Pretresljivo pričevanje preživelega novinarja: "Pretresla me je tišina"

Novinar EL PAÍS-a Antonio Jiménez Barca je bil na vlaku, ki je včeraj trčil v drugi vlak hitri v pokrajini Toledo. V nesreči je umrlo najmanj 68 ljudi, več kot sto jih je bilo poškodovanih. To je njegovo pričevanje o prvih trenutkih po trčenju, ki ga povzema hrvaški portal Index. 

Začutil silovit sunek

V bifeju na vlaku proti Sevilli sem naročil kavo. Natakarica mi jo je prinesla. Drugi natakar je zaklical, da je toast s šunko in sirom pripravljen za nekoga. To je zadnje, česar se spomnim.

Začutil sem silovit sunek, ki se ga danes slabo spominjam, in udarec v glavo. Spraševal sem se, kaj se dogaja. Nato sem se znašel na tleh vagona, na drugem koncu bifeja. Nekdo je rekel, da gre za nesrečo. Šele takrat sem se zares zavedel in dojel, kaj se je zgodilo.

Najprej sem pomislil, da sem v redu, da si nisem ničesar zlomil in da se lahko gibam ter govorim. Hotel sem poklicati ženo in ji povedati, kaj se je zgodilo, nato pa sem se spomnil, da sem telefon pustil na pultu in da je odletel neznano kam. Po nekem čudežu, ki ga še danes ne razumem, je pristal tik ob meni. Bil je prekrit s krvjo. Tedaj sem ugotovil, da sem poškodovan.

Z mirnim glasom poklical ženo 

"Samo odrgnina," sem si rekel. In verjel sem temu. Z najbolj mirnim glasom sem poklical ženo in ji povedal, kaj se je zgodilo, obenem pa sem ji zagotovil, da sem dobro. Poleg mene je starejši moški težko dihal. Drugi je imel zlomljeno roko. Nekoliko dlje me je ženska prosila, naj ji podam torbo, ki je ležala ob meni. Sam pa sem pospravil sončna očala, ki so bila v tistem trenutku popolnoma neuporabna.

Zanimivo je, kako človek reagira v takšnih trenutkih in kakšne nesmiselne stvari počne, verjetno zato, da bi znova vzpostavil občutek normalnosti.

"Pretresla me je tišina"

Izstopili smo skozi odprtino, ki je nastala v vagonu. Pretresla sta me tišina in čudovit prizor nasada mandljevcev v prvi jutranji svetlobi. Še vedno sem mislil, da nesreča ni bila posebej huda. Dokler nisem zaslišal ženske, ki je približno petnajst metrov stran obupano jokala in kričala. Ko nekdo tako joka, veš, da se je zgodilo nekaj strašnega.

Spomnil sem se nesreče pri Adamuzu, ki sem jo spremljal kot novinar. Spomnil sem se ljudi, s katerimi sem se takrat pogovarjal, in izmaličenih vlakov. Nisem mogel verjeti, da sem zdaj tudi sam del podobne tragedije. Prevzel me je popoln občutek neresničnosti.

Epa

Nekaj časa sem fotografiral, pošiljal glasovna sporočila in kolegici opisoval prizore, da bi lahko pripravila nujno reportažo. Novinarsko delo, ki ga opravljam vse življenje, mi je pomagalo, da sem skušal stvarnost znova postaviti v ravnovesje.

Desplazados más de 300 Guardias Civiles a la zona del #AccidenteFerroviario de Urda para apoyar en labores de auxilio e investigación. https://t.co/tETs5ADHdr

— Guardia Civil (@guardiacivil) October 28, 2026

Povedal je, da ima tri majhne otroke

Toda tokrat je bilo drugače. Ljudje so se razkropili po nasadu. Mnogi so sedli pod drevesa in se naslonili nanje. Videl sem moškega, ki je sam stal med vrstami mandljevcev in jokal. Pristopil sem k njemu. Opazil je, da mi rana močno krvavi, nato pa mi povedal, da ima tri majhne otroke. Jokal je zaradi njih, ker jih je skoraj za vedno izgubil. Začutil sem njegovo nemoč in zmedenost sredi nasada. Objel sem ga in mu rekel, naj o tem ne razmišlja, ker to nima smisla in mu ne bo pomagalo. Tudi on je objel mene in nehal jokati. Skupaj sva se odpravila proti železniški progi.

Vse je bilo absurdno, neresnično ...

Na kraj nesreče so začeli prihajati pripadniki civilne garde, policisti, gasilci, zdravniki in prostovoljci. Eden mi je posodil telefon, ker moj po trku ni več pravilno deloval. Drugi mi je ponudil zavojček robčkov, da bi si očistil rano.

Približal sem se najbolj prizadetemu delu prizorišča. Prvi vagon, ki je bil najbolj poškodovan, je bil le še kup zvitega železa, raztresenega po polju. Povsod so bili kovčki, trupla in razbita okna. Neki moški je sedel na svojem sedežu, prekrit s krvjo in gledal proti nasadu mandljevcev. Vse je bilo absurdno, neresnično kot v blodnjah.

Odmaknil sem se. Tam je bilo že veliko ljudi, ki so pomagali, sam pa ne bi mogel storiti veliko več.

Nekdo je opazil mojo rano in mi rekel, naj grem levo, proti skupini ljudi, ki naj bi jih odpeljali v vas. Postavil sem se v vrsto. Mladenič mi je povedal, da je v vagonu pustil dva prijatelja s hudimi poškodbami, potem ko mu je policija ukazala, naj zapusti vlak.

Vsak v tej prekleti vrsti je imel grozljivo zgodbo, ki jo je pripovedoval s še bolj grozljivo mirnostjo. Spomnil sem se hudo poškodovanega moškega, ki je po trku pristal ob meni, in se vprašal, kaj je z njim. Ne vem. Verjetno tega ne bom nikoli izvedel.

"Neznosen občutek, da živim v slabi nočni mori"

Domačin iz bližnjega kraja nas je odpeljal do športne dvorane v Urdi. Tam sem srečal dva kolega iz časnika EL PAÍS. Delala sta natanko to, kar sem sam počel nekaj mesecev prej po nesreči pri Adamuzu. Znova me je preplavil neznosen občutek, da živim v slabi nočni mori, da tam ne bi smel biti ne jaz ne kdorkoli drug.

Rano so mi oskrbeli. Ko sem stopil do točilnega pulta in naročil kavo, isto kavo, ki je tri ure prej poletela po vagonu, sem zagledal moškega, ki je jokal med mandljevci. Stopil sem do njega. V tišini sva se objela in si namenila nasmeh. Brez besed sva si v enem samem trenutku povedala tisoče stvari.

dezurni@styria-media.si