Zdravje > Sem s teboj
25035 ogledov

Otrok se udari. Rečemo, saj ni nič. To ni okej

Jerneja Dimec Bratina Saša Despot
V temnih nočeh, ko je bil Hugo sam, je spoznal, da mu manjka nekaj nadvse pomembnega. Razjedala ga je praznina. Poskušal jo je zapolniti z močjo, slavo, denarjem, hrano, pijačo, ženskami, seksom, otroki, delom, športom, zabavami…

Z ambasadorko projekta SEM S TEBOJ, specialistko zakonske in družinske terapije ter zakonsko in družinsko terapevtko Jernejo Dimc Bratina smo govorili o samopodobi otrok in mladostnikov. Pogovor o samopodobi je začela z zanimivo Bradshawovo pravljico o Hugu.

Pravljica o Hugu

Nekoč je živelo bitje kraljevskega rodu, ki je bilo dragoceno, edinstveno, neponovljivo. Prvih 15 mesecev je Hugo poznal sebe samo po odrazu v očeh tistih, ki so zanj skrbeli. Bil je zelo nesrečen. Vsi njegovi skrbniki so nosili očala, čeprav niso bili slabovidni. Vsak par očal je imel o njem določeno sliko.

Tako je vsak skrbnik poznal Huga samo po sliki skozi svoja očala. Četudi so bili skrbniki ob njem fizično prisotni, ga pravzaprav nihče nikoli ni videl.

Ko je Hugo odrastel, je bil le mozaik slik, ki so si jih drugi ustvarili o njem, nobena pa ni bila povsem njegova. Nihče ga nikoli ni videl takega, kot je bil v resnici, zato mu tudi nihče ni znal ustvariti prave slike o njem samem. Hugo je zato mislil, da je on ta mozaik slik. V bistvu ni vedel, kdo je.

V temnih nočeh, ko je bil sam, je spoznal, da mu manjka nekaj nadvse pomembnega. Razjedala ga je praznina. Poskušal jo je napolniti z močjo, slavo, denarjem, hrano, pijačo, ženskami, seksom, otroki, delom, športom, zabavami…

Z ničimer ni mogel pregnati te praznine. Včasih, ko se je vse umirilo in je bil spet tako zelo sam, pa je slišal tihi glas, ki mu je šepetal: "Ne pozabi me …"

"Pravljica se konča tako, da je na žalost Hugo umrl, ne da bi spoznal, kdo v resnici je," pripoveduje Jerneja Dimc Bratina. Dodaja, da največkrat samopodobo, torej sliko, predstavo o sebi, opisujemo kot sklop zaznav, misli in predstav o sebi, o tem, kdo in kaj smo.  

Zdi se, kot da ima čisto vsak otrok, kasneje najstnik pa tudi odrasla oseba kdaj težave s samopodobo ... Kdaj vemo, da gre za normalno pomanjkanje samopodobe, oziroma kaj sploh pomeni pomanjkanje samopodobe pri otroku in mladostniku?
Če se ozremo na pravljico, ki se mi zdi zelo pomenljiva, si lahko predstavljamo, zakaj ima toliko otrok in najstnikov, pa tudi nas odraslih, težave s samopodobo.

Problem je v tem, da vidimo in poznamo sebe po odsevu iz očal drugih, torej kakor so nas videli naši najbližji oziroma kakor si je otrok razložil, da so ga videli starši, pri čemer to največkrat govori o starših in njihovem odnosu do sveta in otroka. Zato je samopodoba pogosto nerealna in velikokrat sploh nima zveze z otrokom. Zato se mi zdi logično, da ima toliko ljudi težave s tem, da odkrijejo, kdo so.

Samopodoba se zdi zelo kompleksna tema, ki se prepleta z vsem funkcioniranjem človeka. Je kot neka baza, osnova, na katero se pripenja vse ostalo. Nekateri ob samopodobi uporabljajo še pojme samozavest in samospoštovanje, mi bomo vse pojasnili precej poenostavljeno.

Jerneja Dimec Bratina | Avtor: Saša Despot Saša Despot

Zdi se mi, da imamo zlasti Slovenci veliko težav s slabo samopodobo, kar izhaja že iz naše zgodovine kot majhnega, pogosto zatiranega naroda, iz načina vzgoje k poslušnosti in ubogljivosti ali posledično uporništva, iz tradicionalnega načina življenja v razširjenih družinah in prizidkih, iz družbenega ne najbolj učinkovitega spodbujanja mladih k samostojnemu življenju na svoje … Na drugi strani poznamo narode, ki načrtno spodbujajo k lastni pomembnosti, grandioznosti, kjer gredo pa včasih že malo predaleč v drugo skrajnost.

Da se vrnem k vašemu vprašanju. Normalno je, da se vsakomur kdaj zgodi, da se v svoji koži ne počuti najbolje in nas kakšna kritika ali neuspeh vržeta iz tira in začnemo dvomiti vase. Znak za alarm naj bo, če se otroku oziroma mladostniku pogosto dogaja, da sam sebe obtožuje in krivi, neprestano dvomi v svoje sposobnosti, se čuti nevrednega ali nepomembnega. Če se ne zmore odločiti, daje prednost vsem drugim, težko zagovarja svoje interese ali pa ne zmore začeti oziroma dokončati nalog, ker prehitro obupa.

Če opazimo, da ima otrok težave s samopodobo, je pomembno začeti ukrepati čim prej, saj je nizka samopodoba resen problem, pri čemer si otrok oziroma mladostnik ne zmore pomagati sam. Največjo težavo vidim v tem, da prav tisti, ki bi to morali opaziti in ukrepati, torej starši, pogosto ne prepoznajo in ne uvidijo svoje vloge pri tem.

Razumem, da se starši trudijo po svojih najboljših močeh in v skrbi za otroka pogosto zanj poskrbijo tehnično, žal pa največkrat zmanjka vživljanje v otroka, torej čustveno razmejeno odzivanje ter podpora v smislu zaupanja in vere vanj.  

Kako se to kaže navzven, kako lahko to zazna okolica?
Samopodobo oziroma predstavo o sebi gradijo starši in ostali, ki so otroku pomembni, skozi celo otroštvo in mladostništvo, oziroma si jo ustvarja otrok sam na podlagi njihovih odzivov. Pri tem je zelo pomembno, na kakšen način sporočajo otroku o svojih čustvih, mislih in dejanjih. Torej, da razmejujejo med seboj in otrokom. Pomembno je, kakšno sliko imajo o samem sebi starši in kakšen je njihov partnerski odnos, saj starši s svojim zgledom nezavedno prenašajo vzorce odnosov na otroke.

Najpomembnejše je torej, kakšna sporočila starši dajejo otroku, saj jih otrok poveže s sabo. Bistveno je zlasti, kako si ta sporočila staršev in vseh pomembnih drugih otrok interpretira, kako jih dojame in kako se zapišejo v njegovo telo. Najbolj ključna so prva leta otrokovega življenja.

Nizka oziroma pomanjkljiva samopodoba pri otroku oziroma mladostniku se lahko širše odraža kot zavrtost, sramežljivost, plahost, nezaupanje vase in v svoje sposobnosti, težave s postavljanjem meja drugim, težave z dokončanjem nalog ali obveznosti, umikanje v svoj svet, težave v socialnih stikih, praznina, dvom, težave z odločanjem in sprejemanjem odgovornosti, posnemanje drugih, ustrežljivost, občutki krivde, občutki nevrednosti in nepomembnosti … To kaže na stisko otroka oziroma mladostnika, ki jo, neupoštevan, osramočen in nemočen, skriva vase in se umika v vlogo žrtve. Ali pa jo, če ima več energije, zamaskira in prekrije s trudom za doseganje uspehov, pohval, z uporništvom, perfekcionizmom, deloholizmom itd.

Manjši otrok se lahko umika v kot, se več igra sam, strmi v prazno, noče več hoditi v vrtec ali šolo, nima prijateljev, težko sodeluje v skupini, se skuša bolj približati staršem, ne verjame, da zmore nekaj dobiti ali doseči.

Mladostnik se lahko zapira v sobo, se dokazuje na računalniških igricah ali družbenih omrežjih, lahko pa tudi z uporništvom, z izstopajočim izzivalnim vedenjem med vrstniki, z alkoholom, drogami, samopoškodovanjem, motnjami hranjenja … Lahko pa razvije zgolj masko, fasado, ko v sebi trpi in doživlja čustveno praznino, navzen pa deluje, kot da je vse v najlepšem redu, da je uspešen, zadovoljen, vesel, nasmejan.

Stisko otrok oziroma mladostnikov lahko najprej opazijo starši, stari starši, vzgojitelji, učitelji, trenerji, tudi sorojenci, ki imajo dober odnos z njim, ki otroka dobro poznajo, ki opazijo, da je otrok bolj zamišljen, žalosten, nemiren ali prizadet. Opazijo jo lahko tisti, ki ga sprašujejo, kaj se je zgodilo, mu pomagajo izraziti doživljanja in zaupati dogodek, v katerem se je počutil nemočnega, izpostavljenega, izločenega, osramočenega, nesposobnega, nepomembnega.

Bistveno je, da otrok čuti ozračje varnosti, zaupnosti. Čutiti mora, da bo povedano razumljeno in sprejeto z razumevanjem in sočutjem, ne pa, da bo še kaznovan, zasmehovan, izpostavljen ali zatrt s strani zaupnika. Vse to ustvarja v otroku globok sram o samem sebi. Če bo v takšnem primeru čutil, da ne bo razumljen, ne bo mogel zaupati, čeprav se mu bodo lahko dogajale hude krivice, zlorabe, nasilje, ki občutke lastne vrednosti še potisnejo navzdol.

Problem pogosto predstavljajo neslišanost in napačna interpretacija s strani odraslih oziroma okolice, zanikanje težav in zanašanje na to, da bo otrok prerastel te probleme, ali ukvarjanje odraslih s svojimi težavami, ob katerih za otrokove niti ni prostora … Občutek za sebe oziroma samopodoba je osnova in se nahaja najgloblje v človeku in je običajno prekrita in prepletena z marsičem. Pogosto je nizka samopodoba tudi za različnimi zunanjimi izrazi uspešnosti, delavnosti, pridnosti, kot neprestana potreba po potrjevanju in uspehih na različnih področjih, na primer v šoli, službi, športu, glasbi, umetnosti …

Jerneja Dimec Bratina | Avtor: Saša Despot Saša Despot
Kaj takšen otrok v resnici čuti?
Otrok z nizko samopodobo čuti, da je sam, brez opore, da nima nikogar, ki bi bil tam zanj, da se na nikogar ne da zanesti, da ni vreden, da bi se kdo potrudil zanj, da so vsi drugi boljši, sposobnejši, le on je ena velika izguba, luzer, nesposobnež, ki mu nič ne uspeva, sram ga je … Primerja se z drugimi in sebe še bolj razvrednoti, podcenjuje svoje sposobnosti. Otrok doživlja toksičen sram, čuti, kot da je sam kriv za vse to, vzame nase vse slabo, ker zaradi prevelike odvisnosti od staršev (zaradi nesposobnosti preživetja), te idealizira in še ne zmore videti, da so starši morda nefunkcionalni, v svojih stiskah, zasvojeni, bolni, čustveno nedostopni, nerazpoloženi ali hladni. Preplavijo ga močna razdiralna občutja, ki so za otroško telo čisto pretežka in počasi se začnejo oblikovati obrambe, ki preprečijo stik zavednega s temi neprijetnimi čustvi. Telo neprijetna občutja potisne v podzavest. Zgodi se razcep med razumom in čutenjem, disociacija in drugi obrambni mehanizmi.  

Otrok gre iz telesa lahko v »glavo« (torej v um) ali pa prav nekam stran, npr. pod strop in iz oddaljenosti opazuje, kot da se ne dogaja  njemu … Doživlja občutke sramu, krivde, strah ga je, doživlja se, kot da je izločen, da ni vreden kot oseba. Počuti se sam, prazen, pogosto pride do stisnjenosti, otopelosti, zakrčenosti mišic celega telesa, bolečin v predelu glave, želodca ali trebuha, plitvejšega dihanja, grbaste drže. Torej lahko sklepamo, da to, kar starši in pomembni drugi sporočajo otroku, ne vpliva le na njegovo psiho in samopodobo, pač pa celo na celice njegovega telesa, na njegovo držo, organe … To pa je izjemna odgovornost in se je je dobro začeti zavedati. 

 

Če starši sumimo na te težave, kaj lahko storimo?
Podoba, slika o sebi je kot nek temelj, na katerem se gradi osebnost. Zelo drugače je, če gradiš hišo na pesku ali na skali. Hudo je, če temelji samopodobe niso takšni, kot bi morali biti. Samopodobo otroka ustvarjajo starši in skrbniki, kasneje pa tudi pomembni drugi v družbenih inštitucijah (vzgojitelji, učitelji, trenerji itd.) in vrstniki, s svojim odnosom do otroka – bistveno je, kako njihova sporočila doživi in si jih prevede otrok. Vedno jih otrok dojame v svojo škodo, tam preprosto nima izbire. Kot odrasel pa se šele začneš zavedati, da lahko sam vplivaš na izboljšanje samopodobe, z delom na sebi. Zato bi res rada odprla oči staršem, da uvidijo, kako pomembno vlogo ima pri tem izvorna družina, zlasti bistvena so prva leta otrokovega življenja.

Sama si poenostavljeno predstavljam, da je za samopodobo najbolj pomemben odnos mame do otroka, v katerem se otrok čuti, da je dejansko sprejet, razumljen, začuten in ljubljen, pohvaljen in podprt, ko ima odraslega, na katerega lahko računa, ki verjame vanj, še najbolj takrat, ko mu ne gre, ko ga je sram, strah, ko ni uspešen, ko doživlja različne stiske in poraze, ob hkratnem starševskem postavljanju meja in otrokovem postopnem prevzemanju odgovornosti. Sliši se zelo preprosto. Bistveno je torej, kakšna sporočila dajemo otroku oz. kako si jih otrok razlaga. Za to pa je za starša ključno biti v stiku s sabo in svojimi čustvi, da je lahko v resnični starševski drži, torej da je tam ZA otroka, otroku v podporo.

Če starši vedo, da imajo ali da so imeli sami kot otroci težave s samopodobo, je nerealno pričakovati, da jih otrok ne bo imel. Če opažajo stiske tudi pri otroku, je najbolje, da si starši poiščejo psihoterapevtsko pomoč: ZASE. Kajti ko bodo sami naredili neke korake, se bo to odrazilo tudi na otroku. Otroku pa predvsem pomagajo s tem, da pazijo, na kakšne načine se sami odzivajo in razmejujejo svoje doživljanje od otrokovega. Pomembno je, da so pozorni na otrokov vložen napor, ki naj mu ga ovrednotijo in pohvalijo. Pozorni pa naj bodo tudi na otrokove spodrsljaje, »napake«, neuspehe, morebitne stvari, ki jih otrok doživlja kot hendikep – npr. svoje telesne ali socialno-psihične »pomanjkljivosti«, kjer otrok rabi sočutje, spodbudo in zaupanje vanj, da mu bo uspelo, sicer pa je v redu in vreden kot živo bitje, ne glede na karkoli. In da mu damo vedeti, da ga imamo radi.

Kaj pa lahko na splošno, tudi preventivno, naredimo starši, da se otrok ne bi srečal s temi težavami?
Naj tole ne zveni pokroviteljsko ali kot napotki, ker recepti ne obstajajo, saj lahko le vsak starš pri sebi najde pot, ki je najbolj optimalna zanj in za njegovega otroka. Prepričana sem, da je dobra preventiva že to, da starši berejo takšne vsebine in uspejo delovati približno v smeri, kot bom opisala v nadaljevanju.

Mnogi napačno mislijo, da govorim o ujčkanju in zavijanju otroka v vato, torej v smislu permisivne vzgoje, niti se ne morem strinjati zgolj s strogim postavljanjem meja in kaznimi. Otrok seveda mora imeti meje in prevzemati starosti primerno odgovornost, pomembno pa je, da je čustveno slišan, razumljen in podprt v tem, kar on čuti in kar doživlja. To ne pomeni, da mu moramo popustiti, ker bo naredil vse, da bi nekaj dobil. Lahko pa ga razumemo v tem, da si želi, da je jezen in besen, ker mu ne dovolimo.

Najpomembnejši je odnos, stik med staršem in otrokom. Včasih se zatakne že v tem, da mu negiramo njegovo doživljanje, mu ne verjamemo ali zmanjšujemo pomen, npr. njegove bolečine. Vzemimo primer.

Otrok pade in si podrsa koleno. Rečemo, saj ni nič. To ni okej. Bolje je reči v smislu, ja, padel si in te boli. Razumem, čutim, hudo je. S tabo sem in lahko jokaš. Žal ti bolečine ne morem odvzeti, lahko pa mi verjameš, da bo vsako uro oz. vsak dan manj bolelo. Lahko pa mi boš vedno povedal, koliko in kako te boli. Jaz sem tu zate, lahko te objamem, če želiš, lahko pa sem samo s tabo, z razdalje, ki je tebi v redu.

Starši pogosto v želji po čim hitrejšem pomirjanju joka preskočijo prvo stopnico  in otroku dajejo rešitev oziroma celo skušajo rešiti situacijo namesto njega. Otrok pa rabi zavetje, oporo, kjer si dovoli čutiti, kar čuti, dobi tolažbo in moč, da gre lahko naprej. Sam, toda razumljen in z oporo.

Torej ne delamo stvari namesto otroka, pač pa mu skušamo omogočiti doživeti čim več izkušenj, vendar da ob tem ni sam, pač pa da čuti, da smo v takšnih situacijah ob njem, da ima podporo.

Otrok | Avtor: Profimedia Profimedia

Seveda je nemogoče, da bi bil starš vedno zraven, in to tudi za starejšega otroka ne bi bilo dobro, toda pomembno je, da se kasneje pogovarjamo o tem, kar je doživljal, kar se mu je zgodilo, ter da razumemo in začutimo njegove stiske in potrebe po potrditvi, slišanosti, sprejetosti in opori.

Kaj pa je s postavljanjem mej?
Pomembno je otroku postavljati meje, mu ne dovoliti vsega, mu dajati možnosti izbire in dajati starosti primerno odgovornost. Otrok se mora srečevati s frustracijami, ko nečesa ne sme ali ne zmore, pomembno pa je, da ga v tem čutimo, slišimo in mu pomagamo to prenesti. Spet ne govorim o delu namesto njega, pač pa, da dela sam, mi smo pa ob njem.

Niti ne govorim o tem, da mu je treba popuščati, ker je jezen, pač pa mu pomagamo, da se sooči s posledicami in sprejme odgovornost. Pomembna je pohvala – potrditev, ko se trudi in naredi stvari. Že sama izvedena naloga in viden rezultat sta lahko dobra spodbuda. Pomembno je opaziti in pohvaliti vložen otrokov napor.

Če se otrok ni dovolj potrudil, pa je dobro doseženo ovrednotiti in ga spodbuditi k še malo več, saj se nam zdi, da to zmore. Torej, pomembno je pohvaliti otokov napor in dosežek, če je ta še tako nizek. Če se je otrok trudil po svojih najboljših močeh, je to zanj velika zmaga. Hudo razočaranje in razvrednotenje otrok doživi, če čuti, da ga ne jemljemo resno, če smo mu naredili krivico, on pa je res potrudil, doživlja, da ga podcenjujemo, morda nas je hotel presenetiti.

Takrat ostane otrok ali mladostnik čustveno sam in njegova samopodoba se znižuje: slab sem, ker mi ni uspelo, nemogoč sem, ne znam, nesposoben sem, sicer bi me mama in oče imela rada, bi mi verjela in tako dalje. V takih situacijah starši izgubljajo pomembne možnosti, da bi mu pomagali ovrednotiti njegovo samopodobo.

Res je pomembno ločevati tudi otrokovo vedenje od njegove vrednosti. Otrok je vreden sam po sebi, ne glede na dosežke oziroma neuspehe, vedno naj bi ga starši imeli radi in mu to tudi povedali in pokazali z dejanji.

Otrokovo vedenje pa je včasih potrebno korekcije, in če je neprimerno, destruktivno in nesprejemljivo, mu je seveda nujno to povedati in mu dati možnost reparacije. Je pa zelo pomemben način, na katerega to storimo. Lahko kritiziramo, očitamo in se jezimo ali sramotimo, lahko pa mu damo odgovornost in mu jasno, odločno povemo, da se s tem ne strinjamo, in pojasnimo svoje stališče.

Najpomembnejša sta naše zanimanje za otroka in ohranitev stika z njim, ko iščemo, kaj se v njem dogaja pod tem vedenjem. S tem, ko ima v porazih in najtežjih situacijah podporo, ko čuti, da ga razumemo in smo z njim, tudi ko mu stvari še ne uspevajo, si gradi pozitivno samopodobo, Vidi, da čustva so obvladljiva, da jih on sam zmore zdržati in da se odnos s starši ni podrl. Bistveno je, da otroka ne sramotimo in mu ne nalagamo krivde in da razumemo, s čim vse ga lahko nehote prizadenemo, razvrednotimo, jezimo, žalostimo, mu naredimo krivico.

Kakšno vlogo imajo tu denimo šport, prijatelji, domače živali?
Te stvari so vedno dobrodošle in tudi k boljši samopodobi lahko uspešno pripomorejo. Šport je koristen predvsem za učenje delovnih navad, vztrajnosti, sodelovanja, učenja preseganja napak in porazov, poštene igre, če ima otrok/mladostnik ob tem podporo in ni prepuščen sam sebi itd. Tekmovanja, dosežki in uspehi so dobra motivacija, vendar so tudi pričakovanja, poškodbe in porazi del športa in življenja. Zato je za otroka ali mladostnika težko, če se po neuspehih ne uspe pobrati in bo zato raje odnehal in našel razloge, da ne bi več treniral. Tam rabi podporo staršev, odraslih in zaupanje vanj.

Različni hišni ljubljenčki in druge domače živali so lahko pomemben tranzicijski objekt, ob katerih doživljajo ljubezen in sprejetost, včasih so edina bitja, ki jih vedno in v vsem sprejemajo.

Otroci se učijo vztrajnosti, pa tudi odgovornosti, sočutja in skrbi zanje. Počutijo se koristni in imajo običajno nek odnos naklonjenosti do živali, nekateri otroci pa so tudi jezni in razočarani, ko ugotovijo, da jim žival prinaša tudi obveznosti in odgovornost. 

Vrstniki in prijatelji so pomembni z vidika socializacije in učenja odnosov, vendar pa danes mnogi rabijo spodbudo za navezovanje in ohranjanje stikov in pomoč odraslih pri tem, saj znajo biti otroci zelo neposredni, konfliktni, pogosto pa tudi grobi ali kruti drug do drugega.

Pri odraščanju in gradnji samopodobe so prijatelji lahko pomemben vir zaupanja in medsebojne podpore. Dobro je, da ima vsak otrok oz. mladostnik vsaj kakšnega pravega prijatelja v živo, ne le internetnih všečkov. Vendar spet potrebuje, da se o tem, kar doživlja ob prijateljih, lahko pogovarja s starši.

Jerneja Dimec Bratina | Avtor: Saša Despot Saša Despot

Kaj lahko naredi učitelj, če opazi takšne težave, kaj mu svetujete?
Učitelji lahko pomagajo pri izboljšanju samopodobe tako, da otroka ali mladostnika ne izpostavljajo pred drugimi in se pogovorijo z njim na štiri oči, pazijo na izražanje svojih čustev, npr. da ga ne kritizirajo ali se jezijo nanj, pač pa povedo, da so sami jezni ob tem, za kar pa otrok ni kriv. Lahko se otroku tudi opravičijo za izpad, če jih je zaneslo ali če vidijo, da je bil otrok zelo prizadet in so mu naredili krivico. Pomembno je, da razlikujejo otrokovo vedenje od njegove vrednosti, da govorijo o korigiranju kakšnega dejanja ali vedenja, ob tem pa poudarijo otrokovo osebno vrednost, ne glede na morebitno napako, ki jo je storil …

Pomembno je, da otroka ne sramotijo, pač pa ga skušajo dvigati, mu pomagati na način, kot ga rabi otrok.  

Pomembno je otrokove dosežke, vložen napor in napredek pohvaliti, spodbuditi, ga motivirati, ne pa  ga zatreti, primerjati, omalovaževati ali ga zasramovati. Napake in različna mnenja so dovoljena, učitelj s priznanjem svojih pomanjkljivosti in z opravičilom pridobi in ne izgubi avtoritete. Pomembno je, da se z otrokom oz. mladostnikom pogovorimo in ohranjamo odnos. Kot sem že omenjala, lahko pri večini otrok s spodbudno besedo, pravičnostjo in stikom dosežemo največ. Učitelj lahko vedno pove svoje stališče in mnenje. Vendar naj to izrecno pove, ne da moralizira. Z vprašanji pa skuša otroka napeljati na razmislek o njegovem ne najboljšem dejanju.

Je težava rešljiva in kako? 
Nizko samopodobo se da izboljšati z delom na sebi. Najbolje s psihoterapijo, kjer odkrivamo napačna prepričanja in vzorce odnosov, ki so privedli do popačene slike in predvsem s svojo lastno motiviranostjo za spreminjanje oz. zavedanje in priznavanje svojih šibkosti, z razreševanjem čustev, ki so ostala ujeta v podzavesti, z iskanjem samega sebe. Zelo pomembno se mi zdi delati tudi s telesom, kajti v telesu so shranjena vsa čustva in občutki, katerim je bil otrok izpostavljen. Telo pomni. Rada bi še dodala, da je osebnostna rast dolg proces in da tu ni bližnjic.

Kaj pa, če se ta težava obdrži do odrasle dobe – kako se kasneje kažejo te težave?
Podobo o sebi, ki smo jo pridobili  oz. ki smo si jo ustvarili v obdobju zgodnjega razvoja in mladostništva, nesemo seveda s sabo tudi v odraslo življenje.

Nas spremlja kot senca in nam tudi v partnerskih, starševskih, sorodstvenih, prijateljskih in službenih odnosih povzroča težave – od tega, da si ne upamo povedati mnenja, se postaviti zase, da se nas da hitro prepričati, tudi zmanipulirati, lahko ostajamo v odnosih ali službah, kjer nismo zadovoljni, ker ne verjamemo, da nam pripada boljše, šibko samopodobo prenašamo tudi na potomce prek vzdušja, zgleda in odnosov.

SEM S TEBOJ | Avtor: SEM S TEBOJ SEM S TEBOJ