Svet
13 ogledov

Nobelova nagrada pisatelju Moju Yanu

Mo Yan Reuters
Nobelovo nagrado za književnost je prejel kitajski pisatelj Mo Yan, je sporočila švedska kraljeva akademija. Akademija je nagrado podelila pisatelju, ki "s halucinatoričnim realizmom spaja ljudske pripovedke, zgodovino in sodobnost", je zapisano v utemeljitvi.

Sedeminpetdesetletni Mo Yan je eden najuspešnejših sodobnih kitajskih pisateljev. Na Zahodu je poznan predvsem po knjigi Rdeče žitno polje oziroma Rdeči sirek (Hong gao liang) (1987), ki jo je na filmsko platno prenesel režiser Zhang Yimou.

V slovenščino je prevedena zgolj ena njegova kratka zgodba z naslovom Zdravilo v knjigi Naj cveti sto cvetov, ki je leta 2006 izšla pri založbi Litera.

Šolo obiskoval le pet let

Mo Yan je pripovedovalec zgodb, pri čemer navdih najde v pripovedkah iz domače vasi Gaomi v pokrajini Šangdong. Ta revna vasica je še danes njegova literarna domovina, čeprav že dolgo živi v Pekingu. Pisatelj se je rodil 17. februarja 1955 kot Guan Moye. Odraščal je v revščini, šolo je lahko obiskoval le pet let. Pisati je začel v 80. letih minulega stoletja med služenjem vojaškega roka. Od takrat se podpisuje s psevdonimom Mo Yan, kar pomeni "ne govori".

Razredni boj in komunistični režim iz časa njegove mladosti sta ga globoko zaznamovala tako kot vse kitajske pisatelje njegove generacije. Ko je prvič bral kitajske prevode del Gabriela Garcíe Márqueza in drugih magičnih realistov v 80. letih minulega stoletja, so mu, kot je dejal, prav ti pokazali, kako svobodno je mogoče pisati. V svojem pisanju priznava tudi vplive drugih tujih pisateljev, med njimi Günterja Grassa, D. H. Lawrencea, Ernesta Hemingwaya in Leva Nikolajeviča Tolstoja.

Številne njegove knjige so bile prevedene v tuje jezike, zato Nobelov lavreat tudi mednarodni javnosti ni nepoznan. Med njegovimi najbolj zvenečimi deli so Velike prsi in široki boki, Vinska republika ter Življenje in smrt me nosita ven.

Yan večkrat zabredel v težave

Yan s svojim pisanjem že tri desetletja premika literarne meje na Kitajskem. Njegovi znameniti eksperimenti preizkušajo meje, koliko družbene in politične satire je dovoljene v komunistični Kitajski. Uporaba satire in domišljije mu je ves čas pomagala, da se je izognil resnejšim kaznim, ki so jih lahko pričakovali pisatelji, ki so v svojih delih neposredno kritizirali komunistično partijo. Zaradi svojega pisanja je bil večkrat poklican na zagovor, nekatera njegova dela so bila tudi začasno umaknjena iz prodaje.

Kritika na Kitajskem ga včasih označuje kot "ruralnega pisatelja, živečega v mestu". Večina njegovih del je postavljena v napol fantazijsko vas Gaomi. Nekateri ga imenujejo tudi kitajski Faulkner.

O visoki literarni vrednosti njegovih romanov in novel v glavnem vlada poenoteno mnenje, vendar pa mu nekateri očitajo, da je pred partijskimi cenzorji ostal zvest svojemu psevdonimu. Pisatelj naj bi bil preveč prilagodljiv in tudi vedno pripravljen ugoditi cenzorjem. Tako se je leta 2009 umaknil s frankfurtskega knjižnega sejma v znamenje protesta, ker so se sejma udeležili tudi disidentski avtorji, kot sta Dai Qing in Bei Ling.

Komentarjev 1
  • mirko 16:58 11.oktober 2012.

    Sram vas bodi Švedi, podeljevanje Nobelovih nagrad ste spremenili v politično orodje po meri zahodnih političnih interesov. Nobel se verjetno zaradi te vaše politične kuhinje v grobu obrača.