Zdravje > Intima
11554 ogledov

Odnosi, ki spreminjajo možganske strukture

Barbara Kreš Anže Petkovšek Barbara Kreš, doktorica znanosti s področja zakonske in družinske terapije.
Je z novimi tehnologijami več varanja kot včasih? Se odnosi zaradi novih tehnologij spreminjajo? Je preverjanje partnerjevega telefona normalno?

"Odnosi spreminjajo, to je njihov potencial. Ta sposobnost odnosa, da spreminja možganske strukture, je temelj psihoterapije," pojasnjuje zakonska in družinska terapevtka as. dr. Barbara Kreš.

Pred 10. kongresom zakonskih in družinskih terapevtov, ki bo prihodnji konec tedna na ljubljanski Teološki fakulteti smo o odnosih govorili tudi s tamkajšnjo predavateljico. Letošnja rdeča nit kongresa in naslov bo "S psihoterapijo do zdravih odnosov".

Barbara Kreš | Avtor: Anže Petkovšek Anže Petkovšek
Veliko se ukvarjate tudi s tem, kako lahko odnosi spreminjajo človeka ... Kateri odnosi so za človeka najpomembnejši?
Na človekov razvoj seveda najbolj vplivajo odnosi s starši oziroma primarnimi skrbniki, ob katerih otrok vzpostavi svoje možganske povezave in razvije svoj način čustvovanja. Ti odnosi predstavljajo nekakšno matrico za navezovanje vseh ostalih odnosov v življenju posameznika. Veliko značilnosti oziroma potez teh odnosov, tako pozitivnih kot negativnih, se kasneje izraža v ostalih odnosih, ki jih oseba navezuje v življenju – prijateljskih, partnerskih, družinskih in nenazadnje službenih. Tako se na primer lahko oseba v partnerskem odnosu počuti podobno neljubljena, kot se je počutila ob starših, ali pa se v službi počuti necenjena, kot se je počutila doma, ko ni bilo dobro nič, kar je naredila. Seveda je enako tudi na pozitivni strani – oseba, ki se je doma počutila pomembna in ljubljena, bo veliko lažje soustvarila ljubeče in sprejemajoče odnose. Razvoj znanosti je prinesel spoznanja o nevroplastičnosti, torej o možnosti možganov, da se razvijajo in spreminjajo skozi vse človekovo življenje. Ker se možgani spreminjajo tudi z odnosi, v katere smo vključeni, to pomeni, da lahko nov, bolj sprejemajoč odnos pomaga, da začnemo stvari drugače doživljati, da se mogoče začnemo počutiti vredni ljubezni, da postanemo bolj samozavestni in podobno.

Veliko oseb se z neko resno zvezo, partnerskim odnosom zelo spremeni. So te spremembe lahko tudi negativne?
Kot rečeno, z odnosi se spreminja možganska struktura in s tem ljudje, kot jih poznamo. Partnerski odnos, ki ima močan čustven naboj, je za človeka zagotovo zelo pomemben. Ob partnerju se nam včasih prebudijo čustva, ki jih ne zaznamo ob nobeni drugi osebi, ob njem se včasih niti sami ne prepoznamo, čutimo, da iz nas izvabi nek drugi “jaz”. Velikokrat gre za podoživljanje nerazrešenih čustvenih vsebin, mogoče travm ail težkih izkušenj iz otroštva, pa tudi lepih, toplih občutij sprejemanja in razumevanja, ki so zaznamovale naše zgodnje odnose. Partnerski odnos, podobno kot globlji prijateljski odnosi, je za osebo lahko zdravilen, lahko nudi novo izkušnjo, ki svet in ljudi prvič pokaže v drugačni luči. Lahko pa je tudi rušilen in prispeva k že tako narušeni samozavesti, občutku nevrednosti, nesposobnosti itd. Odnosi spreminjajo, to je njihov potencial, ki je lahko tudi negativen. Ta sposobnost odnosa, da spreminja možganske strukture, je temelj psihoterapije. Seveda se to ne dogaja samo preko odnosa med klientom in terapevtom, temveč tudi preko zrcaljenja pomembnih odnosov klienta s strani terapevta. Ko v realnejši luči vidimo svoje pretekle odnose, ko se zavemo ranjenosti, krivic, pa tudi svojega doprinosa k nadaljevanju takšnih odnosov, se nam začne odpirati nov svet vzpostavljanja odnosov in čustvovanja.

Veliko se srečujete z osebami, ki imajo težave v partnerskem odnosu ... So se te težave v zadnjih petnajstih letih kaj spremenile?
Načeloma so težave vedno iste, samo način, kako se izražajo, je mogoče malo spremenjen. Če se je prej partner odmaknil tako, da je dremal na kavču ali bral časopis, je sedaj več časa za računalnikom, mogoče igra igrice na telefonu ali brska po novicah, družbenih omrežjih … Mogoče so se ljudje prej več pritoževali nad tem, kako je partner koga pogledal, ko so se srečali na cesti, zdaj jih motijo komentarji na družbenih omrežjih, všečkanje fotografij itd. Pa to, nad čimer se pritožujemo, ni bistvo težav, ključno je, zakaj se pritožujemo. Vsebina pod tem je ista, ne glede na to, kaj nas zmoti – boli nas občutek, da partnerju ni mar, da si želi drugo, drugega, da kot oseba nismo ljubljeni, da smo samoumevni in podobno …

Z novimi tehnologijami je tudi vse več novih načinov spoznavanja partnerjev. Kaj menite o tem, so lahko ti odnosi kaj slabši, boljši?
Osebno se mi predvsem zdi, da so ti načini veliko bolj naporni, kljub temu, da se lahko stik vzpostavi prej in bolj enostavno. Veliko lažje je prepoznati, kaj oseba res misli, če se z njo pogovarjaš v živo ali vsaj po telefonu. Opažam, da mladi komunicirajo predvsem preko sms sporočil, komentarjev na družbenih omrežjih in podobno. To je izredno naporno, saj je napisano besedilo oropano neverbalnih sporočil in pušča več možnosti interpretacije, posledično tudi izmikanja konkretnim odgovorom in dogovorom.

Mladi, pa tudi ne tako mladi ljudje, velikokrat ure in ure tuhtajo, kaj naj bi neko sporočilo pomenilo, mu je do mene ali ne, je resna ali ne …

Včasih je čustvena napetost ali jeza prevelika in oseba impulzivno pošlje neko sporočilo, potem to seveda obžaluje, ostane ji sram in podobna neprijetna občutja. Ni preprosto. Veliko več izveš, če se z osebo pogovarjaš in jo gledaš v oči, ali pa vsaj slišiš njen glas ter v njem prepoznaš veselje, omahovanje, cinizem ali kaj drugega.

Menite, da je zaradi novih tehnologij več varanja kot včasih? Je zaradi tehnologij vedno več tudi odkritih prevar?
Tehnologija nam zagotovo omogoča, da se hitreje odločamo, velikokrat brez razmišljanja o posledicah, na podlagi nekega trenutnega občutja ali počutja. Seveda se stvari tudi konkretno veliko prej realizirajo. V zadnjem času prihaja veliko parov na terapijo zato, ker so odkrili, da si partner z nekom dopisuje, z njim deli intimne podrobnosti ali fantazije, kar doživimo kot izdajstvo, prevaro, tudi če se “ni zgodilo nič konkretnega”. Vedno, ko partner povabi tretjo osebo na tak ali drugačen način v svoj intimni svet, je to nekakšna izdaja zaupanja. Seveda se takšne komunikacije lahko izsledijo in večinoma se to zgodi slučajno.

Barbara Kreš | Avtor: Anže Petkovšek Anže Petkovšek

Kaj menite vi osebno o tem, ko si partnerja eden drugemu preverjata telefon, pošto ... Zaradi nezaupanja?
Običajno partnerju ne zaupamo z razlogom, ni pa nujno, da se ta razlog dejansko skriva v partnerskem razmerju. Nezaupanje je lahko posledica naših preteklih negativnih izkušenj, mogoče izhaja iz naše družinske dinamike, v kateri se ni dalo nikomur zaupati, lahko pa, da čutimo prav in nam partner res nekaj skriva. V partnerskem odnosu, ki je izpolnjujoč in varen za oba partnerja, mora biti prostor, da se ti dvomi naslovijo, iz kakršnega koli razloga že do njih prihaja. Pravico imamo preveriti pri partnerju, ga prositi za razlago, lahko tudi večkrat. Iskanje nekih dokazov, ki jih v resnici ne želimo najti, preverjanje, dvom, vse to je zelo čustveno naporno in verjetno si nihče ne želi biti v odnosu, kjer dvomi v svojega najbližjega.

Če imamo občutek, da partner skriva svoj telefon, da nekaj skriva pred nami, mu imamo pravico o tem povedati, se z njim pogovoriti, predvsem o tem, kako se ob tem počutimo. Ne gre za to, ali je takšno preverjanje normalno ali sprejemljivo, saj človek v stiski in negotovosti počne marsikaj, predvsem je boleče in ponižujoče za osebo, ki mora to početi, da bi si zagotovila vsaj malo gotovosti.

Čeprav se čudno sliši, velikokrat je lažje, ko oseba dobi dokaz, da se res nekaj dogaja. Ker je najtežje živeti v negotovosti, ko ne veš, kaj v tvojem življenju in partnerskem odnosu je resnično in kaj ne, ko ne veš, ali je nekaj narobe s partnerjem, z odnosom ali navsezadnje s tabo. Partnerski odnos mora biti predvsem varen “kraj”, kjer smo lahko to, kar smo, pristni in iskreni, brez strahu in dvomov.

Komentarjev 2
  • vec 18:46 24.marec 2019.

    Ja in Blockchain ter AI ima ful zraven.