Za Bojana Križaja je Sarajevo skoraj kot drugi dom. Tekmovalne ambicije je naš legendarni smučar že pokopal. Slovenci bi se lahko marsikaj naučili od Bosancev.
Bojan Križaj
kot solastnik hotela
Vučko
na
Jahorini
v Sarajevo prihaja večkrat na mesec.
"Vučko ima dobre in slabe lastnosti. Dobra je ta, da je zadeva stekla, slaba pa, da moram biti
ogromno časa tukaj, da so vsakodnevne skrbi in obveznosti. A tako sem se odločil in s tem živim.“
Sarajevo
in okolico potemtakem pozna do obisti, zimskih olimpijskih iger iz leta
1984, kjer je svečano zaprisegel, potem pa podlegel velikim pričakovanjem domače javnosti (v
veleslalomu je osvojil le 9. mesto), pa se spominja takole:
"Tista olimpijada je imela za mene poseben pomen. Na eni strani sem nastopal kot športnik, na
drugi pa sem v imenu vseh športnikov svečano prisegel. To je stvar, ki pri meni zdaj dobiva vse
večji pomen, saj ljudi, ki so to naredili, na svetu ni veliko. In to bi postavil pred športni
rezultat.“
Tremi se ob prisegi nikakor ni mogel izogniti.
"Stvar izgleda zelo enostavno. Tudi sam sem si rekel, da ne potrebujem listka, da bom že zmogel
brez branja. A ko enkrat sam stojiš na odru, ko je treba stvar oddelat, takat pa se ti začnejo
tresti roke in hlače.“
|
|
|
Njegova najuspešnejša sezona je bila 1986/87, ko je z osvojitvijo slalomskega
kristalnega globusa ponovil dosežek Roka Petroviča iz sezone poprej. © BOBO
|
| |
Sarajevo po vojni doživlja preporod. Tako vsaj meni Križaj, ki je mesto obiskal takoj po
koncu vojne.
"To je bila tragedija, ki si jo svet v moderni civilizaciji težko predstavlja. Očitno so
nekateri ljudje izgubili glavo in to je tragičen rezultat tega. Hvala bogu, da se stanje
izboljšuje, ljudje spet vidijo smisel v obnovi te zgodbe, skušajo čimprej pozabiti grozote in
zaživeti normalno življenje,“
pravi naš legendarni smučar, ki bo 3. januarja prihodnje leto
praznoval 52. rojstni dan. A nekaj je v Sarajevu vendarle ostalo isto.
"Še vedno imajo zelo dobre čevapčiče. Tudi ljudje so prijazni, njihova mentaliteta je
neverjetno dobra. Slovenci se lahko od njih marsikaj naučimo.“
Srečanja z legendami alpskega smučanja se je tudi on razveselil, čeprav je z mnogimi še
vedno v stiku. Največkrat se na raznih prireditvah in tekmah svetovnega pokala videva s
Franzom Klammerjem
, svoj tekmovalni duh pa zdaj kaže le še na teniških igriščih in
na terenih za golf, čeprav še vedno veliko rekreativno smuča.
"Vse svoje tekmovalne ambicije sem pokopal tisti trenutek, ko sem smuči odložil v kot.“
Toda ko je pogovor nanesel na aktualno dogajanje na belih strminah, Križaj ni več tako zgovoren.
"Smučanje me zanima, a ne tako, da bi o tem javno govoril.“
In smo vrtali naprej. Kdo je
ta čas najboljši smučar sveta? Že sredi vprašanja nas je prekinil in prosil:
"Dajmo se pogovarjati kaj drugega. Jaz sem svojo smučarsko zgodbo že zapakiral.“
Prav. Pa
naj se na tem mestu konča tudi ta novinarska zgodba.
