Uporabno
3168 ogledov

"V imenu svobode govora smo se odrekli vsakršni spoštljivosti in osnovnemu bontonu"

mediji
1/3
Saša Despot
Ob 25. obletnici revije Gloss smo se pogovarjali z njeno odgovorno urednico.

Pot revije Gloss, ki bralcem poleg lahkotnejših tem, kot sta moda in lepota, ponuja tudi odgovore na družbeno aktualna vprašanja, ni bila enostavna. Današnji trendi na medijskem prizorišču za ustvarjalce vsebin niso nič kaj prizanesljivi. Težkih pogojev za opravljanje novinarskega poklica se zaveda tudi Tea Hegeduš, odgovorna urednica revije Gloss, ki je letos upihnila 25. svečko. "Razpon pozornosti se je skrčil na dve vrstici in pol, strokovne članke so zamenjala pametovanja na Facebooku, trendov ne narekujejo več kreativci, pač pa spletni vplivneži brez vsakršnih referenc, in to enkrat v levo, drugič v desno – v tisto smer pač, od koder trenutno prihaja honorar."

Tea  Hegeduš | Avtor: Osebni arhiv Osebni arhiv
Kljub vsemu so pri delu ostali zvesti svojemu glavnemu vodilu: "Gloss se že od prvega dne svojega obstoja poskuša zavzemati za vključenost, enakopravnost, razumevanje, strpnost in spoštovanje vseh in vsakogar," pove sogovornica.

V času svojega obstoja so objavili na milijone besed in fotografij, z marsičim tudi razburkali javnost, podirali tabuje in pisali o temah, ki so se pred desetletji zgolj šepetale. "V 25 letih smo mnogokrat ponudili besedo tistim, ki niso bili slišani, dvignili glas ob nepravičnostih v družbi in odkrito, ob boku lahkotnejših tem, govorili o vprašanjih, ki so neprijetna in nepriljubljena ter v popolnem nasprotju z logiko denarja," je prepričana odgovorna urednica revije.

Letos praznujete 25. obletnico nastanka revije Gloss. Če pa se za trenutek vrnemo povsem na začetek – kako je revija Gloss sploh nastala?

Ko sva z mamo sredi 90. let preteklega tisočletja razmišljali o tem, da tržišču ponudiva avtorsko, slovensko lifestyle revijo, je bilo skeptikov več kot optimistov. Poznavalci so odkimavali in najin koncept, ki je bil za tiste čase na našem prostoru edinstven – želeli sva namreč združiti kakovostno vsebino z vrhunsko grafiko, fotografijo in tiskom na lepem 'sijočem' papirju), obsodili na hiter propad. Očitali so nama, da precenjujeva slovenskega bralca. Tovrstni založniški podvigi v skladu s takrat v tujini veljavnimi smernicami lifestyle časopisov naj bi bili za naše razmere preveč ambiciozni in posledično 'sanjaški'. Pa sva šli, kot navadno velja za sanjače, z idejo z glavo skozi zid in … preživeli. Danes Gloss praznuje svoj 25. rojstni dan in še vedno je kljub težkim časom, v katerih živimo, čil in zdrav.

Če se prav spomnim, ste najprej obstajali pod imenom Glamur. Kaj se je z njim dogajalo in kako to, da ste se preimenovali v Gloss?

Res je, začeli smo z Glamurjem, a pred petnajstimi leti so se pojavile težave z ameriškim Condé Nastom, založnikom številnih medijskih blagovnih znamk. Menil je namreč, da je naš Glamur preveč podoben njihovemu Glamourju. Vložili so tožbo, dobili smo prepoved izdajanja, še preden se je sodni proces sploh začel, in v tistem trenutku smo se odločili, v pičlih 48 urah, Glamurju ime spremeniti v Gloss. V postopku, ki je trajal nekaj mesecev, smo sicer zmagali, a Gloss se je že rodil in se uspešno uveljavil, tako da ni bilo več razloga za vrnitev h Glamurju. Spremembo imena smo obrnili sebi v prid.

Na koncu se je izkazalo, da nam je celotna zadeva prinesla celo večjo prepoznavnost na trgu in nove bralce. Čeprav je bilo vse skupaj v resnici neprijetno, danes, ko pogledam nazaj, pravzaprav vidim, da nam je Condé Nast naredil majčkeno uslugo.

Od 90. let pa vse do danes je vašo revijo v roke prijelo že mnogo posameznikov. Opažate, da so se bralci v teh 25. letih kaj spremenili?

Gloss | Avtor: Gloss Gloss
Glossovi bralci, hvala bogu, zelo malo. Imamo zelo velik odstotek bralcev, ki Gloss berejo od prve številke dalje. Na splošno pa – nova generacija 25-letnikov, ki je bila, ko je Gloss prvič ugledal luč sveta, v plenicah, danes raje 'skrola' kot bere. Razpon pozornosti se je skrčil na dve vrstici in pol, v imenu svobode govora smo se odrekli vsakršni spoštljivosti in osnovnemu bontonu, strokovne članke so zamenjala pametovanja na Facebooku, trendov ne narekujejo več kreativci, pač pa spletni vplivneži brez vsakršnih referenc, in to enkrat v levo, drugič v desno – v tisto smer pač, od koder trenutno prihaja honorar. Krajše je bolje, manj zahtevno prijazneje, rumene vsebine in senzacionalističnost brez osnove pa sta povsem zasenčila relevantnost in avtentičnost.

Kako pa je z odzivi? S svojimi zgodbami velikokrat tudi razburkate javnost …

Res je. Spomnim se negativnega odziva na zgodbo o Mileni Močivnik, ki je takrat veljala za svetnico. Bila je celo razglašena za Slovenko leta. Gloss se je pri tej zgodbi zelo angažiral, tudi Vera osebno. Verjela je, da je gospa živalim poslana z neba, ji vseskozi pomagala, organizirala pomoč prestrašenim, izstradanim, bolehnim kužkom. Gloss je pomagal oddati več kot sto njenih psov, najel in plačal ji je pomoč na lokaciji … A resnica je bila drugje. To ni bila zgodba o veliki srčnosti in brezpogojni ljubezni, po mojem mnenju je šlo za čisto patologijo … in ko smo objavili, kaj se tam v resnici dogaja, so bili ljudje zgroženi. Po objavi so se zganili tudi organi pregona.

Kam gre slovensko novinarstvo po vašem mnenju?

V franže. V naših medijih so pod članki ali prispevki velikokrat podpisani celo priznani novinarji, tako imenovano strokovnjaki, ki ponujajo nepreverjene ali celo neresnične informacije. Pri nas je vrhunec preverjanja informacije, ko novinar vpraša Janeza, kaj mu je Lojze rekel, da se je zgodilo Frančku. Potem pa smo, kjer smo.

V vseh teh letih delovanja v medijih vam je zagotovo kakšna zgodba oz. intervju ostal v posebnem spominu. Katero bi lahko izpostavili?

Tea Hegeduš | Avtor: Osebni arhiv Osebni arhiv
Zgodb je bilo na milijone. Nekaj časa te po možganih kljuva ena, potem pride druga in tako naprej … Zagotovo bom težko pozabila intervju s filmsko igralko Umo Thurman. Presenetilo me je, kako zelo preprosta ja, življenjska in daleč od zvezdnega neba. Posebno doživetje je bilo tudi snemanje s Cicciolino in z njenim super kovčkom pripomočkov. Prepričana sem, da takrat navzoča moška ekipa še danes sanja o tem (smeh).

25. let zvestobe eni reviji je veliko. Ste kdaj pomislili, da bi odnehali in se preizkusili še na kakšnem drugem področju?

Iskreno, trenutno stanje na medijskem prostoru, je takšno, da se včasih res vprašam, zakaj za vraga vztrajam. Nimam po 25 letih urednikovanja preprosto dovolj? Po pravici – imam. Včasih bi najraje zaprla računalnik, izklopila elektronsko pošto in z velikim zadoščenjem zbrisala vse profile na družbenih omrežjih. Vsakič, ko to že skoraj storim, pa mi vesolje pošlje zgodbo. Navdihujočo, zanimivo, enkratno, samosvojo in pomembno. Zato vztrajam. Ker verjamem, da so zgodbe eno izmed najmogočnejših orodij navdiha, ki plemeniti naš obstoj ter povezuje in združuje.

Sorodne novice