Cene Prevc: Velikokrat me zaboli, ko je potrebno plačati račun, toda…

Po koncu skakalne kariere se ni podal po eni sami poti, temveč raziskuje več smeri: stand-up komedijo, komentiranje smučarskih skokov in gostinstvo. Nobena od teh poti sprva ni bila načrtovana; vse so se zgodile spontano. Gostinstvo dojema predvsem kot hobi, ki je zrasel iz partnerkine ljubezni do slaščičarstva in priložnosti, da oživita lokacijo z dolgo tradicijo, beseda je tekla o življenju po skokih, skokih in družini. S Cenetom smo se pogovarjali v njegovem baru in slaščičarni Homan v Škofji Loki, pogovor pa je bil opravljen tik pred božičem.

Po luft. Pozdrav v vašem podpisu elektronskega sporočila. Sklepam, da je to ostalo še od skokov, ali je to kakšen drug zaščitni znak ...

Vse po malem. Izraz v slovenščini, ki ima malo več pomenov. Od dobesednega, da greš po zraku, do tega, da si nekje malo hitreje. In mi je bil nekako tako pri srcu, da sem ga celo za en kratek čas želel narediti kot neko blagovno znamko. S tistim se zdaj nekaj zelo ne ubadam. Od tega so ostali kakšni puloverji, ki ga jaz niti nimam, kakšna kapa. Obeski za ključe, razni drugi, predvsem pa še vedno registrska številka na službenem avtomobilu.

Tale podpis vas kar malo opiše, da ste malo drugačen, pa da ste mogoče tudi po luft, pogosto malo tu, malo tam, da vas veliko stvari zanima, pa da ste težko pri miru. Imam prav?

Bi lahko tako dejali. Razlog, zakaj se ne trudim blagovne znamke peljati naprej, je morebiti dejstvo, da če to prevedeš v nemščino, ne dobiš ravno pohvalnega izraza. Luft je seveda zrak, po pa se v nemščini sliši bolj kot prdeti. Ni ravno kakšen zavidanja vreden pomen. Bi lahko pa tako opisali, da.

Podpis sem na neki točki zamenjal, ker se mi je zdelo tisto lepo retorično lep pozdrav dobesedno brez pomena. Dve besedi, ki ju človek uporabi samo zaradi tega, da nekako da vedeti, da je zaključil z dialogom in da obdrži tisti kulturni bonton. Meni se je pa na neki točki zdelo zanimivo, da si malo drugačen, in sem to dodal spodaj. Velikokrat sem dobil nazaj odgovor po tleh. In tako vidiš, da ljudje vsaj preberejo, kaj napišeš.

Saša Despot

Zagotovo hitro stopi v oči. Ko ste zaključili kariero, ste dejali, da vas enostavno zanima preveč stvari. In zdi se, da ste sledili temu tudi, ko ste končali, torej stand-up komedija, gostinstvo, komentiranje tekem. Kaj je tisto, kar vas najbolj osrečuje. Sklepamo lahko, glede na to, kako je tukaj urejeno, da ste v gostinstvu tisti najbolj ...

Sami ste našteli tri stvari, ki se zdaj v javnosti najbolj vidijo. In je zelo zanimivo, da niti ena od teh stvari ni tista, ki je bila v glavi ob tistem zadnjem skoku kariere. Takrat sem imel glavo v razmisleku še z vsemi drugimi cilji v življenju, ki še vedno malo stojijo. Niso sploh še prišli na vrsto. Absolutno prvi bi bil, da bi mogoče že končno dokončal dve nedokončani stvari, in sicer oba študija. Želim si še kakšno drugo stvar v življenju mogoče, če le uspe, spraviti vsaj na takšen nivo kot, recimo, tehniko v smučarskih skokih. Samo gostinstvo je pa prišlo sproti in temu bom za vedno pravil bolj hobi program, čeprav mi trenutno vsake toliko časa vzame, tudi po 16 ur na dan.

Ampak kljub temu imate čas še za druge stvari. Priznam, da sem bil presenečen, ko sem slišal, da boste nastopali celo v komediji Janezi. To je verjetno projekt, ki vzame kar nekaj časa in ne nazadnje tudi psihološke priprave, ker morate stopiti pred kar lepo število gledalcev. Vam to povzroča več treme kot takrat, ko ste bili na vrhu zaletišča?

Oh, sploh prvi nastopi so absolutno povzročili več treme. Tu bi lahko splošno potegnili tisto enačico: ljudje smo zelo bitja navade. To recimo tudi zdaj v gostinstvu včasih opazuješ, kako nekdo res samo pije ali je tisto eno in edino stvar in tisto mu res postrežeš kvalitetno in bo vedno zadovoljen. Enako je recimo pri vseh drugih stvareh: navajeni smo kakšnih jutranjih rutin, večernih rutin. In tako je v praksi tudi pri skokih. Ko ti iz dneva v dan skačeš, to postane navada. Če je za nekoga rutina jutranje umivanje zob, je tudi tista 120-metrska skakalnica za nekega skakalca kot jutranje umivanje zob. Temu sploh ne moreš več reči adrenalinsko dejanje, ker ti je to nekaj običajnega. Če začne malo veter levo, desno pihati, potem lahko rečeva, da pa že postane malo bolj živahno, da se tudi malo adrenalin vklopi. Enako je bilo pri stand-up komediji.

Prvič na odru je bil tisti izziv, je bila tista trema, strah pred neznanim, absolutno tudi, da ti da nekaj adrenalina. Predvsem pa pri teh prvih nastopih, kot še neizkušen, to je bilo sploh na treningih za Janeze, ko se je šlo kam malo potrenirati material, sebe kot retorika, je bilo največkrat, da opaziš tisto razliko. Na skakalnici, ko zamočiš, pristaneš na puklu, se odpelješ dol, v jezi pospraviš smučke in greš v garderobo. Se odmakneš od vsega. Na samem odru, če ti zmanjka besed in nastane tišina, tista tišina postane neskončno dolga. Tam si, na odru si, ljudje čakajo. Ne moreš kar pospraviti smučk in oditi. Rešiti se moraš iz same situacije. In to je povsem drugačne, vsaka zadeva ima svoje izzive.

Je pa tako, da sem v zadevo padel zelo spontano. Če bi šli v čisto prve treninge za dobesedno javno nastopanje, je bilo to prvič, ko so me zaradi brata postavili pred mikrofon pred novinarsko kamero. In iz tistega je v mnogih, mnogih letih nastalo, da si resno sprejel, da je tudi to del športnega posla. Ker se mi je zdelo smiselno, če neko stvar poveš na način, da bo ljudem bolj zanimivo, mogoče celo, da se bodo kaj nasmejali, je na koncu veliko bolj koristno zame, za novinarja in za celoten šport.

Saša Despot

V redu, tu je bilo 50 ljudi, Panč jih ima že tisoč, a rekel sem si: "Ma daj, zakaj pa ne, za izziv." Bili smo sredi celotne prenove, tako da sem se od klica aprila do 24. avgusta, ko je bil ta dogodek, začel s tem, kar bom povedal, ukvarjati šele 12. avgusta. Torej ene deset dni prej. Malo se je aktualiziralo, naredili smo ene tri testne odre. Petič v življenju je bil že Panč festival.

Naslednji dan me je klical Denis Avdić, če bi šel še kot šesti Janez naokoli. In osmič v svoji zgodovini stand-up komedije sem stal v Hali Tivoli pred 4500 ljudmi. Tisto je bilo res tako zanimivo in povsem drugačno doživetje. Letos je bila že velika razlika, res se noro pozna, koliko se človek navadi nastopanja na odru in retorike. Od lanskega leta do letos (intervju je bil opravljen konec decembra, op. p.) je minilo več kot 140 ponovitev – nekaj manj Janezov, ampak še kakšni drugi nastopi in to se pri človeku kar konkretno pozna. Sam sem sicer mislil, da je bil to, da sem osmič v življenju na stand-up odru stopil kar v Halo Tivoli, neverjeten zalogaj, potem pa je letos (2025, op. p.) Martin Golob prvič v življenju na stand-up odru in že kar v Hali Tivoli.

Ja, eni se s tem rodijo ...

Pa tudi on ima praktično vsako mašo manjši trening za nastopanje pred občinstvom.

Če greva naprej: pojavili ste se tudi na drugi strani za mikrofonom. Večinoma ste bili pred kamero, zdaj ste za kamero. Kako vam odgovarja delo za kamero ali pa pred mikrofonom, ko tukaj ne daš samo dvominutne izjave, ampak moraš dve uri komentirati tekmo. To je v bistvu malce bolj naporno, kakor se zdi na prvi pogled.

No, sva se lotila ravno še naslednje točke. V zadnjih letih sem spoznal, da je vsako javno nastopanje oziroma govorjenje lahko čisto drugačen izziv. Začelo se je s krajšimi intervjuji, ko je novinar postavil vprašanje in ti si odgovoril, kolikor si vedel in znal. Potem je bil pa ta odgovor lahko dve besedi ali pa že takšni monologi, kot jih že zdaj nekako podajam. Potem prideš do gosta v studiu, kjer je fino, da vzpostaviš vsaj manjši dialog, da zapolniš program med serijami.

Saša Despot

Pri nastopanju na odru v stand-up komediji se lahko še zmeraj spontano odločiš na podlagi tega, kaj se dogaja z občinstvom, v osnovi pa gre za nekaj večinoma pripravljenega besedila, iz katerega potem izhajaš in ga svoj način poveš. Pri strokovnem komentiranju je enako, nekako moraš kvalitetno zapolniti celoten program v okviru tekme, govoriti o tem, kaj se dogaja, hkrati dodati čim več zanimivih stvari, ki se tičejo tega, kar se dogaja ali celotne okolice, konkretno smučarskih skokov. Še vedno pa se zelo želiš držati glavnega bistva, ki pri meni je, kljub temu da veljam za najbolj gobčnega Prevca, da "gofljat v tri krasne", pa nočem. To pa je pri strokovnem komentatorstvu dobrodošlo, če se me že označuje kot strokovnega, naj tak tudi poskusim biti. Ampak ravno zaradi tega kamorkoli pridem oziroma kjer si me želijo, mi je vodilo, da ljudem podam informacije, za katere mislim, da jim vsaj kakšen stavek ostane na koncu, da z njim gredo domov.

Za vas je mogoče lažje ali težje, ker komentirate v bistvu skoke svojega brata, pa tudi sestre. Na eni strani morate ostati strokovni, objektivni, po drugi strani se ne smete zameriti ne enemu ne drugemu. Je zaradi tega lažje, je nekje treba potegniti črto?

Saj mogoče bi bila prej skoraj malo prednost. Ju relativno malo bolje poznaš kot vse ostale. Napake oziroma tehniko, kaj se dogaja v skokih, kjer so postale tako minimalne razlike med zmagovalcem in tistim, ki je komaj na 30. mestu, je res težko videti drugače kot na počasnem posnetku, kar potrjujejo tudi trenerji.

V želji, da bi bil čim boljši pri komentiranju, mi je tudi uspelo, da sem šel prej vsaj malo tudi na treninge deklet in fantov. Tako je lažje vsaj za slovenske tekmovalce videti in narediti primerjavo, kaj je dober ali slab skok. Kakor so nas (Prevčeve, op. p.) tudi že spoznali, je to kar ena ključnih stvari, da smo mogoče celotna družina spisali to, kar smo, oziroma dva sta mogoče komaj začela pisati, da je bila ena od osnovnih stvari, da si bil težek do sebe, ko je prišlo do tega, kaj želiš doseči. In mogoče sem do njiju, pa tudi drugih slovenskih tekmovalcev, bolj zahteven.

In tako, če mi le uspe utemeljeno razložiti, da je skakalec bil na stopničkah, pa bi bil sposoben narediti še boljšega skoka – kar sicer ni nujno, da bi pomenilo boljši rezultat, tehnično bi bil skok lahko še boljši –, potem to storim. In ker sta tudi onadva taka posameznika, pa še marsikdo drug v slovenski karavani, jim je to prej veselje kot pa nekaj nelagodnega oziroma da bi bilo zaradi tega meni težko. Če ti kot en zunanji opazovalec potrdiš to, kar je on čutil, če potem še trener to reče, je pa to to.

Dobite kdaj kakšno, mogoče ne grajo, mogoče kakšno šalo na račun komentiranja s strani tekmovalcev?

S strani tekmovalcev sploh ne.

Ker jih verjetno ne gledajo ...

Večinoma gre v drugo smer: od njih oziroma od trenerjev želim pridobiti informacije, kako je dejansko bilo, ker še vedno veliko bolje oni vedo, kaj se dogaja, kot pa jaz. Jaz zgolj skušam med samim skokom to uganiti, spoznati in to podati gledalcem. In večinoma želim od tekmovalcev in trenerjev pridobiti, ali sem jaz prav povedal ali ne. 

Če preskočiva na družinsko okolje, ko ste doma, ko se dobite na družinskem kosilu, pa sklepam, da jih ni ravno veliko, ker so precej na terenu, pa tudi vi imate precej dela: ali se pogovarjate o skokih ali jih daste ob stran, da se z njimi ne preveč nasičite?

Če le uspe, če nam je sreča naklonjena, je po navadi to dvakrat na leto, za oba velika krščanska praznika: veliko noč in božič. Ja, bi lahko rekli, da so skoki zgolj toliko pomembni kot vse dejavnosti, ki jih še posamezniki imamo. Ampak ko se enkrat takole dobiš, te seveda bolj zanima, kaj se kaj dogaja z nečaki, kaj je doma novega, če se je kaj zamenjalo, ali so avti še isti, ali se je v hiški kaj prenovilo. Velikokrat rečemo, da se o skokih sploh ne pogovarjamo. Seveda, pade tudi kaj na to tematiko, oziroma najbolj se pogovarjaš o tem, kdaj pa greste spet naprej oziroma ob kateri uri. 

Saša Despot

Različno, smo posamezniki, s katerimi se ne slišiš tudi mesec in več, pa ravno tako funkcioniramo. Veš pa za vsakega od njih posebej, da če bi ga potreboval, da ga imaš samo en klic stran. Večinoma, predvsem mlajši sestri, pošljem čestitko ali podobno. Da bi bil prav konkretno na vezi, se pa bolj poskušaš tukaj doma uskladiti. Če ti le uspe že takrat, ko greš domov pogledat, da če le uspe, da je takrat recimo tudi sestra Nika doma, da še en "živjo" rečeš. Na splošno se pa nekaj zelo ne rabimo slišati, razen tisto, kar se želimo med seboj. Ni pa tako, da bi bilo treba biti v dnevni navezi.

Ko sva ravno pri sestri Niki, zelo mlada je začela zmagovati serijsko. Na začetku je imela težavo z javnimi nastopi, oziroma težko bi temu rekel težava, ampak bom rekel, da novinarji oziroma mediji niso dobili tistega od nje, kar bi si želeli. Vi s tem, vsaj tako je bilo videti, niste imeli težav. Vas je mogoče prosila za kakšen nasvet, ste ji vi dali kakšen nasvet, zakaj je to pomembno in tako naprej?

Nisem imel težav ... To predvsem, ker se mene spomnijo iz tistih časov, ko sem že podal kaj zanimivega, ker se je mene začelo v izjavah gledati šele tam okoli 15, 16, ko mi je že uspelo podati že nekaj malo bolj konkretnega nazaj in se je ljudem zdelo zanimivo. Če bi pogledali moje prve izjave pred novinarji, bi pa videli lep pozdrav. Videli bi, da sem bil čisti mongoloid v tistih svojih prvih javnih nastopih. Zelo preprosto dejstvo: kilometrina je tista, ki ti največ doprinese, pa naj bo to pri javnem govorništvu ali pri skokih. Kilometrina oziroma treningi. Niki nisem dajal kakšnih nasvetov niti ni bilo toliko potrebno. Sem se pa ravno iz opazovanja, sploh pa mojega udejstvovanja v skokih, močno zavedal, zakaj je to nujni del in konkretno tudi eden od ključnih delov športa, v katerem najbolj uživam.

Vi ste kariero končali pri 26, Domen Prevc je zdaj pri 26 v najboljši formi svojega življenja. Vam je kdaj žal, da ste kariero zaključili, lahko bi rekli, na vrhuncu? Bi mogoče ta potencial lahko še ob vseh izkušnjah in umirjenosti prinesel še boljše rezultate? Ali pa ste začutili, da je to to, da vas čakajo drugi izzivi?

V tistem trenutku ne bi mogel nič narediti. V meni so se mi tudi tiste kljukice, ki so mi bile bolj pomembne pri skokih, oddelale. Osebno zadovoljstvo je po tem bilo. In ravno zaradi tega, ker je bilo toliko drugih stvari, ki so me zanimale, če zdaj malo gledam nazaj gledam iz daljave, je bila tista odločitev več kot pravilna. Da sem na tisti točki rekel: "Hvala lepa, gremo še kaj drugega poskusit." Priznam pa, da vsake toliko časa te zasrbijo prsti, ampak je pa praktično nemogoče, da bi lahko prišel sploh kdaj še na takšen nivo, kot v tem trenutku skačejo najboljši. Bi pa se za kakšno takšno veselje še znalo narediti, da bom tiste čevlje spet nazaj obul.

Danes sem si pogledal vaš osebni rekord v Planici. Se mogoče spomnite, kaj ste počeli v ciljni areni po skoku?
Vsega se dobro spomnim.

Zdi se, da vam je to res veliko pomenilo. Da ste leteli daleč. Niti ne to, katera je bila na koncu uvrstitev, ampak to, da ste res poleteli daleč (246 m, op. p.).

Ja, katero uvrstitev sem vpisal na tej tekmi, sem pogledal šele naslednji dan, če sem iskren. Tisti dan mi je bilo povsem vseeno. To je bilo tisto glavno, kar me je pa skokih sploh gnalo. Brez težav rečem, da če vprašate tudi Domna in Niko, bosta samo prikimala. Da iti čim dlje, se pravi, spraviti sebe na čim boljše zmožnosti, kar ti jih šport omogoča, je nekaj, kar ti osebno tudi največ pomeni. 

Ko me sprašujejo za največje dosežke v športih, statistično so večinoma vsi takoj pri srebru z olimpijskih iger. Pri meni bi skoraj prej rekel, da je to šele na četrtem mestu. Čisto na vrhu izstopa pa ravno ta skok iz Planice. Ko gledaš potem kasneje posnetke tega skoka, pa vidiš, da si bil malo pozen na mizi.

Torej bi lahko šlo še dlje ...

Absolutno.

S skoki še vedno ostajate povezani, to ste tudi rekli, da po zaključku kariere ostajajo velik del vašega življenja. Pa me zanima, glede na to, da se ukvarjate tudi precej s psihologijo posameznika oziroma razmišljanjem, kaj se da in kaj se ne da, vas v prihodnosti mika tudi trenerski posel?

Ne vem, če imam živce za to.

Ne govorim za delo z A-reprezentanco, ampak recimo z 12-, 13-, 14-letniki.

Ravno tega ne vem, nimam živcev za to. Veliko lažje bi bilo delati z nekimi profesionalci, ki že imajo malo izklesano in mu že marsikatero odgovornost prepustiš. Pri mlajših generacijah imaš za moje pojme zraven tudi tisto odgovornost, da dobesedno vzgajaš posameznika, da je tvoja vloga lahko dobesedno odločilna o tem, v kakšno osebnost se bo izoblikoval. In če včasih opazujem vse te mulce, kakršen sem bil vključno z menoj ... Treba jih je vzgajati, loviti po skakalnici, prepričevati, da je treba delati raztezne vaje ...

Saša Despot

Občudujem vse klubske trenerje, ki so tega sposobni, ne samo v skokih, pač pa na splošno. Ravno nedolgo nazaj sem z nekim posameznikom razglabljal o tem, kako imaš v vsaki stvari takšne posameznike, tiste dobesedno manjše lokalne heroje, pa naj bodo to recimo trenerji v smučarskih klubih, se pravi povsem na začetku, ali tisti, ki se ukvarjajo v prostovoljnih gasilskih društvih z vzgojo otrok. In vse to lahko potegneš čez vsa ostala društva, čez vse ostale športne klube. Vedno obstaja vsaj en posameznik tam, ki glede na to, koliko iz lastnega veselja vlaga v tisti klub, v sam šport, v neko dejavnost, toliko svojega truda in časa, da veš, da njegova plača absolutno ne odtehta vsega tega. In sva se ravno nedavno nazaj z nekom zafilozofirala, kako je svet tak, kakršen je, izključno zaradi določenih posameznikov, ki dajo veliko več, kot pa se jim potem pozna na računu.

Še eno vprašanje imam glede spremljanja tekem. Ste zdaj bolj živčni, ko gledate Domna in Niko, ko se borita za zmago, kot recimo, ko ste bili del karavane, pa sta se Peter in Domen borila za zmage? Ali ste takrat bili "izklopljeni" in ste razmišljali zgolj o sebi?

Če moram reči, bolj živčen ali manj živčen, bi lahko rekel kar enako. Izhaja pa vse skupaj iz istega: za slovenske fante, za katere nekako subjektivno še bolj navijaš kot za katere ostale, veš, kaj je treba, kako hitro se lahko zalomi in upaš, da mu bo uspelo. Ravno zdaj mi pride tista misel, ko me tolikokrat vprašajo, ali sem kaj ponosen, pa odgovorim, da ne. Vse, kar sem lahko, sem vesel. Nič nisem naredil, da so fantje tam, vse, kar je, jih komentiram in ko Nika zmaga ali je na stopničkah, ne morem biti ponosen, lahko sem vesel, da ji uspeva.

Zdaj ste v gostinstvu, tukaj imate tudi, bi rekel, neko vizijo, da ste malo drugačni. Če se ne motim, tortice peče vaša žena, je še tako?

Absolutno, to je nekako osnova, da danes tukaj sedim.

Slišal sem že veliko priporočil za vaš lokal, pa o dobrih torticah. Kakšna je vizija za naprej? Ostati pri tem, hočete dodati še kaj? Vas v gostinstvu mika narediti še kaj več?

Že sem omenil, da je gostinstvo bolj hobi program. Se pravi, dejstvo, da tukaj danes sedimo, je, da sem se zaljubil v posameznico, ki ji je slaščičarstvo v največje veselje. Se pravi zadnjih pet in verjetno vsaj prihodnjih deset let, najmanj. Kaj bo kasneje, sploh ne moremo reči. Tu se je pojavila priložnost prevzeti lokacijo, ki je že praktično 30 let res močno znana po slaščicah, praktično najbolj znana Homanova kremna rezina izhaja že izpred 130 let nazaj, tisti recept je še vedno nekje spravljen. Gostinstvo pa ima na tej lokaciji še daljšo tradicijo: že več kot 200 let. In to je bila tista priložnost, da sem si rekel, da skočiš v te čevlje, poskusiš nekako izplavati, kar je pa lahko odlična točka, zagonska točka za slaščičarstvo. Zato se je takrat to prevzelo, takoj po sedmih mesecih zaprlo, vse skupaj prenovilo, vzpostavilo tudi proizvodnjo, slaščičarski del in od tam zdaj že dobro leto praktično ustvarjamo lastne slaščice, žena ustvarja. Velikokrat me vprašajo, če sam tortice pečem, pa jim odgovorim, da na njihovo srečo ne, zato so tako dobre.

Če prav vem, so z manj sladkorja, s poudarkom, da so tudi zdrave, ali so zgolj sladke?

Tako bom rekel, največji poudarek je na tem, da so dobre. To pomeni, da me velikokrat zaboli, ko je potrebno plačati račun za surovine. Ko se kakšen kos poskusi, preden gre sploh v vitrine, ti postane jasno, zakaj. Pa tudi, ko poskusiš izboljšati ekonomičnost nabave, ko poskusiš kakšnega drugega dobavitelja in njegove surovine, smo že tolikokrat rekli ne, ker se želiš držati tistega standarda, zaradi česar je ravno to glavna točka. Kot ste sami omenili, je glavna povratna informacija, ki jo imamo, da so torte res dobre in na tem ne smemo popuščati. To je sicer zdajle pomenilo manjšo optimizacijo celotnega cenika in ostalega, zaradi tega, ker smo bili kar na meji, da si nismo delali minusa.

Surovine za tortice so verjetno precej drage ...

Ja, lansko leto je bil, kar se tiče kakava in čokolade, kar kritičen bum.

Pa tudi kava se je podražila hkrati ...

In kava istočasno zraven, sicer se to ne pozna toliko na slaščičarstvu, ampak tukaj v gostinstvu. Napovedi za naprej so, da naj bi se to malo bolj stabiliziralo, ampak s tistim smo morali začeti delati, se prilagajati in to peljati naprej. Če se ozremo k prihodnosti, kar je bilo prvotno vprašanje, je pa predvsem prvo, da se na točki, kjer smo, nekako umirimo in poplačamo vse za nazaj. Denar, da tole danes obstaja, je prišel iz več različnih koncev in kreditov. Primarno je, da se rešimo tega. Preden se bo pa to zgodilo, bomo pa verjetno že tudi sami malo videli, kje in kako. Sledimo principu, da delamo v prvi vrsti zase, tudi torte po naročilu, ter tortice še vozimo na nekaj zunanjih lokacij, a teh ne sme biti preveč, toliko, da smo tortice še sposobni zagotoviti. 

Če se vrnemo še k športu. Letos so se drastično spremenila pravila, kar se tiče smučarskih skokov, glede dresov, smuči in rumenih kartonov, rdečih kartonov in tako naprej. Je naključje, da Avstrijci niso več tako dominantni, ali mislite, da je to pač mogoče, da so drugi tako dobro delali, predvsem Japonci, Slovenci v ženskih in moških skokih. 

Najprej dodajva, da se pravila sploh niso tako zelo spremenila.

Kontrola ...

Konkretno pa se je spremenila kontrola. In kar se trenutno dogaja, je nekaj, kar pozitivno sprejemajo vse nacije posebej. Ni več nobenega popuščanja in kontrola je enaka za vse. In to je nekaj, kar je bil primarni cilj že od nekdaj. Trenutno je res striktno do vsakega milimetra. Vse meje, ki so postavljene, so pravzaprav bolj dovoljena območja. Torej ni tako, da moraš imeti točno tak obseg, ampak imaš obseg od toliko do toliko, se pravi v okviru dveh centimetrov. Ker gre za vrhunski šport, se seveda dela vse na mejo, se vse daje točno na tisto maksimalno mejo, torej če si ti v rangu dveh centimetrov, greš povsem blizu tiste maksimalno dovoljene. In zdaj se je končno začelo: če si zgolj en milimeter čez, je to konec zaradi tega, ker imaš dovolj manevrskega prostora. Raje daš pol centimetra manj, zaradi tega, da ne bo slučajno tisti milimeter preveč. In v skokih je več kot dovolj tega prostora, da si lahko v varnih območjih, seveda vsakič poskušaš biti čim bližje. Prav je, da se je začelo zdaj to striktno gledati, pa naj se sliši še včasih tako banalno, tisti en milimeter mora biti zaradi tega, ker imaš dovolj manevrskega prostora zadaj. Sami Avstrijci ...

Recimo lani so bili zelo dominantni ...

Lansko leto, tudi če bi se gledalo njihove drese in vse, so bili lansko leto zelo v piko. Bolj, kot si jih gledal, si si rekel, res dobro skačejo. Zgodilo se je, da so bili trije posamezniki iz iste države, ki so v neki točki skakali tako, da si kot komentator ali kot ljubitelj športa rekel, da to je res lepo za pogledati, ker so bili vsi skoki izpeljani zgolj za posneti. In ravno v Engelbergu, ko sva si z Danielom Tschofenigom izmenjala tista dva stavka, sem ga na hitro vprašal, kako se počuti v primerjavi z lani, in je kot iz topa rekel, da tehnično dela take napake, da se sam drži za glavo. In to je tisto, kar se najbolj pozna.

Sedaj, ko se res malo bolj kontrolira vso opremo, je opaziti to, da so prišli do izraza tisti, ki imajo mogoče že morfološko boljšo konstitucijo za skoke. To pa v skokih pomeni tisti, ki imajo malenkost daljši trup, težišče je zaradi tega višje v celotnem telesu in zaradi tega se veliko lažje postaviš v pozicijo v počepu, lažje preneseš težišče nad smuči in tudi v zraku ti težišče veliko lažje ostaja v tisti pravi poziciji, da te potem odnaša daleč. In tukaj ima Domen kar lepe konstitucijske osnove.

Ampak Domnu se je zgodilo še nekaj drugega, verjetno. Ta forma, neka sprememba se je morala zgoditi, bodisi tehnično, bodisi psihološko, ker on je zdaj, smo videli, z močnim vetrom v hrbet letel v poden, kar se v preteklosti ni nikoli dogajalo. 

Ja, ta njegov finalni skok oziroma celotna nedeljska tekma (Engelberg, op. p.), ko je bil praktično drugi, sploh ne prvi kot dan prej, so bili skoki kljub tistemu težkemu finalnemu, ko po metrih, po vsem ni zgledalo ... to je res, če sem prej omenil Avstrijce lansko leto, je Domen zdaj tisti primer, ko rečeš: "Glej in se uči." (Rjoju, op. p.) Kobajaši je recimo ravno v nedeljo opravil tak skok, ki ga nisem videl že dolgo časa, iz tistih njegovih časov, ko je iz tekme v tekmo zmagoval. Brez odvečnega giba je uspel prenesti celotno telo tja, kamor ga je treba v zraku. Pri Domnu bi si upal reči, da so se začele dogajati že dve poletji nazaj, torej po Planici 2024. Že do takrat je spreminjal, poskušal. Spomladi 2024 je nekako res konkretno pristopil k temu. V poletnih pripravah je prečrtal vse, fokus je bil res ekstremno samo na skokih, že od prvega treninga sredi aprila. In potem, kljub temu da je bilo en kup težav prve tekmovalne vikende, vse do srede januarja, se ni pustil motiti in postopoma je prišlo do tega, kar smo opazili, do svetovnega prvaka na srednji napravi, kar je bilo takrat presenečenje, ker se je vedno prebujal šele na kakšnih letalnicah.

Od svetovnega rekorda do konca poletja se je pa nekako še mentalno utrdil, čez poletje je počel še marsikaj poleg skokov, si je dovolil še marsikatero drugo aktivnost in najbolj, kar je bilo vidno, je, da ga to ni vrglo iz tira, da je še vedno bil primarni fokus na skokih. In v tem trenutku ga vidim kot posameznika, ki točno ve, kje se nahaja, kaj počne in kaj hoče v življenju. In to ga naredi človeka, ki se povsem neobremenjeno poda na skakalnice, trenira na treningih, ker ve, da je to potrebno, težek je do sebe za vsako malenkost. In z vsemi izkušnjami je že prišel do tega, da se tolči po glavi za brezveze in sekirati ter spraševati, zakaj za nazaj, je najslabše.

Tudi za Laniška vemo, da lahko zmaguje ...

Ne glede na to, katera je skakalnica, ko Anže naredi to, kar on zna, se pravi, da so osnove postavljene na pravem mestu, govorimo o poziciji počepa, potem je sposoben narediti take skoke, da v tem trenutku mu nista konkurenčna niti Kobajaši niti Domen. Konkretno v njegovem počepu govorimo o kakšnem centimetru razlike, priti do tega centimetra razlike v praksi pa moraš včasih prevoziti pol sveta.

Ampak se mi zdi, da Anže med sezono, znotraj ene sezone, vedno pride zelo blizu tega ali pa vsaj najde ta trenutek, ko res skače določeno obdobje praktično brez napak. Skoraj vsako sezono ima neko obdobje, ko je res dober. Bi se strinjali?

Ravno pri vračanju iz Engelberga sva z nekom malo filozofirala o njem ... Tudi njemu bom mogoče v živo enkrat uspel reči, da bi mogoče na momente samo bolj moral verjeti vase.

Poljaki so bili še pred trem leti velesila. Kaj se jim je zgodilo? Je res to zaradi opreme ali se potem, ko se ti podre ena stvar, začnejo podirati tudi ostale?

To pa nimam niti odgovora. Tudi sam opazujem, sploh pri treg akterjih: Piotru Żyłi, Kamilu Stochu in Dawidu Kubackemu. Kubackijevi skoki v primerjavi z ostalimi izgledajo veliko bolj zategnjeni. To so izrazi, ki jih je zelo težko opisati laiku, ampak kot da bi skočil v nekem krču, zaradi tega tista energija, ki jo pri odskoku opraviš, ne potegne ven celotne hitrosti, ki bi jo lahko, in zaradi tega so tudi skoki po deset metrov krajši. To je zgolj eno ugibanje, za kaj več se pa nisem uspel še pozanimati.

Na drugi strani vidimo pa recimo preobrat v ženskih skokih pri Japonski, kjer so praktično štiri skakalke med petnajstimi najboljšimi.

In tudi v moški konkurenci.

Tudi v moški konkurenci, drži. Japonci so tudi v moški konkurenci spet zelo močni. Oni so pa očitno tudi našli neko stvar, neko sproščenost oz. dobro delo.

Verjamem, da so marsikaj uspeli narediti sedaj s trenerjem (Kento Sakuyama, op. p.), kakšen odstotek pa verjetno vpliva tudi njihov krojač trenutno, Francoz, za njega vem, da je kar eden večjih mojstrov tega poklica.

In zdi se mi, da sploh nekako niso presenečeni nad temi dobrimi rezultati, kot da so jih pričakovali oziroma da so samoumevni. V izjavah Nozomi Marujama je moč slišati besede, kot so: "Zanima me prvo mesto, zanima me globus." 

To je ta prava mentaliteta, če želi sploh konkurirati Niki na samih tekmovanjih. Ampak ne samo, da jo zanima globus, tudi da na olimpijskih igrah je njen cilj zlato in čisto nič drugega. Je pa Japonce zanimivo opazovati, njihova kultura je drugačna. Verjetno ne, da so pričakovali, ampak se na drugačen način veselijo tega, kar se jim dogaja, kar ni nujno, da se toliko vidi navzven. In posledično so nam zelo velika uganka ti njihovi javni odgovori in intervjuji, ker ne vem, ali je v kulturi "zapisano", da se ne smejo angleško pogovarjati, ali je to malo taktična verzija, da se od teh obveznosti umaknejo.

Tudi sam dvomim, da se v vseh teh letih tekmovanja ne morejo naučiti angleščine ...

Ne, ne, s Kobajašijem sta se, če ste v prihodnje pozorni, tik preden se je šlo na oder za zmagovalce v Engelbergu, z Domnom sproščeno pogovarjala v angleščini, ampak v pogovorih z novinarji pa ne. Eno od teorij, ki jih imamo tudi, je, da je ta kultura, da ne želijo dajati javnih izjav v jeziku, ki ga popolnoma ne obvladajo.

Tudi Noriaki Kasai je bil zelo podoben primer. Z novinarji se je le redko pogovarjal, bolj poslikal. Takrat se je sicer govorilo, da ne zna, ampak ko si toliko časa v karavani in na poti, mislim, da brez angleščine težko preživiš. 

Znajo manj, kot bi si mislil, da znajo. Zdaj je mlajšim generacijam angleščina dobesedno že položena v prvi drs na telefonu. Ampak v teh izjavah so pa še kar skromni.

dezurni@styria-media.si