Zdravje > Sem s teboj
3129 ogledov

"Otroka ne učimo, naj se umika ali udari nazaj"

Melia Zagorc Vegelj Saša Despot
Šolska svetovalna delavka odkrito o medvrstniškem nasilju in o tem, kako se postaviti zase.

Medvrstniškega nasilja ni manj, ampak več, ugotavlja univ. dipl. psih., zakonska in družinska terapevtka – stažistka Melita Zagorc Vegelj, ki se je po študiju psihologije zaposlila kot šolska svetovalna delavka na OŠ Leskovec pri Krškem. Ambasadorka projekta SEM S TEBOJ opozarja, da je v zadnjem času vse več spletnega nasilja, hude posledice takšnega početja pa se kažejo v resničnem življenju.

V intervjuju podaja otrokom in mladostnikom tudi jasna navodila, kako se na medvrstniško nasilje odzvati in pravilno postaviti zase.

Kaj vse sodi med medvrstniško nasilje?
O medvrstniškem nasilju govorimo, ko gre za neravnovesje, zlorabo moči v odnosih med vrstniki. Najlažje opazimo fizično nasilje – pretepanje, brcanje, uničevanje stvari; slišimo verbalno nasilje – zafrkavanje, zmerjanje, poniževanje; težje je prepoznati čustveno nasilje – izsiljevanje, izločanje iz skupine. V zadnjem času je vse več spletnega nasilja – prek socialnih omrežij, ko se širijo govorice ali bolj ali manj resnične fotografije vrstnika, kar lahko privede do izključevanja v resničnem življenju.

Melia Zagorc Vegelj | Avtor: Saša Despot Saša Despot
Je tega po vaši oceni več kot pred denimo desetimi leti, manj, je drugačno ... Kakšne spremembe opažate, če sploh?
Vsekakor medvrstniškega nasilja ni manj, prej več. Predvsem na račun spletnega nasilja, ki se prej ni pojavljalo. Pri spletnem nasilju pogosto tudi nimaš neposrednega stika z žrtvijo, ko nasilje izvajaš, stik je v tistem trenutku neoseben in zato je morda lažje izvajati nasilje prek zaslona. Tako kot smo tudi v svojem avtomobilu morda bolj radodarni s kakšnimi opazkami, kot bi bili, če bi voznika v drugem vozilu srečali v živo.

Kaj občuti žrtev medvrstniškega nasilja, zakaj je zanjo tako škodljivo?
Oseba, ki doživlja nasilje, se počuti nemočno, strah jo je, občuti sram in pogosto tudi krivdo. Vsakršno nasilje, tudi medvrstniško, te poškoduje od znotraj, rani tvojo podobo o sebi.

Kakšne so lahko dolgoročne posledice za takšnega otroka, mladostnika?
Otrok oziroma mladostnik razvija slabo podobo o sebi. Ne ceni se. Ta neprijetna čutenja lahko vodijo v destruktivna in avtodestruktivna vedenja. Žalosti in strahu, ki ga ob tem občuti, navadno sledi jeza. To lahko na neprimeren način usmeri v druge in sam začne izvajati nasilje nad vrstniki.

Ali pa jezo usmeri vase in se to lahko pokaže kot samopoškodovanje, depresivna stanja, v skrajnih primerih tudi kot suicidalnost. Vsekakor je izkušnja medvrstniškega nasilja travmatično doživetje, ki nas lahko zaznamuje za celo življenje.

Kako lahko starši posumimo, da je naš otrok žrtev medvrstniškega nasilja? Kakšni so morda tipični znaki?
Opazimo lahko spremembe v razpoloženju: otrok je pretežno žalosten ali razdražljiv ali jezen. Morda ponoči ne spi ali pa ima nočne more. Ocene v šoli se lahko poslabšajo ali pa se spremenijo prehranjevalne navade. V šolo gre po nenavadnih poteh.

Lahko se izogiba šoli ali stikom z vrstniki. Ni povabljen na vrstniške zabave, npr. otroške rojstne dneve, kar lahko kaže na to, da ga izločajo iz skupine. Lahko toži o bolečinah v trebuhu ali glavi ali celo bruha, ko bi moral v šolo.

Morda domov prihaja s poškodovanimi stvarmi ali brez njih. Morda doma izginja denar, kar bi bil lahko znak, da ga kdo izsiljuje.  Skratka, pri otroku opažamo spremembe, o katerih morda tudi ne želi govoriti.

Kako naj reagiramo, če sumimo na to? 
Otroku oziroma mladostniku opišemo, kaj opažamo pri njem, in povemo, da je verjetno v stiski. Ponudimo mu pomoč in podporo. Povprašamo ga, če doživlja nasilje. Morda lahko o tem povprašamo tudi njegove prijatelje ali učitelje v šoli.

Če se je nasilje zgodilo pri vedenju, ki ga mi sicer ne odobravamo ali smo mu ga celo prepovedali, na primer zahajanje na določene kraje, uporaba socialnih omrežij, pošiljanje lastnih fotografij in tako dalje, otroku tega ne očitamo, saj bi mu spodbujali občutke krivde in poslabšali odnos z njim.

Pomembno je, da se nasilje ustavi. Zato se moramo povezati z odraslimi, kjer se nasilje dogaja. Pogosto je to v šoli. V šoli se obrnemo na osebe, ki so pripravljene pomagati in imajo moč – odločen učitelj, svetovalna delavka ali ravnatelj.

Pomembno je, da se odreagira in se osebo, ki izvaja nasilje, ustavi. Včasih je smiselna tudi prijava na policijo. Oseba, ki izvaja nasilje, navadno potrebuje strokovno pomoč, da spremeni svoje vedenje.

Otroku, ki je nasilje doživljal, pa moramo še naprej stati ob strani, ga razbremeniti krivde in mu pomagati graditi drugačne izkušnje v medvrstniških odnosih: izkušnjo, da ima moč in lahko poskrbi zase. Seveda to ne gre na hitro in tega ne zmore otrok ali mladostnik sam. Potrebuje podporo vrstnikov in nadzor odraslih oseb nad situacijo. Otroku je smiselno poiskati strokovno pomoč, kjer bo gradil potrebne veščine in razvijal pozitivno podobo o sebi.

Ključnega pomena je delo s pričami, z večino, ki spremlja izvajanje medvrstniškega nasilja. Ker jih je veliko, so najmočnejši člen v situaciji. Če se večina zavzame za vrstnika, izvajalec nasilja ne bo imel več takšne moči, pa tudi interes za takšno vedenje bo manjši, če ne bo priznanja in pozornosti publike, večine.

Kako se ne smemo odzvati?
Treba je verjeti, vzeti resno in odreagirati, da se nasilje ustavi. Medvrstniškega nasilja ne smemo tolerirati ali ga jemati kot del odraščanja.

Otroka ne učimo, da se umika, kakor tudi ne, naj udari nazaj. Učinkovit je le samozavesten in odločen nastop, ki pa se ga mora otrok naučiti.

Kako se lahko otrok, mladostnik postavi zase, kako mu lahko pri tem pomagajo starši, kako terapevt?
Otrok ali mladostnik mora najprej verjeti vase in biti prepričan, da se do njega nihče ne sme obnašati nasilno. Na začetku je pametno kakšno opazko preslišati ali ignorirati in ne pokazati prevelike občutljivosti, ker ta daje tistim, ki izvajajo nasilje, moč.

Če pa se nasilje ne ustavi, je treba jasno povedati, da »naj neha«, »je dovolj«. To se pove resno, dovolj glasno, z vzravnano držo, pogledom v oči. Vsekakor brez vsakršnih provokacij ali nesramnih besed. Tistemu, ki nasilje izvaja, ne smeš dati razloga, da ti »mora nekaj vrniti« ali da si ga zafrkaval.

Takšno vedenje oziroma odziv lahko otrok vadi s starši, sorojenci. Težko se bo dovolj suvereno odzval, če to naredi prvič z osebo, katere se boji, ker je do njega nasilna.

Pomagata tudi branje in pregledovanje otroške in mladinske literature na to temo. Da otrok vidi zgled. Zelo pomembno je tudi, da se znajo odločno in samozavestno odzivati starši. 

Ko tudi tak odziv ne pomaga, je pomembno in potrebno, da se vključi odrasla oseba in da jasno sporočilo, da se mora nasilje prenehati in da določeno vedenje ni dopustno. Odgovornost morajo prevzeti tudi starši tega otroka in mladostnika ter poskrbeti, da se nasilje ustavi. Če tega ne zmorejo sami, so dolžni poiskati strokovno pomoč.

Melia Zagorc Vegelj | Avtor: Saša Despot Saša Despot

Kaj pa, če se to še kar nadaljuje, kakšni so skrajni ukrepi in kako uspešni so?
Žal smo včasih pri ustavljanju in preprečevanju nasilja neuspešni. Kot sem že omenila, sta v takšnih primerih potrebni prijava na policijo in obravnava družine s strani Centra za socialno delo.

Za osebo, ki nasilje doživlja, pa je včasih smiselna premestitev. Morda v drug razred ali na drugo šolo. Pogosto je to za otroka lahko nov začetek, vedno pa tudi ne. Sploh sedaj, v času spletnih socialnih mrež, ko se informacije širijo neodvisno od lokalnih meja.

Kakšen otrok pa tudi v novem okolju lahko doživlja nasilje. To navadno kaže na njegove res šibke socialne veščine in tak otrok potrebuje strokovno pomoč in podporo pri učenju le-tega.

Bi radi v povezavi s tem še kaj svetovali staršem, otrokom, mladostnikom?
Zavedati se moramo, da gre za otroke, ki se razvijajo, učijo in pri tem delajo tudi napake. Vsako neprimerno vedenje še ni kriminal in vsak konflikt še ni nasilje. Otrokom in mladostnikom moramo dati priložnost in jim nuditi podporo pri učenju primernih odzivov. In ne pozabimo, da smo odrasli njihov zgled. Od nas se učijo, kako uveljavljati svojo voljo, se zavzeti zase ali za bližnjega, se obvladati, ko smo jezni … Veliko vsega se lahko vsi skupaj naučimo, če smo pripravljeni. 

SEM S TEBOJ | Avtor: SEM S TEBOJ SEM S TEBOJ