Vranični prisad je bolezen, ki se pojavlja pri govedu, ovcah, konjih in prašičih, manj pogosto pa pri drugih domačih živalih. Pojavlja se tudi pri divjih živalih.
Okužba pri človeku je izredno redka. Tveganje za pojav bolezni pri človeku predstavlja neposreden stik z okuženimi živalmi. Večinoma se pri ljudeh pojavi kožna oblika.
Bolezen se pojavlja zlasti na močvirnih področjih in tam, kjer potoki in reke občasno poplavljajo. Bolezen ponavadi izbruhne v poletnem času, ko so živali na paši.
V zemlji več kot deset let
Povzročitelj je paličasta bakterija , ki v neugodnih razmerah, zlasti ob stiku z zrakom, tvori spore. Spore so izven gostitelja zelo odporne in lahko v okolju preživijo tudi več let. V zemlji se lahko ohranijo več kot deset let, če so izpostavljene sušnemu okolju, pa preživijo dve leti.
Iz zemlje, kamor je bila nekoč zakopana poginula žival, okužena z bacilom vraničnega prisada, lahko spore prinesejo na površino deževniki ali talna voda, potem pa jih po površini razširi deževnica. Trava, seno, slama, itd, utegnejo biti na območjih, tako imenovanih distriktih vraničnega prisada, kontaminirani s sporami.
Živali se v glavnem okužijo, ko zaužijejo spore bacila s krmo, ali pa jih popijejo z vodo. Možna je tudi okužba preko poškodovane kože, poškodb v ustih in žrelu. Okužene živali izločajo povzročitelja preko vseh izločkov, ki jim je primešana kri, v iztrebkih, urinu in izcedku iz nosa.
Ko bacili vdrejo v organizem, se najprej namnožijo na kraju samem, potem pa zelo hitro preidejo v kri, kjer se močno razmnožijo in živali zelo hitro poginejo. Bolezen lahko poteka tudi počasneje, z nekajdnevno vročinsko boleznijo, ki se pojavi nenadoma, brez pravega vzroka.
Čas od infekcije do pojava kliničnih znakov je največ 5 dni, pri ovcah se prvi znaki lahko pokažejo že po 24 urah. V najhujši obliki pride do nenadnega pogina pri na videz zdravi živali, ki pade po tleh. Na ustih in nosu se pojavi krvava pena, iz zadnjične in vaginalne odprtine pa teče čista kri. Pride do težav pri dihanju, krčev ter posledično do pogina zaradi paralize dihalnega centra. Ta oblika je najpogostejša pri ovcah.
Pri govedu pride najpogosteje do nenadnega povišanja telesne temperature (40° C do 42° C), pospešeno je dihanje in srčni utrip. Žival je utrujena, ne je, ne prežvekuje, ne daje mleka. Pride do krvave driske, močno pordečenih vidnih sluznic, krvavitev skozi zadnjično odprtino, oteklin v žrelu, itd. Žival po nekaj dneh pogine.
Pri konjih se bolezen kaže v dveh oblikah: žrelna, za katero je značilna močna oteklina v predelu žrela, vratu in vse do prsi ter trebušna, za katero so značilni hudi krči (kolike).
Pri prašičih se vranični prisad največkrat pojavi v žrelni obliki, ki se kaže z oteklino pod čeljustjo in po vratu.
Ozdravljiva bolezen
Kožna oblika je pri živalih zelo redko. Na koži se pojavijo mehurčki rumene ali rjavo rdeče barve, napolnjeni s serozno ali krvavo vsebino. Lahko se oblikujejo tudi boleče in trde otekline, ki se spremenijo v razjede. Pri tej obliki je možna tudi ozdravitev živali.
Bolezen je ozdravljiva. V začetni fazi se lahko bolezen zdravi z visokimi dozami antibiotikov. V primeru nenadnega pogina ali hude vročinske bolezni, je potrebno vedno pomisliti tudi na vranični prisad. Takšne živali se nikakor ne sme zaklati ali je izkožiti na licu mesta, saj se na ta način v zemljo sprosti ogromna količina spor, ki za nadaljnja desetletja kontaminirajo tisto območje.
Ker gre za zoonozo, je potrebno o pojavu vraničnega prisada obvestiti tudi zdravstveno službo.
V primeru, da se pri živalih pojavi sum na vranični prisad (nenadni pogin, hudo vročinsko stanje, kolike pri kopitarjih, itd.) mora imetnik živali o tem nemudoma obvestiti veterinarja, ki bo sum potrdil ali ovrgel. V primeru potrditve suma mora veterinar, ki sum postavi, o tem nemudoma obvestiti pristojni območni urad VURS, ki z odločbo odredi ukrepe za preprečevanje širjenja bolezni.
Za preprečevanje vraničnega prisada je najpomembnejša osveščenost ljudi in izvajanje drugih preventivnih ukrepov:
- izolacija novo nabavljenih živali;
- izolacija bolnih in brejih živali;
- zagotavljanje zdravstveno ustrezne pitne vode in krme;
- zagotavljanje ustreznih higienskih razmer v objektih za rejo in drugih prostorih;
- zagotavljanje higiene porodov in molže;
- preprečevanje vnašanja povzročiteljev v rejo;
- ustrezno ravnanje s trupli, odpadki, gnojem in gnojnico;
- čiščenje in razkuževanje (razkuževalne bariere, higiena rok, obleke, opreme, prevoznih sredstev, ...)
- zaščita vodnih virov na gospodarstvu.
Vir: Zdravje živali. Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Dostopno prek:http://www.uvhvvr.gov.si/si/delovna_podrocja/zdravje_zivali/bolezni/ (16. november 2015)
