Vizita za živali > Novice
21191 ogledov

Tanja Vidergar: "Česa takega si človek ne more predstavljati niti v najhujši nočni mori!"

Mrtev kuža Tanja Vidergar
“Zavetišča na Balkanu si ljudje, ki jih niso nikoli obiskali, ne morejo predstavljati niti v najhujši nočni mori,” nam je zaupala aktivistka za pravice živali iz Zavoda Pit Tanja Vidergar.

Če sledimo objavam aktiviske Tanje Vidergar o krutem življenju psov iz Niša, ne moremo ostati ravnodušni. Fotografija mrtvih kosmatincev v snegu, posnetki lačnih in premraženih psov so za Tanjo kruta realnost, ki jo želi spremeniti. Z njo smo se pogovorili o tamkajšnjih psih, zavetišču, žalostnih zgodbah in o tem, kako lahko pomagamo Slovenci.  

Tanja Vidergar | Avtor: Osebni ahiv Osebni ahiv
Koliko časa delujete kot aktivistka v Nišu?
Kot aktivistka za zaščito in pravice živali v Nišu živim že dve leti in pol. Tudi pred mojo selitvijo smo v zavodu leta pomagali na različnih lokacijah Balkana, v Srbiji, BIH, Makedoniji, pa tudi v Bolgariji in Romuniji, nekaj akcij smo imeli tudi na Hrvaškem. Glede na to, da je moj izvenzakonski partner iz Niša, je moja odločitev, da ostanem v Nišu, povezana tudi z osebnim življenjem. Že pred tem smo imeli pse v namestitvah, se trudili na različnih področjih, vse skupaj pa je seveda dobilo čisto posebno in novo noto, odkar se dejansko nahajam tukaj. Resda večji del problematike rešujem v Nišu, sem pa še vedno orientirana na celotno območje Srbije in ostalih sosednji držav.

Bi z nami delili kakšno zgodbo, ki se vam je posebej vtisnila v spomin?
V resnici bi zelo težko izpostavila samo eno zgodbo, saj je popolnoma drugače, ko vse te zgodbe in reševanja vsakodnevno doživljaš na terenu ter se sam srečuješ z njimi. Ko lahko pomagaš od samega začetka reševanja posamezne živali, saj sem ponavadi jaz tista, ki prva pridem na kraj poškodovane, bolne ali pomoči potrebne živali. Vsaka zgodba je zame edinstvena, všeč mi je, da lahko v vsaki izmed teh zgodb sodelujem od začetka, te živali oskrbujem, negujem in vračam v lepše ter boljše življenje.

Na svojem Facebook profilu ste kar dejavni ...
Na svojem Facebook (FB) profilu se trudim, da podpornikom vsako izmed teh reševalnih zgodb predstavim s posnetki v živo, ter s posnetki in fotografijami od prvega pa vse do zadnjega dne, ko posamezna zgodba dobi epilog. Veliko ljudi z veseljem in pozitivnim pričakovanjem spremlja te akcije, me podpira. Zelo težko opišem, kaj pomeni podpora vzpodbudnega komentarja. Ogromno mi pomeni, ko vidim, koliko srčnih ljudi stremi k temu, da določenemu kužku uspe, premaga borbo. Koliko ljudi čaka z menoj na socialnih omrežjih na različne kirurške intervencije, kako zelo iskreno veseli so, ko vidijo njihove napredke.

Resnično se trudim opisati in predstaviti zgodbe kar se le da žive in mislim, da je to tisto kar ustvarja številne zgodbe s precej drugačno noto. Ne gre zgolj za objavo in krik po pomoči. Ljubitelji živali vidijo tudi celotno ozadje in napredke. Seveda so te zgodbe tudi poučne, saj se ljudje učijo. Predstavi se jim posamezna problematika, diagnoza, spremljajo zdravljenja, na nek način ima vsaka izmed teh zgodb za vse tudi izobraževalno funkcijo, saj spoznajo klinične slike posameznih bolezni, potek zdravljenja, rehabilitacije.

Tanja Vidergar | Avtor: Osebni ahiv Osebni ahiv
Tako da mi je všeč koncept, ki sem ga izbrala, saj podpornikom predstavlja neke vrste transparentnost kot tudi možnost samega vključevanja v zgodbe. Mnogim podpornikom določeni kužki zlezejo pod kožo. Lepo je, ko jim lahko z dobro novico o kužku polepšam dan. Poseben občutek je, ko srčni ljudje napišejo za to žival vzpodbudno pisemce, pripravijo skromen in srečen paketek in se veselijo, ko dobijo fotografije njihove donacije ob kužku, ki so jo mu namenili.

Kaj pa zgodba, ki je na vas pustila poseben pečat?
Na žalost, kot sem omenila že prej, bi bilo skorajda nemogoče izpostaviti določeno zgodbo. Zavod Pit ima na področju Balkana in delovanja tako formiran sistem, da pomagamo resnično živalim, ki nujno potrebujejo veterinarske intervencije, rešujemo hudo bolne in poškodovane živali. Reševanje poteka triažno, iz ulic in nemogočih razmer in bolezenskih stanj umikamo najbolj ogrožene in jim vračamo upanje v lepše in boljše. Zato je zelo težko reči, kateri primer se mi je najbolj vtisnil v spomin. Takšnih intervencij je bilo vsaj 300 samo v tem letu. Skozi misli mi uhajajo zgodbe najmanj 20-ih primerov, ki bi jih lahko nekako strnila v resnično ožji izbor.

Zato bi opredelila nekoliko bolj splošno ... V misli se mi najbolj vtisnejo zgodbe, ki nimajo lepega in srečnega epiloga. Tiste, kjer nismo uspeli. Argentinska doga Tiego ... Vržen v kanalizacijo polno črvov, kjer je ležal par dni v resnično hudih mukah in trpljenju ter mi na koncu umrl v rokah, psička Hope ki je zaradi malomarnosti "azila" in nesterilnega posega ter nekvalitetne sterilizacije umrla od sepse, pse ki so razžirali tumorji in jim ni bilo več pomoči ...

Vsaka evtanazija oziroma smrt je zame tisto, ki me vsakodnevno preganja v okviru vprašanj, če bi ga našli prej, če bi vedeli prej, če bi prišla prej ... In vedno ostaja nekje v ozadnju misli ta "če bi". 

Na drugi strani je toliko spominov številnih živali, ki so bile tik pred smrtjo z zares slabo možnostjo preživetja, pa so uspele. To vse je življenje in vsaka zgodba je poseben spomin kateri ne zbledi nikdar.

Kako sploh funkcionira tamkajšnje zavetišče? Kakšne so največje razlike v primerjavi z našimi zavetišči za zapuščene živali?
Zavetišča na Balkanu si ljudje, ki jih niso nikoli obiskali, ne morejo predstavljati niti v najhujši nočni mori. Posploševanju pri primerjavi zavetišč pri nas in "azilom", tako imenovanim "prihvatilištima" oziroma "šinterajima" na Balkanu, se dela velika krivica. Tukajšnjih zavetišč ne morem nikakor niti poimenovati tako. Vse to mora posameznik doživeti. Ob obisku ostanete brez besed, za vsak tak obisk moraš imeti dober želodec. Za vstop pa zelo dobre veze.

Večina "šinterajev" se nahaja na deponijah, na smetiščih, dnevov odprtih vrat ni. Sterilizacije in kastracije se v večini izvajajo na betonih, pse se meče po operativnih posegih nazaj na mokre palete, pozimi so razmere nehumane, saj je grozno mraz.

Psov ne sprehajajo, psi ležijo v kletkah, psom se kletk ne čisti vsak dan, ležijo v lastnih iztrebkih, jedo drug drugega. Za primer lahko vzamemo azil v Leskovcu Turekovac, kjer volontiram enkrat tedensko. Tam sta dve prostovoljki in en zaposlen za več kot 180 psov. Psov v njihovih "zavetiščih" veterinarsko ne oskrbijo, vse gre po minimalnem naporu. Priskrbijo jim torej cepivo za steklino, pa še to je pogosto zelo vprašljivo, nato sledi sterilizacija oziroma kastracija z resnično cenenimi šivi za prašiče, psi ne dobivajo antibiotične terapije, po posegu niso nameščeni v toplem prostoru, rana se ne opazuje.

Ne glede na to, da imajo številne klope in bolhe, ne dobijo zaščite, psi niso očiščeni od parazitov. Pomembno je, da se izvede program "catch and release" - se pravi cepljenje proti steklini, sterilizacija oziroma kastracija, nato pa se jih čipirane vrne na lokacijo, kjer so bili najdeni. Seveda se to lepo zaračuna občini. Velikokrat se zgodi, da se psi ne vračajo na lokacijo, kjer so bili ulovljeni ampak, jih namenoma odpeljejo na obronke mesta, kjer se seveda ne znajdejo, umirajo v mukah ali jih postrelijo vaščani oziroma lovci.

Boksi se ne razkužujejo, psi spijo na mokrem in hladnem, veliki luksuz je že, da določeni azil premore kakšno hiško ali slamo. V večini primerov to donirajo različna društva iz tujine, hrane je vsekakor premalo, veliko hrane se prikaže kot kupljene, pa nikoli ne pride do teh revežev. V njihovih azilih niso zaposleni ljubitelji živali, temveč moški, ki ta posel jemljejo resnično kot nujno zlo, čemur je seveda primeren tudi odnos do teh psov. Seveda so izjeme.

Psi se ne ločujejo, natrpa se majhne in velike pse skupaj, mladiče, psi se med seboj koljejo. Ko čistijo bokse, ne umikajo psov ... Vsi ti azili so seveda občinski, državni in nekateri tudi privatizirani. Sredstva namenjena problematiki uličnih psov so, pa vendar ta sredstva ne pridejo do njih. 

Kako je z Niškim zavetiščem?
Kot ostala tamkajšnja mesta, ima tudi Niš tako imenovani "šinteraj" v lasti JPK Medijana, ki je komunalno podjetje. Niško "zavetišče" je locirano na deponiji, na največjem smetišču v Nišu, seveda umaknjeno očem javnosti, turistom in ljudem, ki o zločinih ne bi molčali. V zadnjih letih so se aktivisti v NIšu izjemno zavzeli za konkretne spremembe, vključno z nami.

Psi sicer še vedno bivajo v kletkah, ne v boksih, kjer imajo izjemno malo prostora. Pred uporom se je v kletkah nahajalo po več psov skupaj, ne glede na to, ali gre za psičko v fazi gonitve ... V kletke se je metalo vse skupaj. Psi so se med seboj davili, na ta način je bil rešen problem. Zjutraj, ko so prišli delavci v službo, je bilo veliko psov v posamezni kletki mrtvih, kar jim je seveda ustrezalo. Dovoljevala so se posilstva ene samičke in petih samecev v kletki in podobno. Seveda je bil vstop v večini aktivistom prepovedan.

Ko je prišel na oblast drugi župan, je prvi pokazal neko sočutje in ustregel željam aktivistov. Aktivisti zdaj plačujejo zaposleno žensko, ki vsakodnevno hodi skupaj z zaposlenimi v šinteraju. Prisotna je ob vsakem lovljenju, prvič se vodi tudi evidenca ulovljenih psov. Ob njeni prisotnosti mora biti lovljenje seveda humano in brez bolečin. Prvič se je pojavila tudi FB stran omenjenega šinteraja, kjer se aktivisti trudimo, da bi se psi posvajali. Želimo si, da se ti psi ne bi vračali nazaj na cesto v upanju, da ima kdo izmed ujetih srečo. Prostovoljka torej nadzoruje delo šinterjev (tamkajšnjih delavcev op. p.), poskrbi, da se v kletki nahaja po en ali največ dva psa, poskrbi, da so mladiči posebej.

Končno se je začelo pomagati tudi bolnim psom, za katere aktivisti doniramo zdravila in serume. Končno smo dosegli, da se bolne pse ločuje in da imajo pravico do zdravljenja. Prostovoljka organizira, da prihajamo aktivisti tudi izven delovnega časa pomagati bolnim psom s terapijami, infuzijami in da smo lahko prisotni. Dosegli smo, da lahko nekatere bolne živali prevzamemo in jih sami oskrbujemo, dosegli smo, da se sterilizacije in kastracije izvajajo v prostoru improvizirane ambulante v sklopu šinteraja, da dobivajo antibiotike in da so nekaj ur nameščeni v tem prostoru. Dosegli smo, da se rane pregledujejo in da se končno uporabljajo za to primerni šivi.

Kako ste to dosegli?
Zavod Pit je v letu 2018 oskrbel 84 primerov vrnjenih uličnih psov, ki so imeli hude postoperativne komplikacije na ulici zaradi cenenih šivov in neprimerno narejene sterilizacije. Psi so na ulicah Niša razpadali v bolečinah, mukah, umirali. Pse smo oskrbeli in seveda plačali revizije sterilizacij oziorma kastracij ter malomarnost veterinarskih storitev v šinteraju, kjer so se izživljali nad psi. Zavod Pit je tožil omenjeni šinteraj in zahteval, da se sterilizacije in kastracije izvajajo v za to primernih prostorih, na adekvaten način s sterilnimi pogoji, z analgetiki po posegu in antibiotiki. To smo uspeli. In na to sem izjemno ponosna.

Nič več psov na ulicah z ranami in šivi za prašiče oziroma paprike, nič več bolečin za njih. Dosegli smo, da imamo korektno sodelovanje, vsakodnevno sem na vezi s prostovoljkami, vse bolne poškodovane pse prevzamemo in jih oskrbimo. Zavod Pit zagotavlja in financira zdravila, serume, ko se ujame kakšen shirani kuža, doniramo kvalitetno hrano, za bolne pse priskrbimo konzerve in podobno. Po koncu oskrbe prostovoljka ponovno v prisotnosti šinterjev poskrbi, da se točno določeni pes vrne na prav tisto lokacijo od koder je bil prevzet. Skupaj smo vsekakor doprinesli k velikemu napredku in izboljšavam. Tako da sem vzpostavila korekten odnos v niškem šinteraju, prav tako bi rada pohvalila korektno sodelovanje s šinterajima v Kraljevu in v Kruševcu. Na teh lokacijah sem si uspela izboriti nekaj sprememb in tudi odnos zaposlenih je na nekem zadovoljivem nivoju.

1/9

Kako je z ostalimi zavetišči, oziroma "šinteraji"?
Ostajam brez besed. Trenutno sem si za projekt postavila zloglasni šinteraj v Leskovcu, kjer sem začela aktivno sodelovati in organiziram tedensko prostovoljstvo, kjer preživim cel dan, prinesemo donacije, hrano, zaščito proti klopom in bolham, proti notranjim zajedalcem. Od tam sem v enem mesecu odpeljala sedem psov, od tega tudi invalidnega mladička s hudo obliko corona virusa, ki je pri meni doma, hudo poškodovano Taro, ki je že prestala kirurški poseg stegnenice z demodeksom, kužka s hudim tumorjem na spolnem organu in bo operiran v Nišu. Pišem številne prijave proti številnim šinterejem po Srbiji in resnično dajem vse od sebe, da bi uspela postaviti določene standarde, vsaj tiste minimalne.

O zloglasnem azilu v Leskovcu - Turekovac je bilo ogromno razprav in velja za enega najhujših na Balkanu. Medijsko je bila sicer v zadnjih dveh letih izpostavljena Prača v Sarajevu, kjer smo prav tako pomagali, posvojili nekaj psov, fizično odšli na protest, donirali hrano ... A vseeno menim, da je veliko hujših azilov na Balkanu, ki nimajo nekega ozadja v smislu protesta številnih tujih organizacij in aktivistov, a vseeno nikakor ne smejo biti ignorirani.

Kakšne so največje razlike v odnosu države do zapuščenih živali?
Vse dokler nisem živela tu, sem nekako verjela v prepričanje, da smo vseeno nekoč bili eno, Jugoslavija. Mislila sem si, da ne moremo biti zelo različni. Nekoč smo bili eno. Šele zdaj, odkar živim tu dojemam, da smo si popolnoma različni, ne samo o odnosu do živali temveč prav v vsem. Dva različna svetova. Razmišljanje, vizija, solidarnost, njihove vrednote. Ekonomija, gospodarstvo, šolstvo, zdravstvo vse je popolnoma drugače. Življenje samo, njihova razmišljanja, cilji, pomen življenja. Ogromne razlike. Država problematiki zapuščenih živali ne namenja nikakršne vrednosti.

Kljub temu, da seveda Evropska unija in številne organizacije izven Srbije namenjajo kar nekaj finančnih sredstev za zmanjševanje omenjene problematike, nič od naštetega ne pride nikoli do teh živali. Predvidevam, da jim predstavlja ta problematika samo posel. Vsak pes, ki se posvoji denimo v Slovenijo, zahteva titer test, kar spet polni državno blagajno, po 90 dneh sledi izvozni certifikat, kjer moraš ponovno polniti republiški budžet Srbije, saj plačaš za omenjeni certifikat skoraj 35 evrov republiške administrativne takse, za vsak duplikat potnega lista, ko vzameš psa iz šinteraja, pa plačaš ponovno takso zanj, približno 3,5 evra.

Kljub temu, da izbrana veterinarska ambulanta oskrbo psov v šinteraju zaračuna občini, mora posvojitelj spet pokriti sam strošek, ki je nekomu že zaračunan. V šinterajih veterinarske ambulante služijo denar za omenjene sterilizacije oziroma kastracije. Znano je tudi, da evtanazije tukaj niso tipične evtanazije, ampak se pse enostavno fizično pobije, zaračuna pa se evtanazija. Zaračunava se cepljenje proti steklini, kjer se je večrat kasneje izkazalo, da je precej verjetno, da pes nikoli sploh ni prejel cepiva. 

Pohvaliti pa moram izjemno korektno sodelovanje z veterinarsko inšpekcijo v Nišu. Resda imajo zakonsko velikorat vezane roke, a so vseeno velikokrat dokazali pripravljenost za sodelovanje. 

Tanja Vidergar | Avtor: Osebni ahiv Osebni ahiv
Se je morda v zadnjih petih letih kaj spremenilo?
V zadnjih letih lahko opazim spremembe v smislu, da so se aktivisti začeli ukvarjati z ozaveščanjem, tuje organizacije izvajamo in krijemo stroške sterilizacij in kastracij. Pogramov sterilizacije in kastracije ter vračanja na lokacije po okrevanju je vse več, saj jih seveda financirajo organizacije in društva izven meja Balkana. Pohvaliti moram, da sem pred nekaj meseci uspela formirati prvi sestanek niških aktivistov, društev in penzionov na prvi skupni sestanek. Tako se je formirala delovna skupina, kjer izvajamo določene projekte in imamo kar nekaj idej za leto 2019.

Prvi projekt zavoda Pit v Nišu so masovne sterilizacije in kastracije neulovljivih in divjih psov. Nekaj takšnih akcij je bilo več kot uspešnih, na kar sem ponosna, saj se končno sterilizirajo in kastrirajo tudi psi, ki so divji in nezaupljivi ter jih ni lahko ujeti. 

Zakaj je najhuje prav pozimi?
Zima je seveda tista, ki je za pse najhujša in je to sezono v Nišu doprinesla dve žrtvi - dva pasja mladička, kar sem objavila tudi na svojem FB profilu. Nemudoma smo improvizirali z akcijo, v kateri sem organizirala zavetišča za več kot 20 uličnih psov prav iz te lokacije. Zima je za ulične pse toliko težja, ker težje najdejo hrano, v mrazu pa potrebujejo bolj kakovostno hrano in ne le osnovne odpadke, s katerimi preživijo ostale mesece. Zavod PIt je za ulične pse postavil 25 hišk na najbolj kritične lokacije, v povprečju pa se te pse hrani tri do štiri ure dnevno. Tistim psom, ki slabše prenašajo mraz, poskušamo zagotoviti topel obrok.

Kakšne so specifike, karakterne in zdravstvene, lastnosti teh psov v primerjavi s slovenskimi posvojenčki?
Osebno ne delam nikakršnih razlik med slovenskimi psi ali psi z Balkana. To je tisto, kar me najbolj razjezi. Večne polemike, zakaj se pomaga izven slovenskih meja. Utrujena sem že od dokazovanja in upravičevanja, zakaj je temu tako, zakaj je naše prepričanja takšno. Jezijo me večni očitki, da so za vse probleme slovenskih zavetišč krivi balkanski psi. Vsak pes ima neko preteklost. Nekateri izmed rešenih psov so doživeli določeno travmo ali slabo izkušnjo, ki jih zaznamuje. Zato je potreben celovit koncept reševanja uličnih psov v smislu, da se v ta proces do posvojitve vključi inštruktor oziroma behaviorist, ki ga ima Zavod Pit za svoje varovance in je zaposlen prav zaradi omenjenih očitkov.

Kako torej vse skupaj poteka?
Vsak pes, ki ga vzamemo v oskrbo, gre skozi proces ocene karakterja in socializacije. Pse nameščamo izključno v tri registrirane namestitve. Vsak ulični kuža opravi najprej veterinarski klinični pregled, kjer se delajo testi na kužne in vektorske bolezni, vsak pes se redno čisti od parazitov in tretira za zaščito proti bolham ter klopom, vsi psi opravijo program cepljenja, dvakrat jih cepimo proti kužnim bolezni, enkrat proti steklini, psi so 21 dni po rešitvi v karanteni in izolaciji, opazuje se njihovo blato, urin, apetit, poda se neka osnovna ocena glede zdravja, splošnega počutja in karakterja.

Vsakega psa z ostalimi psi v namestitvi združuje inštruktor, psi opravijo teste socializacije in karakterja. To vključuje kontakte z nepoznanimi ljudmi, test relaksacije, video posnetki obnašanja in reakcije psa na otroke različnih starostnih skupin, video posnetki igre psa z drugim psom in z množico psov, video zapis reakcije psa na mačke, sprehodi, ovratnica, navajanje na povodec, posnetki, vožnja v avtomobilu, test s hrano, da je psu možno premikati skledo s hrano in vzeti hrano, test psa in igračke, da se psu lahko vzame igračka med igro in kakšna je njegova reakcija na to. Vključen je tudi pregled zobovja, da dovoli človeku, da mu odpre usta in pogleda zobe ...

Vsi ti testi so zapisani v video zapisih. Resnično menim, da naredimo vse v naši moči, da pse v celoti pripravimo na posvojitev. Ta del vključuje tudi sprehode v urbanih naseljih. V ta proces smo vključili inštruktorja in kinologa, ki lahko poda strokovno oceno karakterja in vedenja posameznega psa, prav tako smo organizirali izobraževalne seminarje za ljudi, ki delajo za nas in imajo pse v začasnih namestitvah.

Menim, da v izobraževanje, varnost, zdravje in psihofizično počutje naših varovancev namenjamo veliko pomembnost prav zaradi neupravičenih stereotipov in označevanja z etiketo balkanskih psov in napihovanja zgodb o agresivnosti, prenašanju bolezni ter nesocializaciji. Prav zaradi slednjih sem se odločila te zadeve prestaviti na drug nivo, kar nam je v letu 2018 vsekakor uspelo in sem na to ponosna. To je tisto kar lahko mi ponudimo našim posvojiteljem in sem resnično mnenja, da je to uspelo nad pričakovanji posamezne organizacije in aktivistov.

Podpiram odgovorno posvajanje, uvoz zdravih in testiranih psov. Vsak pes ima svojo preteklost, tako tisti, ki je najden na ulici in odpeljan na varno, kot tisti v balkanskih zavetiščih ali slovenskih. Dejstvo ostaja nespremenjeno, vsak si zasluži novo priložnost, vsak od njih si zasluži tisti pravi in ljubeč dom, ne glede na izvor države od koder prihaja. 

Seveda pa pozdravljam le tisti res odgovorni uvoz vsakega psa, vključno s testi, izolacijami, karanteno, testi socializacije in karakterja ter cepljenji.

Na žalost v Sloveniji še vedno obstajajo posamezniki, ki psa iz danes na jutri uvozijo v Slovenijo in s tem naredijo velik problem, saj morda inkubacijska doba posamezne bolezni ni zaključena, pes ni prestal izolacije, o psu ne vedo ničesar. Zaradi določenih posameznikov smo na tapeti tudi vsi tisti, ki se trudimo in vlagamo v zdravje rešenčkov ogromno financ in prizadevanja.

Kaj je največ, kar lahko Slovenec ali Slovenka naredita za te pse?
Menim, da smo Slovenci izjemno srčen narod in na to sem ponosna. Kljub nenehnemu metanju polen pod noge in opazk o manjvrednosti balkanskih psov menim, da se ljudje znajo odločati sami, komu zaupati, komu pomagati in seveda tudi zakaj. Vsak ima priložnost, da se predstavi ljudem, podpornikom in ljubiteljem živali na svoj način. Na koncu so ljudje tisti, ki se odločajo sami. Moj moto je, naj vsak pomaga tistemu, ki mu želi pomagati. Ni pomembno etikirati, kateremu društvu, aktivistu, zavetišču, pomembno je, da obstaja ta sled srčnosti, ki bo vsaj enemu izmed teh živih bitij polepšala dan, mu omogočila boljši jutri, vrnila upanje, pomagala pri kakovostni veterinarski oskrbi. Nenazadnje bi morali imeti vsi enak cilj, ta je pomagati živalim.

Glede na to, da na terenu doživljam vsakodnevno veliko stresov in vsekakor niti psihično niti fizično vse to ni lahko, so zame vzpodbudne besede podpornikov neprecenljive.  Zelo cenim to, da najdejo tiste prave vzpodbudne besede, ko sem na tleh, da me motivirajo ...

Toplo mi je pri srcu, ko se toliko srčnih ljudi zavzame za določeno zbiralno akcijo, ko nekdo dejansko občuti koliko jim pomeni ena konzerva, vreča briket, oddejica, ampula, vitamini. Na drugi strani se je potrebno zavedati, da je vsako reševanje življenj povezano s financami. Bistveno lažje je reševati zdrave, nepoškodovane pse, jih umakniti, oskrbeti in jim iskati dom, povsem drugačen spekter pa predstavljajo invalidni psi, psi ki potrebujejo resnično veliko kirurških intervencij, psi ki imajo hude ortopedske probleme, nevrološka stanja, zlome hrbtenic, psi, ki ostajajo invalidi doživljenjsko, slepi psi, psi, ki potrebujejo terapijo mesece, ki se zdravijo mesece.

To je povsem drugačno poslanstvo in pogled na reševanje teh psov. In Zavod Pit se tem psom zelo posveča, morda to izvira tudi iz moje osnovne profesije, da sem po poklicu medicinska sestra. Zato vsekakor nikoli ne obrnemo hrbta vsem tistim, ki so za mnoge odpisani. Najbolj šibki, bolni, poškodovani, ranljivi, psi iz borb in maltretirani psi bodo vedno prioriteta triažnega reševanja varovancev. Vedno se trudim transparentno objavljati vse račune posameznih intervencij, dajem vse od sebe, da upravičim vsako donacijo. Ljudje, ki nam sledijo, vidijo številne obiske veterinarjev, intervencije, posege, namestitve in transparentnost objave računov

Veliko bi mi kdaj pomenilla pomoč na terenu. Vedno je vsak dobrodošel, da mi pride pomagati. Velikokrat sem izčrpana in utrujena, obveznosti je ogromno. Seveda na drugi strani je neprecenljiva vsaka sms donacija, vsak prostovoljni prispevek kot tudi materialna donacija. Najbolj potrebne so na primer ampule proti bolham in klopom, tablete proti notranjim parazitom, Drontal tabletice za čiščenje notranjih parazitov za najmlajše varovance, vitamini, minerali, prehranska dopolnila za bolne, kokosovo olje, lososovo olje, dekice, vsaka oblika hrane in priboljškov. Izjemno bi se rada zahvalila odzivu akcije Božiček za 1 dan, kjer smo zbrali resnično neprecenljivo količino hrane in dobrot tako za naše varovance kot tudi za ulične kužke. Iskreno se zahvaljujem takšni izjemni srčnosti ljudi.

Torej meje pri reševanju pasjih življenj ni ...
Če želimo pomagati s srcem in dušo, ni meja, ni ovir in ni lastnih predsodkov. Tudi očitki, da raje pomagamo "drugim" psom in ne našim, je plod nerazumevanja in lahko bi rekla nerganje tistih, ki ne naredijo nič. Včasih je najlažje sedeti pred računalnikom in blatiti trud in ideje tistih, ki želijo svet spreminjati na bolje. Slovenska zavetišča so polna in strinjam se, nekatera pokajo po šivih. Zakaj potem mešanca pasme bull iz slovenskega zavetišča nihče ne posvoji, medtem ko padajo vse očitnejše kritike, da prej ponujamo domove pasmi bull izven slovenskih meja. Zgrešeno mišljenje. Odločitev posameznika je tista, ki odloča od kod bo psa posvojil. Dodatno težo pri posvojitvi ima vsekakor javno objavljanje psa. 

Azil Loznica | Avtor: Osebni arhiv - Zavod Pit Osebni arhiv - Zavod Pit

Toda bodimo iskreni sami do sebe. Psi v slovenskih zavetiščih imajo vsaj minimalne pogoje za življenje, streho nad glavo, hrano in vodo. Ste kdaj bili na ulicah v Bosni in v Srbiji? Prav vsak bi moral videti to bedo ulice in grozote, ki se dogajajo. Ulice polne psov, poškodovanih, shiranih, trpinčenih, ki obupano iščejo košček hrane, da preživijo to okrutnost sveta, ki ga je naredil človek sebi v prid. Še huje je v azilih smrti, kjer so psi zaprti v ograjenih "kvazi" boksih in z obupnim pogledom povedo več kot tisoč besed. Lakota, njihova stalnica, razžira njihovo dušo. Shirani do kosti in ker ne morejo zbežati iz okov teh morilskih celic čakajo na smrt v svoji lakoti. Če si se sposoben brez slabe vesti obrniti stran, potem si emocionalno zaostal človek. Obsojanje, da dajejo nekateri prednost psom izven slovenskih meja, je nekonstruktivna kritika, ki pod pretvezo obsojanja hranijo svoj ego, da bi izpadli pomembni. Energijo, ki jo trošijo za metanje polen pod noge, bi lahko zelo dobro unovčili pri iskanju domov psom iz slovenskih zavetišč.

Raje se prepustimo toku reševanja tistih, ki našo pomoč potrebujejo in naj meja ne bo jedro spora, saj je navsezadnje vsako rešeno pasje življenje največji dar, ki ga lahko podarimo.

Veliko se ukvarjate tudi s problematiko pasjih borb ...
Pasje borbe, ki so v Bosni in Srbiji dobičkonosen posel in kjer je postal ta izprijen način povzdigovanje človeškega ega dnevna stalnica, prinaša vse večje žrtve na ulice. Pse hladnokrvno odvržejo v poškodbah, bolezni, shiranosti in izčrpanosti. Svojo lojalnost in vdanost je poplačal s samotno agonijo smrti. Izprijenost človeka in pekel ulice prinašata popoln fiasko za pse. Neizprosna želja, da jih rešiš iz okrutnosti sedanjosti prav žari iz oči in prosi za odpuščanje človeka, ki na tem svetu zadaja rano za rano dan za dnem. Že tako ali tako je ta pes šel skozi kraval trpljenja in trpinčenja in če mu ob takšni situaciji ljubitelji živali obrnemo hrbet, dokazujemo, da nismo nič boljši kot pasjeborci. Ta pes je iskal samo ljubezen in spoštovanje pri lastniku in zanj je pripravljen umreti.

Psi pozabijo ta invazivni teror človeka, ko okusijo varnost in svetlo plast človeške duše. Možnost po končnem cilju, iskanju doma, se zaustavi, saj se nekateri iluzionistično oklepajo kot pijanec plota mnenja, da takšen pes pasme bull, rešen iz pasjih borb in še izven slovenskega meja, res ni primeren sopotnik v domu. Blatenje pasme bull je že tako ali tako princip današnjega mišljenja in zmotno prepričanje tistih, ki ne dopuščajo možnosti po sprejemanju novega. Kakorkoli gledano ima pes pasme bull rešen iz pasjih borb prav tako pravico po iskanju doma. Razlika pa je v tem, da je potrebno s takšnim psom veliko več delati na prevzgoji in socializaciji ter s pravim pristopom poiskati najboljše smernice za psa. Sebično je trditi, da takšen pes nima pravice imeti doma v Sloveniji.

Kako lahko posvojimo psa z Niša?
Posvojitev novega ljubljenčka se ne zgodi čez noč. Kandidat za posvojitelja lahko želeno žival izbere že na podlagi podatkov objavljenih na FB straneh Zavoda Pit. Ko kandidat izbere določeno žival, mora izpolniti vprašalnik, v katerem navede osebne podatke, dosedanje izkušnje, želje in pogoje namestitve ter oskrbe, ki jih nudi oziroma druge informacije v skladu s vprašalnikom.

Oskrbnik izbrane živali izpolnjen vprašalnik pregleda, se s kandidatom pogovori, mu svetuje in po lastni strokovni presoji posvojitev odobri ali zavrne. Ob tem oskrbnik živali kandidatu izda vse želene informacije v zvezi z izbrano živaljo, ki so mu znane oziroma mu svetuje posvojitev druge živali.

Postopek posvojitve psa je pri nas zasnovan nekoliko drugače. Dogovor o sodelovanju tako imenovana posvojitvena pogodba je sestavljena s strani pravnikov in obsega pet listov vsebinske tematike. Slovenska zakonodaja društvom in aktivistom ne dovoljuje opravljanja zavetiščne dejavnosti, posledično smo tako prav vsi onemogočeni za tako imenovane začasne domove.

Zavedamo se, da je posvajanje psa, ki ga ni možno videti in spoznati, veliko bolj specifično. Seveda vsakemu potencialnemu posvojitelju povemo, da je več kot dobrodošel obiskati osebno psa, za katerega se zanima. Nekateri so to tudi naredili, prišli v naše namestitve, pse osebno spoznali in se za posvojitev odločili.

Drugim poskušamo zahvaljujoč številnim video posnetkom in fotografijam psa seveda kar se le da najbolje predstaviti. V primeru da se odločimo za posvojitev posvojitelja dodamo v skupni pogovor na messengerju, saj imamo prav za vsakega psa poseben chat, v katerem sva vključeni članici Zavoda Pit, oseba, ki ima psa v nastanitvi ter seveda inštruktor kinolog. Tako ima posvojitelj vpogled v vse od samega začetka, ko je bil njegov posvojenček najden, vsi veterinarski pregledi, analize, testi, dokazi o cepljenih, računi, sterilizacija oziroma kastracija, vsi posnetki testov karakterja in socialzacije. Menim, da je dejansko to velik maksimum približati psa najbliže bodočemu posvojitelju.

Vsak posvojitelj dobi točne mere psa kot tudi kilograme, vsa navodila glede navad hranjenja, posebnosti psa. Posvojitvena pogodba zahteva tudi šolanje psa, za vse pse bull pasme in bull mešančke se zahteva obvezno šolanje v posebnih pasjih šolah in pri določenih inštruktorjih v Sloveniji, ki šolajo s pozitivno motivacijo, ne dovoljujemo šolanja z uporabo zateznih ovratnic, podrejanja, zastarelih metod, električnih ovratnic.

V pogodbi je jasno opredeljeno, kaj vse je bilo s psom intervenirano pri veterinarju, zapisana so vsa cepljenja, kdaj je naslednji rok za cepljenje, enako za čiščenje od notranjih parazitov, zunanjih, opredeljena je sterilizacija, intervencije, diagnoze. Posvojitelj dobi vsa veterinarska spričevala v primeru določene bolezni, rtg diagnostiko, zapisana je terapija, kronološko je posvojitelju predstavljeno vse.

Za pasme tipa bull se zahteva notarska overitev pogodbe, za mešančke je dovolj overitev pogodbe na upravni enoti. Pogodba se podpisuje v dveh izvodih na dan prevzema kužka, na pogodbi je označen datum, do kdaj mora posvojitelj pogodbo overjeno poslati na naš naslov, mi pa vrnemo izvod iz arhiva posvojitelju prav tako po pošti. V kolikor gre za psa mlajšega od leta dni, se v pogodbi zapiše rok za sterilizacijo oziroma kastracijo, od posvojitelja se zahteva, da nam pismeno na mail posreduje dokaz o sterilizaciji oziroma kastraciji, veterinarsko potrdilo ali račun ter fotografije po posegu.

Postopek posvojitve se začne tako, da potencialnemu posvojitelju pošljemo v predogled posvojitveno pogodbo, da lahko le to v miru prebere in se seznani z vsebino, da se lahko v primeru nejasnosti pogovorimo o posameznih členih. Izpolniti mora priloženi vprašalnik in nam ga vrniti na mail. Iz njega lahko razberemo neke osnove, kako si bodoči posvojitelj predstavlja imeti psa in kaj zanj to pomeni, preverimo tudi koliko živali že ima v gospodinjstvu, odgovori nam na nekaj ključnih vprašanj. Iz tega izhajamo tudi, kateri pes je za določenega posvojitelja primeren, katerega priporočamo in katerega odsvetujemo. Temu sledi seveda preverba doma in posvojitelja.

V kolikor se odločimo, da psa zaupamo določenemu posvojitelju, se organizra transport. Posvojitelj mora uradno overiti avtorizacijo šoferju za prevoz psa na upravni enoti in nam jo vrne do določenega datuma. Ves čas transporta spremlja skupino transport, kjer je informiran kdaj kužek štarta na pot, kje se nahaja, kako je na meji, ali so zamude in kdaj je prihod, v sklopu posvojitve preko Zavoda Pit je organiziran prevzem varovanca na eni izmed ljubljanskih veterinarskih klinik, kjer se v prisotnosti posvojitelja opravi strokovni klinični pregled psa s strani slovenskega veterinarja, pes se nemudoma po pregledu vpiše v register psov v Sloveniji, podpiše se pogodba.

Na FB imamo skrivno skupino ustvarjeno prav za posvojitelje Zavoda Pit, kjer nam posvojitelji vsakodnevno pošiljajo fotografije in posnetke naših varovancev. Ponosna sem, saj je kar lepo število naših posvojencev opravilo najviše stopnje šolanja in všeč mi je, da se posvojitelji družijo, si pomagajo z nasveti, izkušnjami. Na domove seveda čaka ogromno število veterinarsko oskrbovanih kužkov, ki jih lahko najdete na FB profilih naših strani Zavod Pit in Zavod Pit-Ustavimo pasje borbe kot na FB profilu Tanja Vidergar in Blanka Kapus Passecker.

Kakšni so načrti za 2019?
V letu 2019 imamo pripravljenih kar nekaj projektov. Eden izmed najpomembnejših je ideja izgradnje hospitalnega objekta neke vrste stacionara v Srbiji, kjer bi se lahko oskrbovalo na enem mestu bolne, poškodovane, virusne pse kot tudi hendikepirane in invalidne pse. Tega Srbija nima. Pripravljenih imamo seveda tudi večje projekte sterilizacij in kastracij, kar smo že začeli masovno izvajati v novembru 2018, nekaj osnovnih idej spremembe zakonodaje v Srbiji, kar pa zadeva Slovenijo bi se bilo potrebno opredeliti glede nekontroliraih legel in prepovedi dvoriščne vzreje, kot tudi prepovedi preprodaje mešancev ter nekontrolirane oddaje in prodaje preko neprimernih spletnih portalov.

Želela bi poudariti resnično uspešno sodelovanje in solidarnost ter timsko delo med določenimi slovenskimi društvi v letu 2018. Tudi to je neka pozitivna novost in vsekakor nekaj kar ne smemo zanemariti. Presrečna sem, da med seboj aktivisti v Sloveniji sodelujemo, si pomagamo, izvajamo projekte, se borimo skupaj. Tako da velika pohvala tako posameznim aktivistom kot posebna zahvala društvu Srce za Bulle, ODMPŽ, Arja, Zavod naš Kuža in Anima Matters. Skupaj smo dosegli kar nekaj uspehov.

Pod okriljem neprofitne dobrodelne organizacije Zavod Pit delujeta sicer dve skupini, Ustavimo pasje borbe in Pomoč brezdomnim živalim, ki se ukvarjata s problematiko pasjih borb, prizadevanjem za spremembo zakonodaje glede varstva, zaščite in pravic živali, s problematiko in reševanjem brezdomnih živali doma in v tujini ter ozaveščanjem glede odgovornega skrbništva živali.

Pomagate jim lahko tudi z donacijo na TRR

ZAVOD PIT ZA POMOČ, PRAVICE IN ZAŠČITO ŽIVALI

VODNIKOVA 104E, 1000 LJUBLJANA

IBAN SI56 0510 0801 4052 479 (ABANKA D.D.)

Donacijo lahko nakažete tudi s pomočjo storitve Paypal: Zavod.pit@gmail.com

Ali s poslanim sms sporočilom PIT5 na 1919

V primeru, da ste opazili ali vam je znano zanemarjanje, nevestno in neodgovorno ravnanje z živalmi, jim lahko pošljite prijavo na ustavimopasjeborbe1@gmail.com. Vaša prijava bo ostala anonimna.

Komentarjev 2
  • david87 09:06 05.januar 2019.

    Edini sistem ki ima malo šans za uspeh je, da vsak poskrbi za svoje. Na jugu so pa tradicionalno odprti za vse intervencije iz severa ..to se pa razume.