Zdravje > Aktualno
603 ogledov

"Pravijo, da so najstniška leta popravni izpit za starše."

Lucija Hrovat Anže Petkovšek
Zakonska in družinska terapevtka, vzgojiteljica ter mati dr. Lucija Hrovat o vzgoji, težavah, strahovih staršev in o pomenu pogovora z otrokom. "Ob kopici informacij o vzgoji se starši lahko zmedemo," pravi.

Je res, da vse več staršev išče terapevte za svoje otroke, mladostnike?
Kolikor jaz opažam, da.

Zakaj pa?
Mislim, da sodi skrb za duševno zdravje danes k osnovni higieni. Skrb za duševno zdravje se je v zadnjem času zelo povečala, kar je prav. Kot družba smo dosegli tak nivo, kjer ni dovolj, da imamo samo za preživetje. Kljub temu, da imamo danes še vedno veliko socialno šibkih družin, se mi zdi, da smo se začeli več ukvarjati tudi z duševnim zdravjem. Tisti rek še vedno velja: “Če si zlomiš nogo, greš k zdravniku.” Mi pa zelo radi dodamo: “Za duševno pomoč pa greš k terapevtu, psihiatru, kjer najdeš pomoč, če ne znaš sam rešiti svojih težav”.

Ko gre za otroke, pa smo še toliko bolj pazljivi, kar je tudi prav. Ne smemo zanikati, da ima svet, v katerem živimo, svoje nevarnosti.

Znanost o razvojnih značilnostih otroka je zelo napredovala, veliko se dela na nevroznanstvenih raziskavah, ki nam dajejo ključne informacije o delovanju možganov, o vplivu stresa na telo in odnose.

Dostopno je veliko informacij in starši to beremo. Zanima nas, kaj se dogaja, želimo biti dobri starši, otroka pripraviti, da bo nekoč samostojen in se znašel v tem svetu. Ko nam nekaj ne gre, se mi zdi prav, da si to priznamo. In se zavemo, da potrebujemo nekoga, ki bo videl izven našega okvirja. Včasih pomaga že samo pogovor s prijateljico ali znancem, ki nam omogoči širši pogled na zadevo. Včasih pa je potreben strokovni terapevtski pogled, saj je terapevt usposobljen, da prepozna oziroma zazna stvari, ki jih mi kot starši mogoče ne vidimo. Terapevt bo preveril, kako deluje družina, kakšen odnos gojita starša kot partnerja in kakšne vzorce čustovanja, razmišljanja prinaša vsak izmed staršev iz svojega otroškega sveta.  In na podlagi tega družina skupaj s terapevtom postavlja nove temelje odnosa.

Lucija Hrovat | Avtor: Anže Petkovšek Anže Petkovšek
Zakaj starši najpogosteje iščejo pomoč za otroke? Ker ne ubogajo?
(Smeh) Da, lahko bi tako rekli … Težave z vzgojo, problemi v šoli, težave s koncentracijo, pričetek zasvojenosti ... Starši so velikokrat nemočni,  ne vedo, česa se oprijeti, da ne bodo povzročali še večje škode.

Ob  kopici informacij o vzgoji se lahko zmedemo. Ne vemo, kaj bo res delovalo in kaj ne.

Mogoče bi včasih pomagalo samo že to, da si vzamemo čas in poslušamo otroka. Da smo z njim, da vzdržujemo stik in poskušamo zdržati s tem, kar nam prinaša. In zdržati predvsem z občutki, ki se v nas prebujajo. To pa je lahko tudi najtežje. Zdržati sam s seboj in biti v oporo drugemu. Starš mora torej najprej ponovno začutit otroka v sebi, mu dati prostor, da ubesedi stisko in najti funkcionalen način za soočanje z lastno stisko. Tako bo lahko tudi najbolje pomagal svojemu otroku.

Kakšne so najpogostejše skrbi mladostnikov danes? So se kaj spremenile?
Najbolje bi bilo vprašati njih (smeh). Sama opravljam kar nekaj delavnic po srednjih šolah. Iz izkušenj vidim, da gre za ponavljajoče potrebe, ki jih ima vsak človek. Če gremo čisto do izvira so to potrebe po pripadnosti, potrebe po ljubljenosti, po varnosti, sprejetosti, ki  pa se kažejo na različne načine. Na primer potreba po sprejetosti se bo kazala tako, da nekdo, ki je priljubljen v šoli, nosi oblačila določene znamke. Zavoljo te potrebe po pripadnosti, ki je pri mladostniku zelo očitna, bodo hoteli imeti to znamko tudi drugi. Na tem bo temeljilo prijateljstvo, da je opažen, da pripada skupini. Hkrati pa je zelo močna potreba po samostojnosti. Da se najstnika prepozna v svoji edinstvenosti in se mu le ta tudi dopusti. Na primer, da ima lahko obute bulerje, če si jih želi in je še vedno sprejet. Ti dve potrebi sta zelo močni.

Kdaj ima družina največji vpliv na otroka?
Raziskave kažejo, in jaz se s tem tudi strinjam, da so prva tri otrokova leta najpomembnejša. To zaradi tega, ker se takrat možgani najhitreje razvijajo, možganske celice pa se zelo hitro povezujejo. Predstavljajte si hitri posnetek gradnje avtoceste. Nekako tako izgleda.

Ko si otrok pridobiva prve izkušnje o svetu, se to torej zapiše v njegove možgane oziroma telo, kljub temu da otrok še nima besedišča in še ne ve, kaj to dejansko pomeni. Banalen primer je morda učenje vožnje s kolesom. Tudi če stokrat pade in si rani koleno, pa je v okolici pozitivna vzpodbuda, v smislu, da je prisotna vera vanj, da mu bo uspelo, se to v možganih zapiše v njegovo samopodobo: “Če padem, bom  poskušal, dokler mi ne bo uspelo. Vem, da zmorem.” Če pa ima iz okolja negativno spodbudo, da se ne verjame, da mu bo uspelo, da se pospravi kolo, ker je izguba časa in če se te izkušnje ponavljajo še na drugih področjih, se v otrokovih možganih naredi avtocesta o samopodobi: “Iz mene ne bo nič. Bolje, da se ničesar ne lotim.” In zato je družina tako pomembna. Ker v njej dobi  otrok  prve izkušnje o sebi. Otrok se od začetka ne zaveda samega sebe. Samega sebe se zaveda le preko staršev, kako se odzivajo nanj. Kasneje pa je  zelo pomembna tudi širša okolica, sovrstniki, babice, tete, strici, znanci. Otrok želi najprej pripadati družini, da je sprejet, ljubljen. In potem  širši družbi. Še posebej  v najstniških letih, ko si močno želi pripadati sovrstnikom. Pravijo pa, da so najstniška leta popravni izpit za starše.

Zakaj pa to?
Najstnik se začne osamosvajati, začne razmišljati o sebi, kdo sploh je, kaj si želi, kateri poklic bo opravljal, kakšni so njegovi hobiji, kaj ga veseli, kaj mu daje srečo in se na vse možne načine sprašuje o samem sebi. Preverja starše, kako se bodo odzivali na njegove upore, trmo ... In takrat imajo starši možnost, da mu pomagajo razumeti, kaj se dogaja z njim. Sicer najstnik staršu ne bo priznal, da si želi pogovora, ampak bo zaloputnil z vrati in šel v svojo sobo. Tedaj mora starš spet vztrajati. Najstnik se bo v tem primeru naučil, da ni sam in da mu nekdo stoji ob strani kljub vsem prepirom in konfliktom.  S tem mu da dragoceno orodje, da so konflikti rešljivi. Ni treba dajati nasvete, ampak le biti z njim, da bo ubesedil, kaj se v njem dogaja. In s tem zdržat.

Rekli ste ne nasvetov. Zakaj?
Velikokrat lahko otroka oziroma najstnika prikrajšamo za razmišljanje, če mu sami ponudimo rešitev. Stavki kot so: "Kaj pa ti misliš? Kaj bi pa ti naredil? Se ti zdi to v redu?" So bistveni, da razmišlja s svojo glavo in najde rešitve, ki bodo njemu res najbolj ustrezale in mu najbolj pomagale. So bistveni, če ga želimo vzgojiti v  odgovornega odraslega človeka. Če delamo namesto njega, ga delamo odvisnega od nas. Verjamem pa, da je staršem včasih kar težko pustiti otroku oditi. To je  močna vez, življenjska vez.

Imate veliko primerov, ko starši ne spustijo otrok? In kaj jim svetujete?
Vedno je kanček tega prisotno. Ne gre toliko za svetovanje, kot pa da se skupaj odpravimo na pot v iskanje notranjega otroka, ki še vedno čaka, da ga bo nekdo slišal, potolažil, razumel.

Starše se povpraša, kako je bilo njim, ko so bili otroci, mladostniki. Kako je bilo, ko so bili otroci, kaj so pogrešali, kaj so takrat želeli od svojih staršev, pa morda tega niso prejeli. In skušamo skupaj ugotoviti, ali se kaj od tega ponavlja sedaj v odnosu z njihovim otrokom. Da lahko to, kar so pogrešali pri svojih starših, sedaj dajo svojim otrokom in ne ponavljajo istih vzorcev vedenja.

Kaj če se mladostnik noče pogovarjati s starši. Na kaj biti pozorni, kako začeti pogovor?
Moramo vedeti, da se mladostnik pogosto umakne stran od staršev. In razvojno gledano je prav tako. Pozorni pa moramo biti, ali je mladostnik res drastično spremenil svoje obnašanje. Imamo na primer mladostnika, ki je vesel, ga zanima veliko stvari, ima prijatelje, hobije, kar naenkrat se tega noče več udeleževati, se zapira v sobo, noče več govoriti.

Pokažite mu, da ste tam zanj in ste ga pripravljeni poslušati. Globoko v sebi otrok, mladostnik ali odrasel vedno želi, da nekdo ne obupa nad njim. Ker bo v nasprotnem primeru lahko obupal sam nad sabo. Pogovor pa naj bo čimbolj spontan, iskren. Lažje se je tudi pogovarjati, ko se opravlja neko opravilo, saj je človek bolj sproščen.

Lucija Hrovat | Avtor: Anže Petkovšek Anže Petkovšek
Uporniško vedenje pri mladostnikih. Je to nekaj slabega?
(Smeh) Ne. Slabo bi bilo, če ga ne bi bilo. To spada k samostojnosti, k razvoju v odraslega, samostojnega človeka. Ne moremo pa zanikati, da je to verjetno najtežje obdobje za starše, pa tudi za mladostnike, ker se v tem času dogaja toliko stvari.

Kako postaviti meje otroku? In kdaj sploh postaviti meje?
Gledati moramo na otrokovo starost in razvojne značilnosti, koliko že razume in pozna pravila ter norme naše družbe. Enoletniku je najverjetneje kar težko nekaj dopovedati, a samo z besedami. Besedam morajo slediti dejanja. Na primer, če se bo otrok približal vtičnici, ga bomo morali torej fizično odstraniti, ker otrok ne ve, da je to nevarno, čeprav mu mi to rečemo.

Dobro je poznati razvojne značilnosti posameznega obdobja pri otroku, kdaj so možgani že sposobni dojeti. Ko postavimo mejo, pa moramo biti pri tem dosledni in pravični. To pomeni, ko postavimo mejo, prepoved, zahtevo, je potrebno vztrajati pri njej, dokler ta ni izpolnjena. Takrat nas bo otrok vzel zares. Potrebno pa je presoditi, kdaj je smiselno postaviti mejo in kdaj ne.

So današnji otroci res razvajeni?
Odvisno kaj pojmujemo kot razvajenost. Velikokrat slišimo, da boš otroka razvadil, če ga boš crkljal in veliko nosil po rokah. Jaz se s tem ne strinjam. Razvajenost pomeni, da delamo nekaj namesto otroka. Nekaj, kar je on že sposoben narediti sam. Razvajenost, ki jo mi odrasli ustvarjamo, ko želimo kaj hitreje narediti, ko nimamo časa, ko se nam otrok smili. In si s tem otežujemo vzgojo.

Vprašajmo se koliko je naš otrok že sposoben narediti kaj samostojno in koliko  od tega mu pustimo.

anja.scuka@zurnal24.si

Komentarjev 0
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.