Zdravje
23724 ogledov

"Posttravmatska stresna motnja je 'simbol časa' kot histerija v začetku 20. stoletja"

Koronavirus in duševno zdravje Profimedia
O posledicah epidemije na duševno zdravje smo se pogovarjali s psihiatrom in psihoterapevtom Robertom Oraveczom.

Robert Oravecz | Avtor: Osebni arhiv Osebni arhiv
Doc. dr. Robert Oravecz je psihiater, psihoterapevt in predavatelj. Rodil se je leta 1960 v Vojvodini kot pripadnik madžarske manjšine, a že od leta 1987 živi in dela v Sloveniji. Zaposlen je v Psihiatrični bolnišnici Ormož kot psihiater, predava na več fakultetah in je tudi ustanovitelj Inštituta za socialno psihiatrijo in psihotravmatologijo. Posveča se raziskovanju samomorilnosti in posledicam psihološke travme.

V Sloveniji je do sedaj, ne glede na določene stresne okoliščine ali težke dogodke, ki so se zgodili posameznikom, veljalo, da je življenje kolikor toliko varno. Zdaj se je to spremenilo in se je pokazalo, da smo (tudi v zahodnem svetu) bistveno bolj ranljivi, kot se je zdelo prej. Kako bo to po vaši oceni vplivalo na nas kot na posameznike in družbo kot celoto?
Že lep čas govorim svojim študentom o kulturi "narcisistične nedotakljivosti". Mediji nas nenehno bombardirajo s sporočili, da je naša "dolžnost", da smo uspešni, samozavestni, zdravi, lepi, suhi in idealnih mer. S tem nam vsiljujejo sporočilo, da še nismo storili vsega, da bi s potrošništvom in delovno zagnanostjo dosegli svoje ideale v bogastvu, uspehu, lepoti, zdravju. Zdravje je pridobilo kultne vrednosti. Vsak dan nas soočijo z novimi dietami, prehranskimi dopolnili, s škodljivostjo in koristi določene hrane ali aktivnosti. Smrt, bolezen, invalidnost postaja tabu. Vsi živimo večno, bolni postanejo "tisti drugi".

"Ne bi želel psihiatrizirati nastale situacije. Prepričan sem, da strokovno pomoč potrebujejo le tisti, ki v teh situaciji doživljajo prebujanje že obstoječe duševne motnje ali strahov, ki se navezujejo na pretekle neugodne izkušnje. Večina ljudi razpolaga z ustreznimi mentalnimi potenciali, s katerimi lahko obvladajo nastalo situacijo. Elektronsko podprti kanali komunikacije, možnosti ustvarjanja, dela od doma, študiranja »online« so zelo primerni mediji za obvladovanje stisk, ki jih ustvarja izolacija, osamljenost, omejenost."

Po drugi strani pa kolegica patologinja mojih let govori o tem, da je zanjo čudež, če na obdukcijski mizi vidi mrliča, ki je dočakal več kot 70 let. Zgrožena je nad tem, zaradi kakšnih banalnih razlogov ljudje umirajo relativno mladi.

Zdravniki in drugi zdravstveni delavci vemo, da se hude stvari dogajajo nepričakovano, nepredvidljivo, iz enega dne v drugi. Se zavedamo, da je to realnost. Takšno je življenje. Človek je krhko, ranljivo bitje. Življenje ne more biti povsem varno. Prej ali slej se moramo soočiti s tragedijami, boleznimi ter z dejstvom, da bomo umrli.

"Zdravniki in drugi zdravstveni delavci vemo, da se hude stvari dogajajo nepričakovano, nepredvidljivo, iz enega dne v drugi. Se zavedamo, da je to realnost. Takšno je življenje. Človek je krhko, ranljivo bitje. Življenje je more biti povsem varno. Prej ali slej se moramo soočiti s tragedijami, boleznimi ter z dejstvom, da bomo umrli."

Gil Grissom v CSI je rekel, da večina ljudi želi umreti v spanju, sam pa bi bil zelo razočaran nad takšnim iztekom. Dejal je, da si želi umreti za rakom, da se zaveda pomena iztekajočega časa, da še prebere kakšno knjigo, pogleda sončni zahod, posluša glasbo … Sem absolutno na njegovi strani, mislim, da je umiranje pomemben del življenjske poti. Pravzaprav se ob koncu poti soočimo s smislom svojega življenja ter z dejstvom, ali nam je uspelo izpolniti poslanstvo. Zdi se, da je soočanje z ranljivostjo izredno pomembno, saj nas ozavesti in nam vsili kontemplacijo o tem, zakaj smo na tem svetu. Človek se ne pripravi na smrt pri 80-ih, ampak se pripravlja celo življenje. Tudi če tega ne ve.

Iz Kitajske, kjer so epidemijo uspeli kolikor toliko zajeziti, poročajo o zelo pogostih primerih posttravmatske stresne motnje (brala sem, da naj bi četrtina prebivalcev Wuhana imela simptome PTSM). Od česa je odvisna teža posledic takšnega stanje epidemije na duševno zdravje posameznikov - zakaj se nekateri odzovejo s PTSM, drugi ne, čeprav imajo morda za sabo podobne izkušnje? Kdo je v takšni situaciji najbolj ranljiv?
Potravmatska stresna motnja je postala po 11. septembru 2001 "simbol časa", tako kot je bila histerija simbol časa na začetku dvajsetega stoletja. Travma je semantično močno preobremenjena, povsem neopredeljena, tako, da vsak lahko misli o tem, kar hoče. Nedolgo nazaj sem bil na kongresu o travmi in sem se moral soočiti z dejstvom, da imamo še strokovnjaki zelo različne predstave o tem pojavu. Osebno si težko predstavljam, da bo milijon Kitajcev imelo potravmatsko stresno motnjo ob epidemiji. Pri tem moramo seveda upoštevati kulturne razlike, vendar se mi zdi, da ljudje pogosto zamenjujejo potravmatsko stresno motnjo in prilagoditveno motnjo. Prepričan sem, da so ob začetku vojne vsi prebivalci Sarajeva trpeli za prilagoditveno motnjo, saj se je njihovo življenje povsem obrnilo na glavo. Spali so slabo, soočali so se s tesnobo, občutkom ujetosti in nemoči.

"Nastanek travme je pogojen s telesno in vizualno izkušnjo nečesa zares groznega, kar je nepojmljivo, nepredstavljivo, izven naših predstav o stvarnosti."

Tisti, ki so osebno preživeli bombardiranja, posilstva, hude poškodbe ali so se soočali s prizori umiranja, z razmrcvarjenimi trupli, so verjetno razvili blažje ali hujše oblike travme. Nastanek travme je pogojen s telesno in vizualno izkušnjo nečesa zares groznega, kar je nepojmljivo, nepredstavljivo, izven naših predstav o stvarnosti.

V poteku epidemije so takšni prizori redki. Travme bi lahko povzročili boleči, neugodni posegi, izkušnja dušenja, neposreden strah pred smrtjo. Vse drugo sega le v razsežnost kriz oziroma prilagoditvenih motenj. Seveda, odvisno od naših preteklih izkušenj, predvsem v času otroštva smo bolj ali manj občutljivi na neugodne dražljaje. Pomembno je še to, kakšni vzorci spopadanja so nam dostopni.

Prizori iz Lombardije in italijanskih bolnišnic ter sedaj tudi španskih bolnišnic so grozljivi, mnogi zdravniki, ki so bili vajeni težkih in življenje ogrožajočih situacij, poročajo, da česa takega še niso doživeli. Ljudje izgubljajo bližnje in opazujejo vojaške tovornjake, ki mimo vozijo trupla umrlih bolnikov. Kakšne duševne posledice bo to pustilo na preživelih? In morda na celotni družbi? 
Človeštvo je preživelo veliko hudih epidemij. V srednjem veku sta kuga in črne koze zdesetkale evropsko prebivalstvo. Leta 1919 je španska gripa okužila 560 milijonov prebivalcev in pobila okoli 50 milijonov ljudi, ponekod 80 odstotkov prebivalstva. Pred uvedbo cepljenja proti davici in oslovskem kašlju sta te dve bolezni vsako leto jemali davek med podhranjenimi in manj odpornimi otroci. Naše babice so rodile po deset otrok, da bi potem dva do trije dočakali odraslost. Religioznost je nekoč nudila veliko tolažbe ob takšnih izgubah. Prepričan sem, da so bili ljudje bolj odporni na te izkušnje, saj so jih jemali kot samoumevne, neizogibne, normalne.

Med delom po domovih ostarelih se pogosto srečujem s težko razumljivim odzivom sorodnikov, ki se ne morejo sprijazniti s telesnim in mentalnim propadanjem ter bližajočo se smrtjo svojih staršev. Smrt je postal tabu. Nihče ne umre, le "odide nekam", nas "zapusti". Umiranje v bolnišnicah, žalni pogrebi in raztros ostankov spreminja naše dojemanje smrti. Če ni trupla, če ni značilnega vonja po mrtvem, če ni krste, grud, ki padajo po krsti, potem ni zares niti smrti.

Koronavirus in duševno zdravje | Avtor: Profimedia Profimedia

Matere, ki so jim prihranili pogled na trupla v nesreči umrlih otrok, bodo še desetletja hranile njihove obleke in njihovo sobo nedotaknjeno v iracionalnem verovanju, da se bodo ti vrnili domov.

Soočanje z množično smrtjo bi nas mogla ozavestiti, da življenje ni neskončno in da nismo kar tako na zemlji, temveč nosimo v sebi neko usodo, smo delegirani za to, da opravimo, prispevamo, doživimo nekaj, kar nas bo osmislilo. Težko verjamem, da bi posedovanje kakšnega Ferrarija lahko služilo temu namenu.

Letos bom napolnil 60 let. Iz te perspektive vem, da posedovanje ne predstavlja vir takšne izkušnje, ki bi osmislila moje življenje. Nedolgo nazaj sem rekel, da čeprav bi se z mojo ženo preselila v leseno lopo, se ne bi veliko slabše počutil kot sedaj. Pomembno je, da sem se sprejel takšnega, kot sem in da sem takšen sprejet s strani ljudi, ki so mi pomembni. Pomembno je, da čutim v sebi veliko ljubezni, kar se trudim deliti z ljudmi okoli sebe. Po eni strani čutim, da sem "dal na mizo" veliko več, kot sem kadarkoli mislil, tako da je vse, kar počnem, nekakšen "bonus" in bom vesel, če bo to obdobje trajalo čim dlje.

Ne mislim, da bo epidemija spremenila ljudi. Družbeni diskurz ima strašno veliko inercijo. Spremembe so neizogibne, celoten svet živi v nepredvidljivem dinamizmu. Pred dvajsetimi leti se je končala hladna vojna, začutili smo prvi piš demokracije. Pričakovali smo čudovito življenje v humanizirani, tolerantni, demokratični družbi, sedaj pa se soočamo z nenehnimi vojnami, novimi velesilami, radikalizacijo političnega prostora, poveličevanjem narcisistične puhlosti. Mogoče pa bo jutri spet pomemben obrat v nekaj boljšega.

Pri nas razmere (vsaj za zdaj) niso tako hude kot v Italiji ali Španiji, vendar se kljub vsemu soočamo z negotovostjo glede prihodnosti - tako glede bolezni (skrb za zdravje in življenje sebe in/ali bližnjih) kot materialnih posledic, saj so mnogi ostali brez dela in vira zaslužka. Kako to vpliva na posameznike? Kaj opažate pri svojem delu v praksi - so ljudje, ki prihajajo k vam bolj zaskrbljeni, tesnobni, morda imajo tudi kakšne hujše težave, panične napade, psihosomatske težave, poslabšanje osnovne duševne motnje?
Psihiatrične ambulante so na žalost zaprte. Osebno delam kot zdravnik, zadolžen za stike s pacienti po telefonu. Ob tem se seveda posvetimo tudi v fizičnem smislu osebam, ki so poslane na sprejem ali napoteni pod nujno ali zelo hitro. Zdi se mi, da smo vsi trenutno v stanju "stand by", v nekakšnem zatišju pred burjo. Zaenkrat še vsi pričakujemo, da to stanje ne bo dolgo trajalo, da bolezen ne bo prilezla do nas. Ta čas je mogoče še najbolj obremenilen za vse nas.

"Ko so se oglasile prve salve ruskih topov, so vsi začeli mrzlično kuhati in so v dobrem tednu dobesedno izpraznili vso zalogo hrane. Ob takšnih situacijah ogroženosti se naši možgani "prešaltajo" v alternativno, evolucijsko pogojeno funkcioniranje, kar ne upošteva razumske argumente."

Šandor Marai, madžarski pisec je opisal svoje doživljanje obleganja Budimpešte na zimo 1944-45. Pred začetkom obleganja so meščani množično hodili na podeželje, da bi svoje premično premoženje menjali za hrano. Srebrnina, nakit in krzno se je spremenila v slanino in klobase. V kleteh so si pripravili zaklonišča, shranili hrano, zadostno za mesec ali dva. Pred naskokom Rdeče armade so Angleži in Američani nehali bombardirati mesto. Nastala je zlovešča tišina. Ko so se čez nekaj dni oglasile prve salve ruskih topov, so vsi začeli mrzlično kuhati in so v dobrem tednu dobesedno izpraznili vso zalogo hrane. Ob takšnih situacijah ogroženosti se naši možgani "prešaltajo" v alternativno, evolucijsko pogojeno funkcioniranje, kar ne upošteva razumske argumente. Prav danes poslušam v dnevniku, da si je okoli 20 odstotkov vprašanih v anketi priskrbelo več kot šest paketov toaletnega papirja. Podoben pojav mrzličnega nakupovanja toaletnega papirja so zabeležili tudi v drugih državah. Za takšno početje zagotovo ne obstajajo razumske razlage. V takšnih situacijah se pač prebudijo zdavnaj pozabljeni evolucijski vzorci.

"Prav danes poslušam v dnevniku, da si je okoli 20 odstotkov vprašanih v anketi priskrbelo več kot šest paketov toaletnega papirja. Podoben pojav mrzličnega nakupovanja toaletnega papirja so zabeležili tudi v drugih državah. Za takšno početje zagotovo ne obstajajo razumske razlage. V takšnih situacijah se pač prebudijo zdavnaj pozabljeni evolucijski vzorci."

Zdi se pomembno, da v teh časih oblast zagotovi socialni mir, preskrbo s hrano in potrebščinami, obenem pa je nujno, da pokaže tudi odločnost pri zagotavljanju reda in miru, ter optimizem. Množično nakupovanje orožja in streliva v ZDA nakazuje evolucijsko pogojen strah pred razpadom družbenega reda in nasiljem.

Izredne, negotove situacije zagotovo vzbujajo občutke stiske, negotovosti, zaskrbljenosti. Kot sem že zapisal, so ti delno evolucijsko pogojeni in so del vseh nas, delno pa so zagotovo pogojeni s pozitivnim in negativnimi osebnimi izkušnjami, od najbolj zgodnjega otroštva naprej.

Verjetno je določen stresni odziv, ki vključuje povečan strah, zaskrbljenost za bližnje in materialno stanje, občutek utesnjenosti in jeze v sedanji situaciji normalen. Kdaj lahko govorimo o normalnem/adekvatnem odzivu na tako zahtevno situacijo in kdaj bi bilo dobro, da ljudje poiščejo ustrezno strokovno pomoč - po čem naj to posamezniki to prepoznajo? 
Za zdaj se bolezen dogaja le "Drugim", stanovalcem le nekaterih domov ostarelih, osebam, ki tako ali tako bolehajo za različnimi bolezenskimi motnjami. Osebe, ki se dušijo pod maskami s kisikom, so v Italiji, Španiji. Veliko ljudi sploh ne verjame v bolezen, epidemijo ali pa so prepričani, da so odporni nanjo. Izolacija, nezmožnost druženja, finančna negotovost, strah pred prihodnostjo in preživetjem predstavlja veliko bolj močan vir stiske in tesnobe, kot pa strah pred samo boleznijo. Ti občutki so povsem normalni, je pa precej raznolik odziv na takšne stresogene dražljaje. Rajanje čez vikend na obali, na Bledu je pravzaprav slavljenje življenja, pomladi. Vedno več je odpora, dvoma v smiselnost omejevalnih ukrepov, prebujajo se alternativne teorije, strahovi pred radikalizacijo političnega prostora.

"Rajanje čez vikend na obali, na Bledu je pravzaprav slavljenje življenja, pomladi. Vedno več je odpora, dvoma v smiselnost omejevalnih ukrepov, prebujajo se alternativne teorije, strahovi pred radikalizacijo političnega prostora."

Ne bi želel psihiatrizirati nastale situacijo. Prepričan sem, da strokovno pomoč potrebujejo le tisti, ki v teh situaciji doživljajo prebujanje že obstoječe duševne motnje ali strahov, ki se navezujejo na pretekle neugodne izkušnje. Večina ljudi razpolaga z ustreznimi mentalnimi potenciali, s katerimi lahko obvladajo nastalo situacijo. Elektronsko podprti kanali komunikacije, možnosti ustvarjanja, dela od doma, študiranja "online" so zelo primerni mediji za obvladovanje stisk, ki jih ustvarja izolacija, osamljenost, omejenost.

"Ne bi želel psihiatrizirati nastale situacijo. Prepričan sem, da strokovno pomoč potrebujejo le tisti, ki v teh situaciji doživljajo prebujanje že obstoječe duševne motnje ali strahov, ki se navezujejo na pretekle neugodne izkušnje. Večina ljudi razpolaga z ustreznimi mentalnimi potenciali, s katerimi lahko obvladajo nastalo situacijo." 

Koronavirus in duševno zdravje | Avtor: Profimedia Profimedia

Kakšne težave in posledice, vezane na epidemijo in ukrepe, pričakujete, da bodo imeli ljudje v prihodnosti - ob začetku epidemije, na vrhuncu in ko bo epidemija izzvenela? In kako naj si preventivno pomagajo, da jo bodo, kar se tiče duševnega zdravja, čim bolje odnesli?
Mislim, da je osnovni problem občutek nemoči. Ob neugodnem razvoju epidemije bodo ljudje otrpnili, se čustveno "hibernirali", ugreznili v pasivnost. Vladni program omejevanja epidemije je zelo konstruktiven, saj sugerira, da če se držiš omejitev in ukrepov, aktivno prispevaš k ohranitvi svojega in skupnostnega zdravja, torej je razumno optimističen. Problemi bodo nastali ob prenosu okužbe na bolj ranljive člane družine in skupnosti. Občutke krivde odgovornosti za bolezen ali smrt ljubljene osebe bo težko predelati oziroma živeti z njimi. Nekateri posamezniki so bili implicitno ali eksplicitno že do sedaj precej izpostavljeni, če se je pokazalo, da so te osebe prinesle bolezen v določeno skupnost. Strah me je, da bodo nenadzorovani afekti ponekod premagali razum in bo prišlo do takšnih verbalnih ali celo fizičnih napadov na te osebe, kar bi lahko povzročilo globoke in dolgotrajne duševne rane.

Prvič smo priča takšni "socialni izolaciji" - kako to vpliva na ljudi in kako bo nanje vplivalo dolgoročno?
Nekateri posamezniki obvladujejo svoje stiske in probleme na ta način, da se prepuščajo družbenim interakcijam. Obiskovanje gostiln, kavice s prijatelji, žurke, nogomet s prijatelji itd. so dobrodošle družabne aktivnosti. Ko sem šel na služenje vojaškega roka, sem se moral soočiti z izgubo svojih dnevnih ritualov, čustvenih interakcij s prijatelji. Sprva sem hudo trpel in sem se dnevno soočal z nekakšnim domotožjem. Sčasoma sem spoznal, da prav ta odtegnitev od običajnih načinov obvladovanja stiske in osamljenosti predstavlja pomemben izziv za drugačno dojemanje življenja in drugačno reševanje problemov.

Včasih se mi zdi dobro, da se ustavimo, poglobimo vase in ugotovimo od kod prihajamo, kam gremo in kaj lahko naredimo za to, da bi ostalo tako, kot je, ali da bi se spremenilo na bolje.

"Pričakujem, da se bo epidemija končala z ognjemetom, praznovanjem v naravi, glasbo, plesom in zagotovo tudi s popivanjem. Naj bo tako."

Nekoč, pred stoletji so bile zime zelo hude, prežete z lakoto, stisko, boleznijo, stradanjem. S pomladjo se je prebudilo upanje. Pojedli so šunko, ki so jo hranili, kot zadnjo rezervo, potem pa so se veselili. Velika noč, prvi maj, so same sodobne oblike poganskih praznikov plodnosti in čaščenja pomladi.

Pričakujem, da se bo epidemija končala z ognjemetom, praznovanjem v naravi, glasbo, plesom in zagotovo tudi s popivanjem. Naj bo tako.

Socialno izolacijo ljudje sedaj doživljajo zelo različno - nekateri so preobremenjeni (npr. zdravstveno osebje, trgovci, ljudje, ki delajo od doma in zraven še šolajo in skrbijo otroke), po drugi strani pa so nekateri brez dela in se zaradi tega soočajo z druge vrste stisko - negotovostjo glede materialne prihodnosti. Poleg tega biti doma, kar naj bi bilo v tej situaciji varno, za mnoge, npr. zaradi nasilja v družini, ne predstavlja varnosti. S čim vse se morajo sedaj soočiti posamezniki in družine ter kaj svetujete tistim, ki so v stiski?
Največ parov se razide v času božično-novoletnih praznikov. To je čas, ko bi mogli čutiti največ ljubezni in bližine, sprejetosti, navezanosti, vendar je to tudi čas, ko se lahko čutimo najbolj osamljeni ob nekom, čigar ljubezen ne čutimo več ali se nam zdi, da je naša lojalnost nezaslužena. Mislim, da še vedno živimo v iluzijah romantike iz 19. stoletja, med tem pa se je družba radikalno spremenila. Živimo dlje, meje srednjih let so se raztegnile do 70. leta ali še čez. Vedno bolj iluzorno je pričakovati, da bomo srečno in zadovoljno preživeli celo življenje z enim samim partnerjem, partnerko. Ločitve so postale del življenja. Med svojim odraščanjem premalo informacij pridobimo o tem, kako prepoznati osebo, s katerimi bi lahko ustvarili konstruktivno skupno življenje. Tekom let se spremenimo, spremenijo se tudi naše spolne preference. Vse to je normalno. Ni pa normalno in samoumevno, da iz ločitev ustvarjamo dramo, ki se nikoli ne konča. Ta drama uničuje naše lepe spomine na čas, ko smo se še imeli radi, uničuje naše otroke, ki jih sili v "splitting", črno- belo gledanje na sebe, starše in življenje. Družinsko nasilje vedno izvira iz občutkov nesprejetosti, nespoštovanosti, neenakopravnosti. Ko se bomo naučili razumno ločevati, bo zagotovo veliko manj nesrečnih zakonov in nasilja v družini. Takšne situacije obsojenosti eden na drugega je dobra priložnost za test, ali je še kaj lepila, ki nas drži skupaj ali ne.

Imamo primere, ko se ljudje zaradi morebitne okužbe ali možnosti okužbe soočajo s stigmo ali celo izključitvijo iz okolice - denimo, zdravstveni delavci. Kaj se dogaja, kako se s tem soočiti in ali lahko kot družba vplivamo, da bo tega čim manj
Pred dnevi sem slišal na poročilih, da v Španiji prebivalci mečejo kamne na rešilce, ki peljejo bolnike s Corona virusom. Ne smemo pozabiti, da so še pred stotimi leti okužbe povezovali z Božjo voljo, grešnostjo itd. Takšni, demonološko zaznamovani vzorci se skrivajo v globini marsikaterega sodobnega človeškega uma. Nekateri so nagnjeni k temu, da svoje frustracije, stiske, občutke odgovornosti ali manjvrednosti prenesejo na druge osebe in jih celo prisilijo v to, da delujejo v skladu z njihovimi projekcijami. To so izredno nezreli in nefunkcionalni vzorci, ki so na žalost zelo ukoreninjeni v vsakdanjo kulturo. Nihče ne umre več, ker je prišel njegov čas ali ker se je pač zapil do konca, ampak je zmeraj kriv zdravnik, bolnišnica, medicinska sestra. Ti vzorci so zelo primerni za znižanje stopnje tesnobe, vendar v ekstremnih okoliščinah lahko pripelje tudi do tragičnih situacij.

"Nekateri so nagnjeni k temu, da svoje frustracije, stiske, občutke odgovornosti ali manjvrednosti prenesejo na druge osebe in jih celo prisilijo v to, da delujejo v skladu z njihovimi projekcijami. To so izredno nezreli in nefunkcionalni vzorci, ki so na žalost zelo ukoreninjeni v vsakdanjo kulturo."

V javnem prostoru in medijih ves čas poteka tudi razprava o primernosti ukrepov - v času Šarčeve vlade smo poslušali pozive, naj ljudje ne bodo panični, nekateri so govorili, da gre pri covid-19 za podobno bolezen kot je gripa, sedaj, s strani Janševe garniture poslušamo, kako so bili ukrepi prepočasni. Kako vi po eni strani ocenjujete zdajšnje ukrepe in kako si po drugi strani razlagate to črno-belo razklanost? Je bilo ob izbruhu epidemije na delu tudi kolektivno zanikanje, v smislu "nam se to, kar se je Kitajcem, ne more zgoditi"? Ali gospodarski interes, kot npr. na avstrijskem Tirolskem, kjer so se bali izpada dohodka v vrhuncu sezone?
Glede na podobno geografsko lego in demografsko strukturo, kot jo ima Italija, se mi zdi, da so radikalni ukrepi več kot upravičeni. Vidimo, da sosednje države ukrepajo na podoben, ponekod celo še bolj radikalen način. Zanimivo je, kako se je ime bolezni oz. virusa spreminjala tekom poteka epidemije. Na začetku še nihče ni govoril o tem, da gre za SARS virus. Mediji so nas prepričevali, da je bolezen nevarna le za starejše s pridruženimi boleznimi. Potem pa prihajajo informacije o smrti množice italijanskih zdravnikov in drugih medicinskih kadrov. Na dan je umiralo od 800-900 ljudi. Zdravstveni sistem se je sesul.

Ukrepanje aktualne vlade deluje kompetentno in obenem tudi pomirjajoče. Vlada daje občutek, da ve, kaj počne, uporablja proaktivne strategije obvladovanja situacije. Ikonografija seveda spominja na čas osamosvojitve, na projekt, ki je bil izpeljan z minimalnimi žrtvami, povsem v skladu s pričakovanji. Tudi takrat je sledila kriza, iz katere se je rodila "zgodba o uspehu". Na družbeni sceni je še zmeraj prisotna generacija, ki je preživela čas osamosvajanja in ta identifikacija s takratnimi akterji, kot sta Janša in Kacin deluje precej pomirjevalno.

V zrcalu radikalne kompetentnosti od prvega dneva nastopa nove vlade hočeš ali nočeš meče senco na negotovo delovanje prejšnje vlade in vodstva NIJZ. Nehote se prebujajo tudi spomini na krizo leta 2008, "ko je bil sicer pilot na letalu, vendar je v stranišču, kjer bruha".

Prepričan sem, da bo Slovenija uspešno preživela to krizo in bo iz nje izšla bolj povezana, bolj močna in razvojno usmerjena, kot kadarkoli prej. Namreč, "vse, kar te ne ubije, te naredi bolj močnega".

dezurni@zurnal24.si

Komentarjev 18
  • ylarcho 15:01 07.april 2020.

    www.MooXi.net - spletna stran za zmenke za odrasle, ki želijo najti partnerja za seks

  • miho 15:34 06.april 2020.

    Svet se je ustavil. Ko se bo ponovno zagnal, se bo začela nova era.

  • pancsorpwing 15:01 06.april 2020.

    www.MooXi.net - spletna stran za zmenke za odrasle, ki želijo najti partnerja za seks