Zdravje
7882 ogledov

"Odnos z narcisom je vedno lažen"

Aleksandra Kocmut
1/2
Narcistični posameznik ne premore empatije, vedno ima prav, če ne mislimo, čutimo in ravnamo enako kot on, nas omalovažuje, žali, poučuje ali odreže, z nami manipulira, nas čustveno, finančno in na druge načine izsiljuje, grozi ...

Pisateljica Aleksandra Kocmut nam je v okviru projekta Glas generacije podrobneje predstavila narcistično osebnostno motnjo, s katero se je pobliže spoznala v preteklem partnerskem odnosu.

Da bi končno nehalo boleti

Lektorica in literatka Aleksandra Kocmut je dolga leta imela preveč vprašanj, a le malo odgovorov. Življenjska izkušnja jo je pripeljala do tega, da se je končno znebila negativnih dražljajev iz okolja in se posvetila sebi.

 | Avtor:
"Zato, da bi me končno nehalo boleti, izčrpavati ter psihično, čustveno in kognitivno uničevati. Ko te življenje dovolj potolče, si končno zrel, da se začneš o njem, predvsem pa o sebi, učiti," se je glasil odgovor avtorice knjige V opoju narcisa na naše vprašanje, kaj jo je spodbudilo k temu, da je začela preučevati psihološko motnjo, ki je v današnjem času v porastu – narcistično osebnostno motnjo (NOM).

Sogovornica je avtorica več leposlovnih knjig in jezikovnega priročnika Pravipis, zbirke pogostih in pravopisnih kavljev, veliko zanimanje pa je v javnosti vzbudila prav z zgoraj omenjeno knjigo, v kateri je razčlenila lastnosti, ravnanje, mišljenje in manipulacijske metode oseb z narcistično osebnostno motnjo ter jih ponazorila s primeri. Prav tako je v njej nakazala, kako se iz takšnega odnosa izvleči in nadaljevati svoje življenje tako, da se v patološki odnos nikoli več ne zapleteš.

Narcističnih posameznikov je po njenih opažanjih v naši družbi več, kot jih priznava stroka. Če se na prvi pogled ne ločijo od ostalih, jih lahko prepoznamo po njihovem obnašanju: "Narcistični posameznik ne premore empatije, vedno ima prav, če ne mislimo, čutimo in ravnamo enako kot on, nas omalovažuje, žali, poučuje ali odreže, z nami manipulira, nas čustveno, finančno in na druge načine izsiljuje, grozi, vrši nadzor nad nami, od nas noče slišati resnice, temveč tisto, kar meni, da je resnica. Zdi se, da se je skozi čas močno spremenil, a v resnici je le minila faza dvorjenja, je zavisten, zunanji videz mu pomeni vse, govori eno, dela drugo." 

Kaj vas je pripeljalo do tega, da ste se začeli pobliže spoznavati s tematiko narcistične osebnosti in ste jo podrobno opisali tudi v vaši knjigi z naslovom V opoju narcisa?

Že od najstniških let sem se pogosto spraševala 'Zakaj?' v povezavi z odnosi med ljudmi in s stvarmi, ki jih počnemo. Zakaj so nekateri otroci nasilni do drugih? Zakaj ženska, ki jo partner tepe, preprosto ne odide? Zakaj mi prijatelji lažejo? Zakaj se nekdo, ki ga dobro poznam, v družbi vede za 180 stopinj drugače, kot če sva sama? Vprašanja so se kopičila, odgovorov ni bilo. Šele v tridesetih letih sem odkrila, da je psihologija mnogo več kot veda, "ki proučuje duševne procese, vedenje in osebnost", kot nas uči relativno toga in ozka srednješolska psihologija.

Odkrila sem svet psihoterapije; kot klientka in kot zagrizena bralka tovrstne literature, pa tudi forumov, na katerih odgovarjajo psihoterapevti. Slika se je začela sestavljati. Sicer je imela deset tisoč koščkov, tako da je šlo počasi, pa vendar je šlo. Nazadnje, ko so se moji 'zakaji' zgoščevali le okoli ene vrste človeških vedenj, sem skorajda po naključju na ameriških spletnih straneh odkrila resnično bogate, razdelane in podrobne opise ter orise narcistične osebnostne motnje. In zadnji koščki sestavljanke so začeli sedati na svoje mesto.

Mesec marec v okviru projekta Glas generacije namenjamo ženskam; učiteljicam, zdravnicam, medicinskim sestram, športnicam, igralkam, cvetličarkam, trgovkam, pevkam, mamicam, babicam, sestram, prijateljicam, ženam ... Teme bodo predvsem spremembe, ženska moč in ženski vpliv na vsa področjih življenja. Projektu lahko sledite TUKAJ.

 

Ko si ujet v tak odnos, lahko prebereš seznam dvajsetih značilnosti osebe z narcistično osebnostno motnjo (NOM), a svojega bližnjega v njih še vedno ne boš prepoznal. Ko se ti končno odprejo oči, pa vidiš, kaj se je v resnici dogajalo, in kako si tudi sam igral šolski primer soodvisnika v tem odnosu. Nenadoma ti vsi tisti znaki, v katerih prej nisi prepoznaval bližnjega, zasvetijo s tisoč vati direktno v možgane. In spregledaš.

Če torej na vaše vprašanje odgovorim na kratko; zato, da bi me končno nehalo boleti, izčrpavati ter psihično, čustveno in kognitivno uničevati. Ko te življenje dovolj potolče, si končno zrel, da se začneš o njem, predvsem pa o sebi, učiti. Priporočam seveda, da se začnete učiti že prej, ne šele tedaj, ko ste že na antidepresivih ali celo antipsihotikih in sedativih.

Koliko narcisov, menite, je v naši družbi? Se po njihovem številu od ostalih narodov razlikujemo?

Če zelo posplošim, bi rekla, da je v naši družbi veliko narcisov ali oseb, ki imajo poteze narcistične osebnostne motnje do te mere, da pomembno vplivajo na njihovo in življenje njihovih bližnjih. Po mojem so številke višje od uradnih, moja domneva je, da jih je okoli dvajset odstotkov. Raziskave kažejo, da je narcizma v neokapitalističnih državah več kot v tistih, kjer se poudarja kolektivni duh. S tega vidika smo bili do devetdesetih let malce 'zavarovani' pred tem pojavom.

Po drugi strani so za naš narod značilne določene specifike, ki jih mnogi narodi s podobno kulturo nimajo, ali pa jih imajo v manjši meri, recimo naravnanost k ubogljivosti, pasivnosti, zavisti, pokorščini in po drugi strani zahrbtnosti. Predvsem pa nam manjka zdrav odnos do sebe in optimistični pogled na življenje. Tu je še večstoletni patriarhat in seveda način vzgoje, iz katerega smo se šele dobro izvili – otrok je breme, dokler ne dopolni vsaj pet let, ko lahko gre služit ali začne pomagati na domačem posestvu, žena je 'hišna pomočnica' oz. gospodinja, mož pa je gospodar vseh in vsega ter lahko počne, kar se mu zljubi. V grozljivih okoliščinah, polnih vseh vrst zlorab, ni nič čudnega, da se je krhka otroška psiha pogosto skušala zavarovati pred bolečino in neznosnostjo tudi z razcepom, ki povzroči narcistično osebnostno motnjo.

Je omenjena motnja torej po vašem opažanju v porastu?

Selfie, telefon, fotografiranje | Avtor: Profimedia Profimedia
Novejše raziskave kažejo porast narcizma v sodobnih zahodnih družbah, vendar zdaj v večji meri iz drugih vzrokov: zaradi poudarjanja individualizma, nezdravega, posplošenega poudarjanja 'posebnosti' vsakega človeka, celo na jezikovni ravni v besedilih za otroke vse bolj prevladujeta 'jaz' in 'mene', umikata pa se 'mi', 'nas' ipd.

V Združenih državah Amerike (ZDA) so že pred desetletji ugotovili, da je vse več prebivalstva depresivnega; pri nas to ugotavljamo oz. o tem javno govorimo šele v zadnjem desetletju. Med vzroki so isti, kot sem jih naštela, poleg njih pa še odsotnost skupnih ciljev in vzgajanje potrošnikov namesto uporabnikov. Namesto da bi kupovali stvari za zadovoljevanje potreb, kupujemo stvari za izpolnjevanje želja, kar pa je nemogoče, zato se 'psihoza nakupovanja' nikoli ne konča.

Dali smo se nalagati, da nam lahko draga krema prinese lepoto, drag šampon povrne bujnost las, drago oblačilo podari lepo postavo, drag avto spoštovanje itd. Pristali smo na slepilo, da je zunanji videz tisti, ki določa, kdo in kakšen je človek. To pa je ena temeljnih narcističnih lastnosti: maska in vloga, ki jo igramo v javnosti. Skratka, v 'razvitem svetu' so zagotovljeni vsi pogoji, da se narcizem bujno razrašča.

Vesna Vuk Godina: Pojem avtoriteta šole ima na Zahodu že 50 let negativen prizvo Intervju Slovenija Vesna Vuk Godina brez dlake na jeziku tudi o Tom in Jerryju

Je možnosti za nastanek omenjene motnje v današnjem času, ko so v ospredju družbena omrežja in so posamezniki stalno v središču pozornosti, več?

Da, poleg že omenjenih razlogov so pomemben dejavnik tudi družbena omrežja. Ta omogočajo nepredstavljive razsežnosti ne le dobrega in pozitivnega, ampak žal tudi slabega in tako rekoč zlega. Če le pomislimo, da se ljudje snemajo, kako nekoga mučijo, posiljujejo, tepejo in ubijejo, nato pa to objavljajo na spletu. Družbena omrežja so največji ples v maskah v zgodovini človeštva in omogočajo prav vsakemu od nas, da si ustvarjamo namišljene profile, namišljene lastnosti, namišljena življenja in vseh vrst egotripe; in bolj ko smo pri tem skrajni, večja možnost je, da bomo priljubljeni oz. bodo naši družbeni profili bolj obiskani.

Seveda to velja tudi za vse dobro, a če vzamemo nekoga povprečnega, ki ne zmore ponuditi česa res zabavnega, novega, zanimivega, bo morda zašel v negativno skrajnost, samo da bi pritegnil pozornost. Potem so tu razni filtri, ki te polepšajo, zvijače, s katerimi se lahko prikažemo lepše, mlajše, postavnejše, kot v resnici smo. To je ena plat.

Družbena omrežja so največji ples v maskah v zgodovini človeštva in omogočajo prav vsakemu od nas, da si ustvarjamo namišljene profile, namišljene lastnosti, namišljena življenja in vseh vrst egotripe; in bolj ko smo pri tem skrajni, večja možnost je, da bomo priljubljeni oz. bodo naši družbeni profili bolj obiskani.

Druga je potreba po pozornosti, ki zlahka prerase v obsedenost oziroma zasvojenost z všečki, komentarji. S samo potrebo po pozornosti v osnovi ni nič narobe, vsi jo imamo, in v normalnih okoliščinah je v primarni družini ustrezno zadovoljena. Kdor ni imel te sreče, je še bolj ranljiv za to, da razvije patološko potrebo po pozornosti in patološke načine, kako jo pritegovati, pri tem pa se ujame v zanko zasvojenosti. 'Če te ni na družbenih omrežjih, ne obstajaš', slišimo vse pogosteje. Mnogi ne morejo zdržati niti nekaj ur, ne da bi preverili, kaj se dogaja na njihovih profilih in profilih njihovih resničnih ali virtualnih prijateljev.

Tudi nekatere aplikacije, igrice so zasnovane tako, da moraš vsakih nekaj ur nekaj narediti, nekaj poslati, sicer izpadeš iz igre, izgubiš točke. Kar vse služi le temu, da potrošnika priklenejo nase. Kajti ni boljšega potrošnika od zasvojenega potrošnika. Problemi, ki jih vse našteto povzroča, se že kažejo, še bolj pa se bodo, ko bodo odrasle generacije, ki jim starši že pri devetih mesecih potiskajo v roke pametne telefone in tablice.

Ker je pritiskov na posameznika vse več, me zanima, če je v današnji družbi že skoraj nujno, da je v nas malo narcisa, da te pritiske sploh preživimo?

Stroka temu pravi zdravi narcizem, sama pa se tej besedni zvezi izogibam, saj je mejo, kje se konča zdravi in začne patološki narcizem, pogosto težko potegniti. Poleg tega se s tem besedi narcizem pripisujejo pozitivne lastnosti. Seveda je res, da je narcizem oziroma narcistična perspektiva sveta faza našega razvoja, ki jo v zelo zgodnjem otroštvu doživljamo vsi, a če gre razvoj v pravo smer, se iz tega ne bo razvil (patološki) narcizem, temveč zdrava samopodoba.

strah, žalost, tolažba | Avtor: Profimedias Profimedias
Vaše vprašanje bi torej spremenila takole: ali mora vsak posameznik imeti zdravo samopodobo, da preživi vse pritiske iz okolice? In odgovor je seveda da. V družbi, v kateri zamirajo empatija, solidarnost, sočutje, zavest o skupnih ciljih in skupnem dobrem posamezniki s poškodovano samopodobo životarijo in trpijo. S tem ne prelagam odgovornosti za njihovo dobrobit v celoti na družbo, kajti vendarle smo mi sami tisti, ki lahko svojo samopodobo zacelimo in ozdravimo.

Ta proces je zagotovo lažji, če ga opravljamo v spodbudnem, ljubečem, razumevajočem mikro- in makrookolju, ki daje prednost vrednotam, ki prinašajo splošno blagostanje, npr. sočutju, poštenju, medsebojni pomoči, skrbi za okolje.

Kaj je bil glavni razlog, da ste napisali knjigo v Opoju narcisa in zakaj ste se pod njo podpisali s psevdonimom?

Glavni razlog je bil, da sem želela to, kar se mi je končno razkrilo, deliti z drugimi, saj sem zaradi lastnega raziskovanja vedela, da pri nas takega priročnika nimamo. Želela sem tudi jasno in glasno povedati to, o čemer stroka še vedno previdno koleba: da lahko odnos z osebo z NOM 'rešimo' le tako, da rešimo sebe – in odnos zapustimo ali pa resnično močno ohladimo.

Tu odpade vse tisto, kar se učimo o strpnosti, zrelosti, o tem, kako je drugi v odnosu naše zrcalo. Narcisov svet je popolnoma drugačen od svetov, ki jih poznamo. Pa naj se borimo z depresijo, anoreksijo, zasvojenostjo katerekoli vrste. Narcis vidi sebe in svet tako zelo drugače, da si 'nenarcis' tega v resnici ne more zares predstavljati.

Klara Leben Intervju Slovenija "Pri meni so se težave začele pojavljati pri 19-ih"

Razlogov za psevdonim je bilo več. Med njimi je bil strah, ki je za soodvisnike popolnoma normalen, čeprav se zunanjemu opazovalcu lahko zdi čuden, nesmiseln. Ker je bil moj iskreni cilj, da knjiga doseže kar največje število bralcev, sem izbrala ime, ki bi lahko bilo tudi nemško ali ameriško, iz preprostega, čeprav žalostnega razloga, da slovenski bralci raje posegajo po tujih kot po domačih avtorjih.

Zakaj po vaših izkušnjah večina ljudi v odnosu z narcisom vztraja? 

Težko rečem kaj zanesljivega, ker vendarle ne poznam toliko primerov, da bi bilo s statističnega vidika o tem varno sklepati. Menim, da večina vztraja, ker smo tako ranjeni, tako narobe naučeni o osnovnih pojmih, kot so ljubezen, varnost, sprejemanje, odpuščanje. Celo kdo in kaj sploh smo mi, da se dolgo niti ne zavemo, v kako strupenih odnosih smo. In celo potem ko se zavemo, ne zberemo poguma in moči, da bi res pogledali resnici v oči in začeli spreminjati edinega človeka, ki ga lahko – to je sebe. Temveč se v norem strahu, da nam bo pred očmi razpadel edini, pa naj bo še tako grd, svet, ki ga poznamo, krčevito oklenemo iluzij, slepljenja samega sebe, racionalizacije, zanikanja in drugih obrambnih mehanizmov.

strah, stiska, koronavirus | Avtor: Profimedia Profimedia
Zlasti pri starejših generacijah svoje prispeva tudi vzgoja – treba je potrpeti, vsak nosi svoj križ, ločitev je sramota. To so fraze, s kakršnimi je družba ženske stoletja držala ujete v verige zakona. Dandanes je sicer ločitev neprimerljivo več kot še pred desetletji, tako da se ti tabuji in dogme vsaj delno vendarle že razkrajajo; toda sprašujem se, koliko odstotkov teh ločenih bi lahko uvrstili v patologijo partnerstva osebe z NOM in soodvisnika. Bojim se, da bolj malo.

Kako se izviti iz narcisove mreže in za kako dolgotrajen proces pravzaprav gre?

Najprej je treba ozavestiti, da smo sploh v njej, v tej mreži. Potem poiskati literaturo, članke, kako ven. Že spotoma čim več delati na sebi, poiskati psihoterapevtsko pomoč, brati tovrstno literaturo. Poiskati pomoč povsod, kjer je mogoče: pri sorodnikih, prijateljih, v društvih, po SOS telefonu, na centrih za socialno delo, pri mediatorju, odvetniku … Poskrbeti za to, da imamo svoje kopije vse dokumentacije, na primer solastništvo nepremičnine, kreditne pogodbe, zavarovanja, in ključe, ukiniti skupne bančne račune, zamenjati vsa gesla in kode PIN.

Za vse to je treba poskrbeti, preden najavimo svoj odhod. Odidemo na kratko, s kratkim pojasnilom, na primer:  'Ugotovil/-a sem, da nama bo obema boljše, da se razideva.' Ne pustimo se zvleči v neskončna razčiščevanja, obtoževanja, prošnje, grožnje. Če se bojimo partnerjevega fizičnega nasilja, lahko koga poprosimo, da nas ob odhodu spremlja. Mogoče vse to komu zveni kot iz kakšnega ameriškega filma, a pri nas je vse preveč takih žrtev, ki bi povedale, da jih nekdanji partner še po letih zasleduje, jim piše grozilna pisma, obrekuje, hodi na vrata, poškoduje avto.

Prepir v avtu | Avtor: Profimedia Profimedia

Govorimo o motenih ljudeh in to ni nobena šala, nobeno pretiravanje in dramatiziranje. Tak človek bo tudi lastne otroke izrabil in zlorabil kot sredstvo manipulacije in groženj, pred njimi igral žrtev in obrekoval drugega starša, jih podkupoval.

Proces je lahko zelo dolgotrajen, kar pa ni odvisno samo od tega, do kake mere nam bo narcistični partner nagajal in v kakšni meri mu bo uspelo pretentati uradne osebe, temveč prav toliko tudi od nas samih: kdaj se bomo čustveno, psihično, energijsko zares ločili od njega. Če bomo samo odšli, ne da bi začeli reševati težave, zaradi katerih smo v tem odnosu sploh pristali, bomo hitro ujeti v nov odnos z novim narcisom ali pa bomo do smrti ostali sami in v vlogi žrtve, zagrenjeni, polni zamer, praznine in globoko v sebi vse bolj ranjeni. To bo seveda močno okrnilo kakovost vseh drugih odnosov, ki jih bomo še vedno gojili.

Govorimo o motenih ljudeh in to ni nobena šala, nobeno pretiravanje in dramatiziranje. Tak človek bo tudi lastne otroke izrabil in zlorabil kot sredstvo manipulacije in groženj, pred njimi igral žrtev in obrekoval drugega starša, jih podkupoval.

Po mojih izkušnjah lahko traja desetletja, da sploh ugotovimo, pri čem smo. Kako hitro bo šlo naprej, pa je v največji meri odvisno od tega, koliko si upamo sprejeti resnico in se začeti spreminjati.

Pes Živali Vizita za živali Tega o spanju (morda) niste vedeli

Kateri so tisti opozorilni znaki, ki jih morajo osebe, ki so v razmerju z narcisom, čim prej opaziti in se takšnim razmerjem izogniti?

Eden najpomembnejših znakov je tisti, ki je žal tudi najprijetnejši; ko se v koga na mah zaljubimo, ali nas kar povleče k njemu, tudi če ne gre za partnersko ljubezen. Ko se nam zdi, da smo si z njim usojeni, da je on naša duša dvojčica, da je to odnos, kakršnega še v življenju nismo imeli, da, prav tisti iz filmov in knjig, kakršnega večina ljudi nikoli ne doživi, ko drug drugemu končujemo stavke, si beremo želje iz oči, se do popolnosti ujemamo, ko se nam zdi, da je naše življenje šele ob tej osebi dobilo smisel.

ljubezen | Avtor: Profimedia Profimedia
Takrat je zelo verjetno, da se je ranjeni del v nas nalepil na fasado, ki jo ponuja narcis, v bolestni želji, da bi končno bili zares ljubljeni, zares sprejeti taki, kot smo. Tu mi uporabimo mehanizem, sicer tipičen za narcise – projekcijsko identifikacijo.  Verjamemo, da smo taki, kot nam v fazi dvorjenja zrcali narcis, da smo: čudoviti, popolni, privlačni, zanimivi, nekaj posebnega. Za ta mehanizem smo dovzetni zaradi ranjene oziroma šibke samopodobe. Identificirati se skušamo preko drugih in nenehno potrebujemo zunanje potrditve.

Popolnosti, usojenosti, nenehne sreče v odnosih ni. To je popolnoma nemogoče, saj so odnosi v svojem bistvu poligon, na katerem se učimo in zorimo. Odnos se gradi. Ne moreš najprej stopiti na njegovo streho, ampak moraš vzeti v roke lopato in izkopati temelje. To nam na srečo olajša zaljubljenost.

Nasmeh Intervju Zdravje "Tako si lahko konec koncev rešite zakon, službo, prijateljstvo"

Če gre za pravo stvar, se bo odnos gradil dalje. V lažnih odnosih, in odnos z narcisom je vedno lažen, pa se streha hitro sesuje, in takrat pademo na golo zemljo in se obupani sprašujemo, kaj se je zgodilo, kaj smo zagrešili, da strehe ni več. V resnici nikoli ni bilo ne strehe ne zgradbe, ampak samo laž, fasada, privid, ki nam ga je naslikal narcis v fazi dvorjenja. Takrat se žrtve rade ujamejo v premlevanje: Zakaj se je tako spremenil? A na to vprašanje ni odgovora, ker je že vprašanje napačno. Ni se spremenil. Le zgornjo masko je odložil. Pravo vprašanje se glasi: Zakaj zdaj, ko je pokazal svoj pravi obraz, še ostajam z njim? A priti do tega vprašanja je za ljudi z ranjeno samopodobo in napačnimi vzorci, ki so jih verjetno prinesli iz otroštva, izjemno težko.

Se ljudje, ki trpijo za omenjeno motnjo, tega zavedajo?

Menim, da se ti ljudje tega izjemno redko zavedajo, in še med tistimi, ki se, mnogi tega ne doživljajo kot motnjo, temveč kot pozitivno stvar v smislu: 'Če sem nezlomljiv, če ne kažem čustev, če ne dovolim, da me drugi ovirajo, sem torej močan in uspešen.' Nič od naštetega pa ne drži: narcis ni nezlomljiv, ni res, da ne kaže čustev, tudi on doživlja ovire in v resnici ni močan, ampak silno krhek. Edino, kar lahko drži, je, da je uspešen, zlasti v poslovnem ali družbenem smislu, saj se taki ljudje marsikdaj izjemno ženejo na poslovnem področju, na družbenem pa skrbijo za visok ugled, na primer z udejstvovanjem pri družbeno zaželenih in spoštovanih aktivnostih.

Popolnosti, usojenosti, nenehne sreče v odnosih ni. To je popolnoma nemogoče, saj so odnosi v svojem bistvu poligon, na katerem se učimo in zorimo.

Ali lahko glede njihovega vedenja kaj storijo, ga v določeni meri spremenijo, izboljšajo?

Stroka pravi, da se včasih da pomagati, če je tak posameznik iskreno motiviran za spremembo. Večinoma gre za površinske spremembe, zato je zanje primerna vedenjsko-kognitivna terapija. Moje mnenje je, da se bo narcis spremenil točno toliko, kolikor mu bo po lastnem mnenju koristilo. Če želi ohraniti nek odnos, bo morda nehal z nasiljem – vprašanje pa je, kako dolgo bo vzdržal, kajti ti ljudje so v resnici nenehno pod strahotnim pritiskom. Če želi ohraniti službo, se bo morda prisilil v boljše odnose s sodelavci, nad- in podrejenimi. Menim pa, da bo v sebi še vedno imel o njih prav tako mnenje kot prej, na primer da so neumni, hudobni, nesposobni. Sprememba bo torej le površinska, lahko pa na določenih področjih relativno dolgoročno deluje, če so ta področja časovno manj zahtevna.

Naj še enkrat poudarim, da je to le moje mnenje, ki sem si ga ustvarila na podlagi izkušenj in branja literature. Sama si zelo želim, da bi na to vprašanje na poljuden način odgovorila stroka. Del stroke se sicer precej jasno izreka o tem, da je možnost ozdravitve pri osebnostnih motnjah, zlasti pri narcistični, izjemno majhna.