Zdravje > Sem s teboj
5439 ogledov

"Vsi otroci potrebujejo občutek, da so cenjeni"

Urška Kranjc Jakša Anže Petkovšek Urška Kranjc Jakša, zakonska in družinska terapevtka.
Ti otroci se pogosto vedejo neprimerno, lahko nenehno težijo po pozornosti, lahko kritizirajo okolico in si s tem dvigujejo občutek nadrejenosti nad drugimi, lahko so pretirano zaskrbljeni glede tega, kakšno mnenje imajo o njih vrstniki, lahko se pa po drugi strani popolnoma umaknejo ...

"Obdobje mladostništva se sicer obravnava kot najpomembnejše za oblikovanje samopodobe, vendar se je treba zavedati, da ima vsako razvojno obdobje pomembno vlogo pri njenem razvoju. Težave s samopodobo se lahko kažejo v vseh obdobjih odraščanja, pa tudi pri odraslih," pojasnjuje predsednica Združenja zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije, zakonska in družinska terapevtka stažistka Urška Kranjc Jakša.

Z nami je odkrito spregovorila o zelo perečih težavah, s katerimi se srečujejo otroci in mladostniki ter opozorila na velik pomen pozitivne samopodobe otroka ... 

Kdaj se začenjajo težave s samopodobo pri otroku?
Pozitivna samopodoba je temelj za zdravo rast in zdrav razvoj otroka. Posamezne osebnostne poteze, ki zaznamujejo človeka, se oblikujejo že v zgodnjem otroštvu, zato so starši prvi in najpomembnejši ustvarjalci otrokove samopodobe. Zavedati se moramo, da si bomo oblikovali mnenje o sebi glede na sporočila, ki nam jih pošilja okolica, zato je pomembno, kakšna sporočila starši sporočajo svojim otrokom.

Na podlagi teh prepričanj in vrednot bodo namreč v prihodnosti vzpostavljali odnose, sprejemali odločitve in doživljali svet okoli sebe. Vsi otroci potrebujejo občutek, da so cenjeni, še posebno v situacijah, ki so zanje nove, saj te vzbujajo strah pred neznanim. Težave s samopodobo se lahko začnejo kazati že zelo zgodaj.

Zakaj pride do takšnih težav?
Zdrava samopodoba se lahko vzpostavi samo v zdravem okolju. Če je doma prisotno nasilje, razne zlorabe ali zasvojenosti, se bo to odražalo na samopodobi otroka.

Vsi otroci potrebujejo varnost, tako fizično kot čustveno, prav tako morajo občutiti povezanost v družini, pripadnost in morajo se počutiti spoštovane ter upoštevane. Prav tako je zelo pomembno, kakšen odnos imata starša med seboj, ali se spoštujeta, kako doživljata eden drugega in kako doživljata samega sebe.

Kako se te težave kažejo, kako jih lahko starši opazimo?
Otroci, ki niso deležni pozitivnih sporočil, doma ne morejo razviti občutka varnosti in pripadnosti, lahko kažejo težave na vedenjskem področju, npr. se pogosto vedejo neprimerno in s tem iščejo potrditev, da je z njimi res nekaj narobe, lahko nenehno težijo po pozornosti, lahko kritizirajo okolico in si s tem dvigujejo občutek nadrejenosti nad drugimi, lahko so pretirano zaskrbljeni glede tega, kakšno mnenje imajo o njih vrstniki, lahko se pa po drugi strani popolnoma umaknejo, tako da izgleda, kot da jim je vseeno, ali jih sprejemamo ali ne.

V katerem obdobju so te težave najbolj izrazite?
Obdobje mladostništva se sicer obravnava kot najpomembnejše za oblikovanje samopodobe, vendar se je treba zavedati, da ima vsako razvojno obdobje pomembno vlogo pri njenem razvoju. Težave s samopodobo se lahko kažejo v vseh obdobjih odraščanja, pa tudi pri odraslih.

Urška Kranjc Jakša | Avtor: Anže Petkovšek Anže Petkovšek
V obdobju mladostništva se mladi srečujejo z mnogimi spremembami, raziskujejo lastno identiteto, se sprašujejo, kdo sploh so, so pogosto zelo negotovi glede stvari, ki jih počnejo, se želijo osamosvojiti od staršev in se navezati na vrstnike. Tedaj se slaba samopodoba izrazi na vseh področjih, s katerimi se srečujejo in lahko rečemo, da so težave, povezane s samopodobo, takrat najbolj izrazite.

Čeprav se mladostniki začnejo usmerjati izven družine, pa je družina še vedno pomemben prostor za razvoj identitete posameznika. Zato je zelo pomembno, v kakšni družini mladostnik živi. Kakšni so odnosi v družini, ali se čuti doma sprejet, ne glede na to, s kakšnimi problemi in težavami prihaja domov in podobno.

Kako je covid situacija vplivala na samopodobo otrok? So se te stiske še poglobile?
Situacija, s katero se soočamo že dobro leto, je vplivala na čisto vsakega posameznika. Občutili smo, pa še vedno občutimo, veliko negotovosti in nejasnosti, zato se pojavlja veliko občutkov tesnobe in napadov panike. Zaradi prepovedi druženja, dela in šolanja od doma, smo morali večino časa preživeti doma.

V družinah, kjer že prej ni bilo varnosti in sodelovanja med družinskimi člani, se je situacija še poslabšala; več je bilo trenj, nestrpnosti, več je tudi družinskega nasilja. Otroci, ki prihajajo iz takšnih družin, pri katerih je bila samopodoba že prej slaba, zagotovo težje preživljajo te negotove čase. V tistih družinah, kjer otroci občutijo tako fizično kot čustveno varnost, kjer vlada spoštovanje med vsemi člani družine, torej tisti, ki so lahko razvili dobro samopodobo, pa situacija tega ni poslabšala.

Covid-19 sam po sebi ne more poslabšati samopodobe otrok; starši in okolje smo tisti, ki imamo vpliv na razvoj samopodobe pri otrocih. Dobra samopodoba omogoča, da se lažje soočimo z negotovostjo in strahovi, zato so se ti otroci lažje soočili z njimi.

Veliko je tudi odvisno od staršev: Kako smo se pa mi soočili s to situacijo? Kako smo sprejeli ukrepe, ki za nikogar niso bili prijetni? Kakšno imamo situacijo v službi? Smo morda ostali brez dela? Kako se razumemo s partnerjem? To so vprašanja, ki si jih moramo postaviti odrasli, če želimo pomagati našim otrokom. Če že pri sebi opažamo, da situaciji nikakor nismo kos, da sebe težko "držimo nad vodo", kako bomo potem sploh lahko poskrbeli za naše otroke? Otrokom lahko najbolj pomagamo tako, da v prvi vrsti pomagamo sebi, da razumemo, kaj se nam dogaja in da si, če ugotovimo, da težko poskrbimo zase, poiščemo pomoč.

Kako je covid situacija vplivala na prepoznavanje in zdravljenje teh stisk?
Epidemiološka situacija je otežila iskanje pomoči. Zaradi ukrepov je bilo težje priti do strokovnjakov, tudi do strokovnjakov duševnega zdravja. Poleg tega v Sloveniji še dodatno otežuje iskanje pomoči neurejenost področja duševnega zdravja, zato so žal mnogi, ki najbolj potrebujejo pomoč, pri iskanju prepuščeni sami sebi.

Pred časom se je zelo veliko govorilo o motnjah hranjenja deklet, zdaj se o tem govori nekoliko manj. So morda te težave v upadanju, ali imamo le takšen občutek?
Težko bi rekla, da se o motnjah hranjenja govori manj, prej bi rekla, da se o motnjah hranjenja danes govori veliko več, kot se je nekdaj. Tudi ljudje so bolj seznanjeni s težavami, ki jih prinašajo motnje hranjenja, prej jih prepoznajo in tudi poiščejo pomoč. Tudi v medijih se več piše o tem, kar zelo pozdravljam.

Motenj hranjenja je več vrst, poleg najbolj znanih anoreksije, bulimije in prenajedanja, so poznane še nočno hranjenje, otroreksija, bigoreksija in očiščevalna motnja, poznamo pa še otroške motnje, ki so pica, ruminacijska motnja in restriktivna motnja.

Ortoreksija in bigoreksija sta motnji, ki spadata med bolj nove oblike, se pa tudi o teh dveh precej govori. Prva je opredeljena kot obsedenost z biološko čisto hrano, obolevajo predvsem ženske v poznem mladostništvu in zgodnji ter srednji odrasli dobi. Tu ne gre za strah pred debelostjo oziroma za težnjo po vitkosti, tako da telesna shema pri ortoreksiji ni motena. Gre predvsem za izrazito potrebo po kontroli. Pri bigoreksiji pa gre za obsedenost z mišičasto telesno podobo, obolevajo predvsem fantje in zanjo je značina zelo motena telesna shema.

Kdaj se pojavijo najpogosteje motnje hranjenja in kakšni so razlogi?
Motnje hranjenja se pojavijo večinoma v mladostniški dobi ali v obdobju zgodnje odraslosti. Povezane so z nizko samopodobo, predvsem s telesno samopodobo, saj ima oseba slabo mnenje o sebi oziroma je nezadovoljna s svojim telesom. Predstava o lastnem telesu je namreč del celotne samopodobe in če oseba ne sprejema svojega telesa, ali se sramuje svojega telesa, se doživlja na primer kot grdo, debelo, neuspešno, zelo težko sprejema sebe kot celoto. To so tako zelo težke duševne bolečine in stiske, da oseba z njimi ne more zdržati.

Ker se s to stisko ne znajo oziroma ne zmorejo drugače soočiti, prav tako po navadi nimajo drugih zdravih virov podpore iz okolja, razvijejo motnje hranjenja in s tem vzpostavijo neko ravnovesje.

Kako starši ne smejo reagirati, kako lahko pomagajo?
Ko spoznamo, da ima otrok motnjo hranjenja, se kot starši soočimo z veliko strahu in negotovosti. Strah je čisto na mestu, saj so motnje hranjenja, kot pravi klinični psiholog Ignac Schmidt v svoji knjigi Anoreksija, neizrekljiva praznina, najsmrtonosnejša duševna bolezen.

Napaka, ki jo pa velikokrat starši delajo, je prepričanje, da bo, ko bomo uredili prehrano oziroma ponovno vzpostavili normalno hranjenje, vse v redu. Žal to ni res, saj je problem kompleksnejši in precej težji.

Hrana je pri osebah z motnjami hranjenja simptom, kar pomeni, da je hrana le sredstvo za lajšanje duševnih bolečin in stisk. Osebe namreč s hrano nadomestijo tiste občutke in čustva, ki jih ne zmorejo sprejeti. In če se potem osredotočimo samo še na hrano, neprestano gledamo v krožnik, koliko je hči ali sin pojedel oziroma ni pojedel, če se doma potem pogovarjamo samo še o hrani, hkrati pa ne čutimo stiske, ki jo naš otrok doživlja, mu bomo zelo težko pomagali.

Motnje hranjenja so bolezen, ki jo je treba nujno zdraviti, velikokrat gre na začetku za reševanje življenja, potem pa sledi dolgotrajna terapevtska obravnava. Po mojih kliničnih izkušnjah je nujno, da so v proces zdravljenja vključeni tudi starši.

Vprašajmo se, kaj lahko starši naredimo, da bi otroci razvili zdrav odnos do prehranjevanja. Zelo pomembno je, kakšen odnos imamo mi do svojega telesa. Ali smo morda mi sami ves čas na raznih dietah? Kakšen odnos imamo do hrane? Ali jemo redno? Ali jemo skupaj kot družina, ali je vsak posebej? Hrana tudi nikoli ne sme biti sredstvo kaznovanja, npr. »Če ne boš pospravila sobe, boš brez večerje«. Prav tako ne smemo sramotiti otroka: »Lej, kakšna oziroma kakšen si! Če boš toliko jedla, boš debela« in podobno.

Kaj pa zasvojenost s socialnimi omrežji, je zelo pogosta? 

Zasvojenost s socialnimi omrežji je danes velik problem, ne samo med najstniki, pač pa tudi med odraslimi.

Živimo v svetu, kjer je sodobna tehnologija, kot so računalniki, pametni telefoni, internet močno spremenila in tudi olajšala naš način življenja. Življenja si brez nje ne moremo več predstavljati. Poleg vseh pozitivnih lastnosti je prinesla tudi veliko nevarnosti.

Na spletu lahko preživimo veliko ur, pretirana uporaba pa vodi v zasvojenost. Zasvojenost temelji na t.i. nagrajevalnem krogu, kar pomeni, da za isti učinek ugodja potrebujemo vedno več, pa naj bodo to alkohol, droge, spolnosti, kockanja ... Pri socialnih omrežjih so to všečki. Za všečke smo pripravljeni narediti marsikaj, kar je pri socialnih medijih precej enostavno.

Na spletu se lahko prikažemo v najboljši luči, kar je v realnem svetu težje. Slike lahko obdelujemo, lahko smo bolj drzni, lažje kaj prikrijemo in podobno. Mladi so nevarnosti odvisnosti izpostavljeni še bolj, in sicer zaradi še ne popolnoma razvitega prednjega dela možganov, ki nam omogoča razmislek o dolgoročnih posledicah naših dejanj, so tudi bolj impulzivni, težko počakajo, saj želijo zadovoljitev "tukaj in sedaj". Prav tako se je socialnim medijem težje izogniti, saj so v nasprotju z na primer drogo ali alkoholom neprestano na razpolago.

Kakšen vpliv ima tu samopodoba?
Mladi s slabo samopodobo so nevarnosti bolj izpostavljeni, saj sebe težko sprejemajo in potrebujejo veliko potrditve od drugih, zato svojo vrednost iščejo drugje.

Urška Kranjc Jakša | Avtor: Anže Petkovšek Anže Petkovšek

Na enem predavanju pred časom sem slišala, da so številne najstnice dandanes prej zasvojene s socialnimi omrežji, fantje pa z igricami. Bi se s tem strinjali?
Zasvojenost s spletom je problem, pa naj bodo to socialna omrežja ali pa igrice. Morda so res fantje bolj zasvojeni z igricami, punce pa s socialnimi omrežji, vendar jaz pri tem ne bi delala razlik. Zasvojenost je zasvojenost in je velik problem, pri katerem moramo poiskati strokovno pomoč.

Stiska osebe, ki zapade v zasvojenost, je zanj pretežka, z njo ne zdrži oziroma se ne zna z njo soočiti na drugačen način. Splet nadomesti tisto, kar osebi v realnem svetu manjka, tako kot hrana osebi z motnjo hranjenja nadomesti tiste občutke, ki jih ne zmore sprejeti. Oboje je zasvojenost in pri obeh imamo osebo, ki trpi, ki ne zmore zdržati vseh pritiskov in pričakovanj tako okolice kot tistih, ki jih ima sama do sebe, zato ji je treba pomagati.

Imate še kakšno pomembno sporočilo za starše?
Gabor Maté, madžarsko kanadski zdravnik in svetovno znani avtor več knjižnih uspešnic, ki se ukvarja tudi z epidemijo zasvojenosti, pravi, naj se raje kot na substance in dejavnosti, ki jih zasvojeni počne, osredotočimo na njegovo bolečino.

To naj bo nasvet vsem nam; bolečina človeka je velikokrat skrita, ljudje neradi kažemo svojo stisko, to lahko opazimo že pri sebi. Če želimo resnično pomagati našemu otroku ali mladostniku, ne glede na to, s katero težavo se sooča, moramo najprej začutiti in slišati svojo bolečino in če je premočna, poiskati pomoč ter si dati priložnost, da končno zaživimo in se začutimo v vsej svoji polnosti. Šele takrat bomo zares zmogli čutiti tudi našega otroka.

SEM S TEBOJ | Avtor: SEM S TEBOJ SEM S TEBOJ