posvečati mišični masi, igrala je agresivno in v času igranja z osnovne linije urno napadala mrežo in servirala. Kot levičarka se je borila s celo vrsto odličnih desnic ženskega tenisa.

Legendarno rivalstvo Martine Navratilove in Chris Evert še danes živi v spominu teniških sladokuscev.. © AFP

Prvi turnir za grand slam je osvojila leta 1978 v Wimbledonu . Čeprav je imela v tistem obdobju precej težav s telesno težo (ja, tudi ameriška hrana ji je bila zelo všeč), je do prve od devetih zmag v All England Clubu prišla prek kasnejše velike rivalke Evertove.

Od prvega do zadnjega

Martina Navratilova je prvi turnir za grand slam osvojila leta 1978, ko je v finalu Wimbledona ugnala Chris Evert, zadnjega pa dvanajst let pozneje, ko je bila v finalu (spet) Wimbledona boljša od Američanke Zinoe Garrison.

Velike lovorike so se začele zbirati ob njenem imenu. Med leti 1982 in 87 je dobila šest zaporednih Wimbledonov, štirikrat je zmagala na OP ZDA, trikrat v Avstraliji in dvakrat v Parizu. Njeno rivalstvo z Evertovo je postalo legendarno. Tudi za obe igralki.

"Če iščete popolno rivalstvo, je bilo to tisto med nama," je konec devetdesetih povedala Navratilova. "Večino časa sva bili prva in druga igralka sveta." Kljub rivalstvu sta ohranili pristen odnos izven teniških aren in sta nekaj časa celo igrali skupaj v dvojicah.

Chris Evert se je ob Martininem slovesu od igre posameznic leta 1994 poklonila veliki tekmici. "Martina je s svojim atletskim in agresivnim pristopom povsem spremenila to igro. Njen pristop do treninga in tehnike vadbe so bili povsem nekaj novega. Prej si nihče ni predstavljal, da bi z igranjem košarke nabiral moč za teniške dvoboje. Verjamem, da sem tudi sama zaradi nje postala boljša igralka. Poleg tega si je življenje skrojila po svoje in je vselej govorila iskreno."

Martina z Moniko Seleš leta 1993 © AFP

	Nikoli se nisem počutila čudno, ker sem lezbijka. Martina Navratilova

Pomanjkanja iskrenosti ji res ne gre očitati. Leta 1981 je javno priznala, da jo privlači isti spol. Čeprav je to javno priznala, pa je svoja razmerja zadržala zase. Tudi tisto s pisateljico Judy Nelson , ki se je ne najlepše končalo leta 1991. Med drugimi se je videvala tudi s pisateljico Mae Brown in košarkarico Nancy Lieberman . Tudi danes je ena glavnih aktivistk v boju za istospolne poroke v ZDA. "Predsednika Busha nisem niti enkrat slišala reči besede lezbijka ali homoseksualec," se je ob zadnjega ameriškega predsednika obregnila Navratilova. "Nikoli se nisem počutila čudno, ker sem lezbijka. Ni me grabila panika in nisem se spraševala, kaj naj storim."

Preberite še v rubriki Časovni stroj ...

Goran Ivanišević Steffi Graf Monika Seleš

Njena neposrednost je na začetku ameriškim medijem in gledalcem povzročala kar nekaj sivih las, danes pa jo zaradi tega vsi spoštujejo. "Ljudje so potrebovali nekaj časa, da so se me navadili. Zdaj me spoštujejo, tudi če se ne strinjajo z mojimi pogledi," pravi. Je tudi znana aktivistka v boju proti mučenju živali, rada pa se zaplete tudi v politični dialog. "Ko slišim koga reči, da komunizem ni tako slab, mu rečem, naj gre živet v komunistični sistem," je eden njenih bolj znanih citatov. Kritike pa ni omejila le na sistem, iz katerega je pobegnila. "Najbolj absurden del mojega pobega iz nepravičnega sistema je, da sem sistem, ki zatira posameznikovo mnenje, zamenjala za enakega. Republikanci v ZDA manipulirajo z javnim mnenjem in kontroverzne teme pometajo pod preprogo. Odločitve v Ameriki se sprejemajo le na podlagi dobička," je ostro dejala na CNN leta 2002.

Martina z Billie Jean King, še eno legendo ženskega tenisa © AFP

V karieri je osvojila rekordnih 167 turnirjev med posameznicami, 18 turnirjev za grand slam, 31 naslovov med ženskimi dvojicami in 10 v mešanih dvojicah. Njenih 74 zaporednih zmag med posameznicami je še vedno rekord. V karieri je zaslužila prek 21 milijonov dolarjev. Ko se je leta 2006 dokončno poslovila od aktivnega igranja tenisa, je bila stara 50 let. Neponovljivo.