Najudarnejše geslo za letošnje italijanske volitve, na katerih bodo izbrali 62. povojno vlado, prihaja iz Ljudske stranke za svobodo: "Ne delamo in ne obljubljamo čudežev." A ravno njen voditelj Silvio Berlusconi je ustvaril premoženje in politično kariero tako, da je ljudjem ponujal sanje. Nevarnost svetovne recesije in krhkost italijanskega gospodarstva pa sta prizemljila tudi njega. Tudi njegov levosredinski nasprotnik in vodja demokratske stranke Walter Veltroni je črnogled. Veliki ekonomski problemi v državi so tako opogumili oba moža, da za rešitev krize obljubljata zelo podoben program.

Italija pod povprečjem

Po podatkih Eurostata bo Italija še letos padla pod povprečje EU glede na BDP na prebivalca.

Levosredinska vlada dosedanjega premierja Romana Prodija je delno padla tudi zaradi tega, ker je poskušala doseči zahteve Evropske komisije po zmanjšanju proračunskega primankljaja s povišanjem davkov in zmanjšanjem števila ljudi, ki se izogibajo plačevanju davkov.

Kakor kaže, sta tudi njegova morebitna naslednika sprejela dejstvo, da morajo porabo zmanjšati. Tako Veltroni obljublja, da bo v prvem letu svojega mandata zmanjšal tekočo porabo za 0,5 odstotka bruto družbenega proizvoda (BDP) in za en odstotek v naslednjih dveh letih. Česar nobeden od njiju ne priznava, je dejstvo, da bo takšen ukrep povzročil izgubo delovnih mest, ki ju bo pripeljalo v neposreden spor z močnimi italijanskimi sindikati.

Čeprav nameravata obe stranki znižati davke, pa imata obe tudi velike načrte za porabo. Demokratska stranka obljublja postopno zniževanje davkov od dohodka od leta 2009 naprej, Berlusconi pa namerava ukiniti davka od nepremičnin in dedovanja, kar bi znižalo fiskalno breme pod 40 odstotkov BDP. A njegova stranka hkrati obljublja gradnjo novih cest v podnožju Alp in gradnjo mostu od celine do Sicilije. Demokrati pa so se zavezali, da bodo povečali državno porabo.

Veltroni v prvem letu svojega mandata obljublja zmanjšanje tekoče porabe za 0,5 odstotka BDP. © AFP

Nobeden od njihovih smelih načrtov zato ne pušča dovolj manevrskega prostora za znižanje velikih dolgov Italije. Obe strani trdita, da čeprav je dolg res velik, je premoženje države še večje (po mnenju Ljudske stranke za svobodo se ta številka vrti okoli 630 milijard evrov). In večino tega premoženja (Berlusconi omenja vojašnice v središčih mest) bo mogoče prodati.

Kljub temu je težko verjeti, da bo prodaja državnega premoženja zmanjšala dolg in hkrati pokrila večjo porabo in znižanje davkov. Okoli dve tretjini državnega premoženja je namreč v lasti regionalnih in lokalnih oblasti. To pa po mnenju Ljudske stranke kliče k "velikemu in prostemu sporazumu" med vsemi vladnimi ravnmi.

Zavezanost demokratske stranke k prodaji premoženja pa kaže na še en paradoks: čeprav se je leva sredina ogrela za liberalne ideje, pa jih je desna opustila. Berlusconijev kandidat za finančnega ministra Giulio Tremonti je omenil lobiranje pri Evropski komisiji za uvedbo tarif na uvoz azijskih produktov, sam Berlusconi pa je nasprotoval prodaji letalskega prevoznika Alitalie Air Francu, saj bi bilo po njegovem mnenju nesprejemljivo, da Italija ne bi imela svojega letalskega prevoznika.

Za Berlusconija je nepojmljivo, da bi Alitalio prodali tujcem in tako ostali brez svojega letalskega prevoznika. © AFP

Kar je prav tako pomembno, saj se skupaj z Veltronijem izmikata govorjenju o načrtih o deregulaciji in večji konkurenčnosti. Veltronijev program liberalizacije tako kaže samo nekaj zelo nejasnih idej, kako naj bi se ta privatizacija izvedla.

Italija bo potrebovala veliko več jasnih odgovorov, če se ne bo želela zanašati samo na čudeže. Kot kažejo podatki evropskega statističnega urada Eurostat, Italiji zadnje čase ni postlano z rožicami: zunanji dolg se še vedno zadržuje nad 100 odstotki BDP in je v zadnjih dveh letih celo narasel, fiskalni deficit bo najverjetneje presegel triodstotno mejo, ki jo določa Pakt o stabilnosti in rasti, rast BDP bo letos dosegla le 0,8 odstotka, BDP na prebivalca pa bo predvidoma prvič padel pod povprečje EU. In da bi bilo Italijanom še težje pri duši, jih do izenačitve na isto raven BDP na prebivalca, kot jo ima njihova soseda Slovenija, loči le še nekaj več kot sedem odstotnih točk.

Novi premier, pa naj bo to kdorkoli, bo moral pošteno pljuniti v roke in zavihati rokave, da bo Italijo vrnil na pota stare slave.