Zdravje > Sem s teboj
5704 ogledov

Znaki izgorevanja pri otrocih in mladostnikih

SEM S TEBOJ Epa
"Epidemija je posledično najbolj obremenila delovno zmožno generacijo, ki običajno skrbi za svoje starše in za svoje otroke. Nekateri temu rečejo, da so v »sendviču« pritiskov."

Tudi otroci in mladostniki so pod negativnim stresom, opisuje zakonska in družinska terapevtka Sabina Kračun iz Zavoda Balance. Opozarja tudi na poveličevanje pridnosti pri otrocih: "Biti priden se sliši lepo, če pa pogledamo drugo stran te besede, govorimo o poslušnosti, brez lastne volje ali iniciative."

Želi si, da bi starši prepoznali stres otrok in napore, ki jih otroci vlagajo v treninge, učenje in ostale dejavnosti, kjer so od njih veliko pričakuje. Gre za majhne vsakodnevne pritiske, ki vztrajno sledijo v kontinuiranih zaporedjih pretresov ...

Pri svojem delu se srečujete tudi z izgorelostjo otrok in mladostnikov. Koliko je tega med nami, je veliko otrok in mladostnikov, ki imajo takšne težave?
Pri otrocih in mladostnikih je težko govoriti o izgorelosti, saj raziskav na tem področju še ni. Se pa pojavijo posamični simptomi izgorevanja, ki se pogosto kažejo na način razpoloženjskih motenj, depresije in anksioznosti. Na tem mestu se postavi vprašanje, ali gre že za prvo fazo izgorelosti.

Raziskave govorijo o tem, da traja prva faza izgorelosti v povprečju do 20 let. Torej, če se negativni stresni dogodki začenjajo v najzgodnejši dobi in se seštevajo, potem je to definitivno podlaga za nadaljnje izgorevanje.

V zgodnji otroški dobi sicer uporabljamo izraz travma, kar pomeni, da so otroci bili ali so izpostavljeni skrajno negativnim stresnim dogodkom, ki presega njegovo sposobnost procesiranja. Na primer vsakodnevni prepiri in trenja med staršema, ločitev staršev, težka dinamika družine, psihične in fizične zlorabe in podobno. Da ne omenjam pogostih pritiskov iz okolice, kot denimo šola ali mediji, kaj vse je »treba« narediti.

To so majhni pritiski, ki vztrajno sledijo v kontinuiranih zaporedjih pretresov, ki jih doživlja otrok in mladostnik v fazi odraščanja. Ker se to dogaja iz dneva v dan, postane to del njihovega notranjega doživljanja. Vse pa se odslikava v odnosu do sebe in do drugih ljudi.

Otroku pripada, da ni sam, da ima ob sebi odraslo osebo, ki je zmožna umiriti otrokovo doživljanje in stiske. Zato je tako pomembno, da odrasli skrbimo za svoje psiho-fizično ravnovesje, saj nismo odgovorni le zase, ampak tudi za otroke.

Zakaj pride do takšnih težav?
Otrok se nauči »izklopiti« sebe že zelo sgodaj. To naredi zato, da omili trpljenje. Telo naredi zato nekakšno stanje anestezije oziroma otopelosti.  Povedano z drugimi besedami: omrtviči svoja čustva in občutenja, da zdrži nekje, kjer ni možnosti pobega. Včasih je to lahko tudi dom.

Edina možnost, da preživi v tem hitrem svetu je, da pobegne v svoj notranji svet ter se na tak način umakne od zunanjega sveta. Tako odmislijo dogodke, kjer so sami in jih bolijo ter povzročajo tesnobo. Otrok ne ve, zakaj tako čuti in misli in da je z njim nekaj narobe. Verjemite, da bi takšen otrok raje spontano brezskrbno lovil metulje na travniku polnem pisanih cvetlic.

Kaj je največja težava pri otrocih in stresu? Dejali ste, da stresa pogosto niti ne prepoznajo ...
Poznate primere, ko mamica poskuša potolažiti otroka, ki si je povzročil odrgnino na kolenu s padcem na rolerjih: »Nič ni hudega« ali pa »Saj ne boli«. Vendar ali je to res? Če vse otroštvo poslušate, da vas nič ne boli, da vas ne sme boleti ... Ali si potemtakem še sploh verjamete, kaj čutite?

Poveličuje se pridnost in vztrajnost! Biti priden se sliši lepo, če pa pogledamo drugo stran te besede, govorimo o poslušnosti, brez lastne volje ali iniciative. V takih primerih pridnost zelo hitro izgubi tisto veličino, saj gre pogosto za potiskanje samega sebe čez rob! Ali otrok prepozna stres, ki ga doživlja ob napenjanju vseh svojih moči, da se preoblikuje v pridnega, da je sprejet v očeh okolice? Ali starši prepoznamo stres in napor, ki ga otrok vloži v trening klavirja ali baleta?

V vsakodnevnem življenju želijo biti pridni predvsem zato, da zadovoljujejo potrebe odraslih: »Biti priden, da se očka ne bo jezil in da se starša ne bosta prepirala«. »Moram blesteti v šoli, da bo mama srečna«. To so neuspeli poskusi otroka iz grozne nemoči, ki ga v tem prepričanju nihče ne ustavi. Kako krivično je to do otroka! V kolikor ne dobi potrditve lastne vrednosti doma, jo bo iskal v sovrstnikih. To je lahko rešitev, da si oblikuje družbo po svoji meri, ali pa ga pahne v še v globlji vrtinec stresov.

SABINA KRAČUN, magister zakonskih in družinskih študij | Avtor: Sabina Kračun, magister zakonskih in družinskih študij Sabina Kračun, magister zakonskih in družinskih študij
Menite, da je tega zdaj zaradi korone in ponovne vrnitve v šole še več?
Doživeli smo epidemijo, ki je prinesla spremembe in zdaj samo upamo na najboljši izid. Vendar bi bilo kljub temu modro, da se pripravimo na opustošenje.

Epidemija je posledično najbolj obremenila delovno zmožno generacijo, ki običajno skrbi za svoje starše in za svoje otroke. Nekateri temu rečejo, da so v »sendviču« pritiskov. Skozi življenje se v nas kopiči vrsta čustev, seveda je najbolj kritična jeza. Če je ne izrazimo, se pogosto pojavi nenadzorovano. Nekateri besnijo, nekateri jo potlačijo ali pa terorizirajo okolico. Pa si predstavljajmo, kako je živeti otroku v taki družini?

Nekateri odrasli si ne želijo biti več v vlogi otroka, sploh se izogibajo travmatičnim spominom, vendar pa jim ne morejo ubežati, saj se prebujajo ob vzgoji svojih lastnih otrok. Zelo me veseli, ker so se v epidemiji takoj aktivirale varne točke in telefoni za pomoč otrokom, ki se znajdejo v stiski.

Vendar bo potrebno o tem govoriti še več z namenom, da se zmanjša stigma po iskanju pomoči. Če želimo, da bo otrokom boljše, je potrebno sistemsko urediti in zajeti različne generacije staršev, ki se znajdejo v stiski ali pa so v stiski, pa se tega niti ne zavedajo, še manj pa prepoznajo pri sebi.

Kakšne so vaše napovedi za naslednje leto, kaj moramo starši, učitelji, družba narediti, da bi otrokom in mladostnikom v teh časih omilili negativen stres?
Otroci spoznajo stres že zelo zgodaj in to v družini, ki naj bi bila celica zaupanja in naj bi delovala v dobrobit vsakega bitja. Vendar ali je res tako?

Odgovornost se ne more nalagati samo na starše, ampak tudi na sistemske ureditve države. Če poenostavim: starša, ki delata zato, da bosta preskrbela svojo družino, sta naredila svoj del. Če se ne ženeta preveč, da bosta lahko odplačala kredit za hišo in dva avtomobila, bosta lahko dosegla zadovoljstvo v svoji družini.

Pogosto pa se ravno zaradi tega stalnega pritiska izgubi ravnovesje med službo in domom. Otroci pa se znajdejo v družini, kjer sta starša izmučena in zgarana, svoje psihične bolečine pa izražajo na način, ki jih zmorejo: depresija, tesnoba, samopoškodovanje, različne zasvojenosti ...

Tako se sklene začaran krog ujetosti, iz katerega ni videti izhoda. Izhod je, je pa težak in negotov. Vsako duševno ali vedenjsko stisko otroka je potrebno pogledati kot celoten družinski in tudi družbeni sistem.   

Kako lahko starši prepoznamo težavo in vidimo, da doživljajo otroci preveč negativnega stresa?
Če se otrokom približamo na sočuten način, nas sprejmejo v svoj svet in tam dobimo vse odgovore. Tako kot odrasli, si tudi otroci na nek način nadenejo »masko«. Kar pomeni, da je notranje doživljanje popolnoma drugačno, kot pa jo pokaže na nasmejanem in ljubkem obrazu, ki je sprejemljiv za okolico. Tudi otroci nočejo biti naporni in »odveč«.

Spet drugi otroci stisko zaradi preveč stresa, pokažejo s hiperaktivnostjo, saj se ne zmorejo umiriti. Vedno pa najdejo način, da opozorijo nase!

Na tem mestu bi želela poudariti, da ni potrebno, da ste super starši, da je dovolj, če ste dobronamerni in delate v tem trenutku za otroke toliko, kot zmorete in znate. Veste, včasih otroci pokažejo stiske, ki lahko izhajajo že iz prejšnje generacije. Le kako bi lahko bil starš kriv za tako situacijo? Lahko pa prekinemo ta tok na način, da ozavestimo kaj se dogaja in lahko postopoma ukrepamo. To moč pa imamo. Kot starši.

Ker so otrokovi in mladostnikovi možgani še v razvoju, je zelo pomembno, da sledimo otrokovem razvoju. To lahko pomeni, da je potrebno zmanjšati obšolske dejavnosti in urediti higieno spanja ter urediti čas namenjen učenju. Predstavljajte si, kako težko je odraslim, ko po celodnevnem delu pridemo domov in bi se morali še učiti in delati naloge? Koncentracija je omejena, prav tako tudi energija, ki je na razpolago. Otroci so s prisotnostjo pri celodnevnem pouku že oddelali »službo«. Da ne govorimo o napornem izobraževanju prek spleta.

Kje je pa meja? Po drugi strani se zdi, da nekateri starši otroke pretirano zavarujejo in so ti čisto brez skrbi, odgovornosti ... Kakšno je vaše mnenje, kje je še zdrava meja?
Mogoče bi mejo nadomestili z ravnovesjem. Ko želi starš otroka zavarovati pred bolečino, ne gre za bolečino otroka, ampak ranjenost odraslega. Če ponazorim na primeru: Starši želimo, da imajo otroci srečno otroštvo. Te želje so naravne in dobronamerne. Velika napaka, ki zraste iz tega prepričanja je ta, kaj za odrasle pomeni srečno otroštvo, saj ga opazujejo s svojimi odraslimi očmi. Torej, kako so sami želeli preživeti otroštvo. To ni enako, kot srečno otroštvo, ki ga razume oziroma občuti otrok v sedanjem času, ko živi ob nas. Tiste otroke, ki jih opisujemo, kot da živijo brez skrbi ali odgovornosti, v resnici ne bi mogla tako opisati. Nahajajo se v stresu zaradi osnovnih nezavednih vprašanj, ki so pogosto spregledana:

-       Ali me ima mamica rada?

-       Ali se starša prepirata, ker nisem bil priden?

-       Strah me je da bom ostal sam!

-       Oče vedno pride utrujen iz službe domov – nima me rad!

Tudi odrasli si postavljamo takšna vprašanja pri sebi, ko nismo ljubljeni, ko nimamo opore, smo osamljeni in v stiski. Spet se poraja vprašanje, ali tak otrok res nima skrbi. Gre še celo dlje preko sebe, naloži si to moč in odgovornost, da bo zatajil sebe s tem, da bo poskušal razveseliti mamico, ko je žalostna. Kolikokrat je to že naredil in izvabil nasmešek na obraz svoje mame? Tako otrok čustveno poskrbi za svoje starše. Vendar za kakšno ceno? Biti odgovoren starš se pokaže tudi na način, kako poskrbimo za težave, ko smo žalosti in jezni. Ni narobe, če kdaj tudi to povemo otroku. Pa vendar smo nato dolžni poskrbeti zase in svoja čustva oziroma stiske.

Zakaj je strokovna pomoč v določenih primerih nujna? 
Izgorelost je biološka bolezen. Najbolj pogost znak, ki ga ne morete spregledati je utrujenost, ste brez energije, kar se stopnjuje na paleto drugih psihofizičnih simptomov.

Nevarno se mi zdi ravno to, da se depresija kot duševno bolezen vodi ločeno, saj je pogosto to le znak, da gre za proces izgorevanja. V kateri fazi se nahajamo, je odvisno od tega, kako ukrepamo.

Vse o izgorelosti si lahko preberete na: https://www.burnout.si/. Zato je pomembno, da ujamemo otroke in mladostnike, ki so še v začetnih fazah izgorevanja ter jih naučimo spopadanja s stresom, kako pomagati samim sebi, ali pa jih usmerimo po strokovno pomoč. Pogosto ostanejo sami ali pa prehitro odrastejo, ker so njihovi starši že obnemogli pod težkimi bremeni življenja.

To je tudi razlog zakaj je pomembno prepoznavanje procesa izgorelosti pri odraslih, ker v tem stanju ne zmorejo poskrbeti za otroke in jim nuditi varstva in oskrbe, ki bi jo sicer lahko, če bi bili zdravi. Ta preobremenjenost staršev zaradi vseh bremen v življenju ima zelo velike razsežnosti in vpliva na celotno družbo. Velikokrat pa se vse spregleda, saj se na zunaj ne vidi kot zlom noge, vendar pa sčasoma onesposobi človeka v svojem življenju. Postane »breme« za družbo, pogosto pa se pozabi na to, koliko vsega je tak človek prispeval družbi!  

Kako to izgorelost pri otroku preprečiti? 
Poznate situacije, ko otrok priteče k vam, poln navdušenja, kaj se mu je zgodilo in kaj je ugotovil – pa ga ignoriramo, češ »malo počakaj«? V trenutku ubijemo iskrico v otrokovih očeh. Ni velike razlike ali gre za majhnega otroka, ki z neizmernim veseljem želi pokazati kako velik stolp je zgradil s kockami ali pa za mladostnika, ki govori o tem, kako bo rešil svet s svojimi idejami in bo živel popolnoma drugače, kot vi.

Najmanj kar mu lahko ponudite je to, da lahko rastejo njegove ideje ob vas, da vi to zdržite. Da zdržite tudi to, saj vas bo velikokrat lasten otrok spomnil na to, da vi niste imeli te sreče, da bi bil tam oče, ki bi mu lahko povedali kaj si želite in kaj potrebujete. Če ne ponudite opore ob njegovih idejah, mu to ne bo pomagalo v njegovem odraslem življenju. Da, doživljal bo stres in marsikatero bolečino, tega starši ne moremo preprečiti. Lahko pa mu damo občutek, da ni sam in mu vzgojimo samozaupanje, ki ga bo zaščitilo pred stresnim odzivanjem na težke trenutke. To je dota staršev, ki jo ponesejo v drug rod!

Bi radi še kaj sporočili našim bralcem?
Otroci so naša prihodnost, pripada jim, da imajo mesto, kjer so lahko razposajeni, kjer lahko preizkušajo svoje sposobnosti in jih tako razvijajo. Naloga staršev je, da si poiščejo pomoč, saj so center svojih otrok, da bodo lahko užili svoje otroke, kot center svojega življenja. Toliko mladih in nežnih duš je odvisno od odrasle osebe in od tega koliko je le ta zmožna poskrbeti za svoje čustveno ravnovesje.

SEM S TEBOJ | Avtor: SEM S TEBOJ SEM S TEBOJ