Maja, mamica treh otrok, se je pred dvanajstimi leti ob rojstvu prve hčerke soočila s poporodno duševno stisko, ki se je takrat sploh ni zavedala. "Mama sem postala zelo mlada, vsaj za današnje razmere," pove. Rodila je pri 25 letih, "prva med vsemi prijateljicami," doda.
Na porod se ni kaj dosti pripravljala. "Dvanajst let je od tega in takrat se o tej pripravljenosti ni toliko govorilo. Saj mi bodo vse povedali v porodnišnici. Še vsaka je rodila in bom tudi jaz," si je rekla. "Tudi na poporodno obdobje se nisem kaj dosti pripravljala. Vendarle sem iz pedagoških vod, vajena sem bila delati z otroki v vrtcu. Zato sem pričakovala, da bo vse zelo podobno, pa ne samo tega, mogoče bo še celo lažje s svojimi otroki."
Pa ni bilo tako. "Že v porodnišnici se mi je zdelo, da ne znam roditi, da ne znam dojiti, hčerka ni želela jesti niti po steklenički. Stiska v meni se je povečevala. Že prve dni v bolnici sem postajala vse bolj anksiozna. Bala sem se biti sama s hčerko, skrbelo me je, da ne bom znala poskrbeti zanjo. Počutila sem se, kot da sem slaba mama ..."
Utrujenost, nenehne (neutemeljene) skrbi, razdražljivost
Spopadala se je z nihanjem razpoloženja; od sreče do občutkov, le kaj ji je bilo tega treba. "Tudi groba sem bila do dojenčice. Spomnim se trenutka, ko sem jo kar grdo, ne položila, ampak skoraj "zabrisala" v posteljico. Ji držala dudo, da bi le nehala jokati. Bilo je kar malo na meji nasilja ... Seveda je tako za tem prišel občutek krivde, v smislu. 'Maja, kaj pa vendarle delaš, to je tvoj otrok.' Kot da bi mi v glavo prišla nekakšna megla."
Danes lažje govori o tem
O odhodu k zdravniku je le razmišljala, torej se ni odločila, da poišče pomoč. "Zdelo se mi je, da če bom šla k zdravniku, me bodo poslali k psihiatru, kjer bom dobila nekakšna zdravila. In to mi bodo zapisali v kartoteko. To so bili povsem nerazumni strahovi, ki jih zdaj razumem, takrat pa jih nisem. Takrat sem razmišljala, mogoče pa mi bodo vzeli otroka. Mogoče ne bom nikoli več v nobeni šoli ali v vrtcu dobila službe, če bom imela "štempelj" da sem imela poporodno depresijo," se časov, ko je bilo najbolj hudo, spominja vzgojiteljica Maja, ki je danes zelo vesela, da se več govori o tem. "Da ni več toliko stigme okoli poporodne depresije, da tudi mamice povedo svojo zgodbo. Tudi jaz jo povem, in to zato, ker ne želim, da je to stigma. Poiskati pomoč ni znak, da si poražen, ampak si v bistvu zmagovalec. To pa za to, ker greš "po moč", po svojo moč," svojo zgodbo zaključi Maja.
Vsaka peta to doživi, a zakaj se to dogaja
Raziskave kažejo, da se v Sloveniji in drugod po svetu vsaka peta ženska v nosečnosti in v prvem letu po porodu sooča z depresijo in anksioznostjo in da so to v razvitih državah celo najpogostejše težave po porodu. V Sloveniji po porodu vsako leto zaradi hudih duševnih stisk trpi od 1700 do 3400 žensk.
Najprej gre za nekakšen koktajl hormonskih sprememb, ki se zgodi po porodu, pravi psihiatrija Petra Jelenko Roth. "Drugo pa je na neki način prtljaga, s katero ženska že vstopa v nosečnost. To je lahko razvojna travma, kar pomeni njene lastne izkušnje iz časa odraščanja. Tukaj je ranljivost, ki jo pridobi med življenjem, ko jo življenje obrusi na tak ali drugačen način, in seveda situacija, v kateri se znajde po porodu. Če nima dovolj podpore, dovolj pomoči, ima veliko skrbi, če je njeno preživetje negotovo, če njen partnerski odnos ni podporen, če nima podpore okolice, to so vse dodatne skrbi, ki sčasoma načnejo um, iztrošijo sposobnosti za sprejemanje z izzivi, sploh v tako občutljivem obdobju."
Psihiatrinja našteje nekaj znakov poporodne duševne stiske, ki so utrujenost, nespečnost, nenehne (neutemeljene) skrbi, razdražljivost … "Pomembno je, da ženske vedo, da niso same in da jim je pomoč na voljo," opozarja psihiatrinja. Po njenem je pravočasna in primerna pomoč ključna, saj pripomore k izboljšanju počutja in prepreči tragične zaplete.
Kdaj in kam po pomoč?
Vrsta pomoči je odvisna od teže težav. Pri blagih težavah je dovolj, kakšna samopomoč, dovolj je že pogovor s prijateljico, večja podpora partnerja, skrb za zdrav življenjski slog in seveda čas zase," da ženska dobi vsaj malo okusa prejšnjega življenja, da ni zaprta na porodniškem dopustu samo z dojenčkom in gospodinjstvom," doda psihiatrinja.
"Ko so težave zmerne, se pravi, da se mora zelo truditi, da normalno funkcionira, v tem primeru že svetujemo strokovno pomoč, zato ker je treba čim prej pomagati, tudi zato, ker otrokov razvoj ne čaka. Mamo je treba podpreti, da bo funkcionirala naprej. Ko pa so težave tako težke, da ne zmore več sama, da kljub trudu porabi vso svojo energijo, takrat pa so običajno potrebna tudi zdravila, ki pa so kompatibilna z dojenjem," še pove psihiatrinja Petra Jelenko Roth.
Dobra novica
Dobra novica je, da slabo počutje posameznice ne traja večno in se ga da uspešno obvladovati. To potrjujejo tudi številne zgodbe žensk, ki so tovrstne stiske izkusile pri sebi. Bodoča oziroma sveža mamica prvi korak lahko naredi že s tem, da prepozna svoje težave. Že samo sprejetje nastale situacije lahko prinese olajšanje. Vsaka mamica si zasluži kar najlepše materinstvo, zato naj ne trpi sama pri sebi, pač pa naj, kar pogumno izrazi, kako se počuti in kaj potrebuje, navaja NIJZ na spletni strani, kjer je mogoče najti dodatne odgovore na vprašanje "Kako preprečiti in obvladovati obporodne duševne stiske?"
vanda.levstik@styria-media.si
🍓 Vroča dekleta čakajo na vas na 👉 𝗦𝗲𝘅𝘁𝗼.𝗹𝗶𝗳𝗲