Ni ostal akademik, čeprav takih profesorjev manjka, ni postal igralec, čeprav je igralcev, ki bi bili tako spretni s človeško intimo, premalo. Vlečejo ga mejna področja, izguba spomina, soočenje s smrtjo, demenca, izguba uma in skozi vso to robno vsebino vedno male skupine. Mi smo ga potegnili skozi razmislek o ravnovesju, trendih sodobnega iskanja smisla, raznoterosti motilcev notranjega miru, zenu. Ali kot bi rekel dr. Vodušek sam: "Wax on, wax off."
Ali misliš, da se ljudje danes ukvarjajo s temeljnimi vprašanji, z velikimi vprašanji tipa kaj je smisel življenja, kaj želim doseči s svojim delom, kam gre naša družba, kaj je ljubezen?
Težko vprašanje. Moj vtis je, da se dandanes, v postmodernizmu, ko se iz postmodernizma ne dela več pompa, kar o vsem govori kot o iskanju smisla. Tako si konstantno ustvarjamo občutek, da počnemo nekaj smiselnega, občutek umeščenosti v neki prostor vrednot, smeri, ciljev. Zdi se mi, da so v družbi, vsaj v – recimo ji tako – razviti družbi, v kateri se gibljem sam, pogosto na mizi vsebine, ki so del težkih filozofskih tem. Samoaktualizacija, ustvarjanje pomena iz svojega življenja je past. Te teme so kompleksne, vendar je pristop k njihovim razlagam nenavadno in neutemeljeno lahkoten. Mogoče svoj pogled na lahkotnost debat o težkih temah lahko razčlenim s primerom pogovorov, razmislekov o orientalskih, vzhodnjaških modrostih. O njih si kot zahodnjak težko misliš kar koli relevantnega, ker so te vede, modrosti utemeljene v načinu življenja, v praksi. Če bereš o zenu in izničenju sebe, si to prevajaš zelo zelo po svoje. Besede so na vzhodu zelo obstranskega pomena. V Karate Kidu imaš na primer učiteljevo nalogo "wax on, wax off", čar katere je v izvajanju, teorija pa pri tem nima kaj dosti.
V bistvu premalo sledim vsakdanji tovrstni literaturi, da bi bil na tekočem z izrazi. Mogoče je tako vprašanje, ki me mnogokrat doleti, kaj si mislim o pozitivni psihologiji, o psihologiji pozitivnega mišljenja. To je relativno resna stvar, o njej se objavljajo tudi (znanstveni) članki. Osnovna teza je, da se je psihologija v našem prostoru, sploh njen analitični del, vedno preveč ukvarjala s tem, kaj je s psihološkim aparatom lahko narobe, kaj mu manjka, ne pa s tem, kaj dobro funkcionira. Očitajo ji, da se preveč osredotoča na travmo. Aplikacija tega je taka: če boš bolj vadil pozitive tire, se ti bodo posledično tudi pogosteje pojavljali. Torej, bolj pozitivno ko razmišljaš, bolj se boš utrjeval v tem načinu razmišljanja. To je enostavna povratna zanka (feedback loop).
Odprimo temo ravnovesja: kaj to sploh je, ali obstaja, kdaj se ti zdi, da si v ravnovesju?
Če kot problem moderne dobe sprejmemo splošno prisotnost lakote po smislu, si začnemo ustvarjati velike razlage iz delnih informacij, da zadovoljimo potrebo po tem, da nam je nekaj jasno. Ker nimamo sistemov, kaj je prav in dobro, imamo pa mnogo informacij, naraščajo teorije zarote. Potreba po teh teorijah je v smisla lačnem sleherniku, ki si kaotičnost našega ogromnega globalnega socialnega univerzuma (z vsemi raznoterimi sistemi izmenjave, produkcije, politike, ekonomije …) poenostavi tako, da mu za ozadje določi um in motivacijo. Najde ju v mali interesni skupini močnih posameznikov (npr. »židi usmerjajo svet«). Po podobnem principu delujejo pop koncepti življenjskega smisla (npr. ravnovesje): iz kompleksnih pojmovnih struktur odberejo nekaj enostavnih usmeritev, katerih glavni čar je v tem, da nam dajo občutek, da končno vemo, za kaj gre. To je zelo postmodernistična stvar. Je pa tudi paranoiden sistem, kar je slabo, ampak tako kot pri shizofrenikih je bolje, da je sistem paranoiden, kot da se znajdemo v popolni izgubljenosti. Izgubljenost je težko prenašati.
Več o tem, kaj nas meče iz ravnovesja, zakaj so otroci motilci ravnovesja in kaj imata pri vsem tem voda in luna preberite na spletni strani www.zala.si/blog/ravnovesje
