V Apačah, najsevernejši občini na Štajerskem, živi 62-letni Albin Tropenauer. Čeprav je v pokoju, njegove dneve še vedno vodi ljubezen do dela in v njem še vedno živi spomin na to, kako se lahko imamo lepo, če si pomagamo in vsak prispeva košček k boljši družbi, v kateri vladajo povezanost, solidarnost in odgovornost.
Gospod Albin, ali lahko na kratko poveste kaj o sebi?
Imam enega brata in dve sestri. Odraščal sem v vasici Nasova, na kmetiji z več hektarji obdelovalnih površin in kar nekaj živine – krav in prašičev. Od doma sem šel zgodaj in le nekaj vasi stran, v Apačah, pognal svoje korenine.
Ali ste že dolgo v pokoju?
Tako je, 16. avgusta 2025 je bilo dve leti.
Ampak za vas se delo z upokojitvijo ni zaključilo?
Veste, meni je delo pravzaprav hobi. Urejam bližnje igrišče, raznašam časopis, pomagam, če je komu treba pokositi travo, redno, enkrat mesečno, kosim tudi okoli blokov v Apačah. Ves čas sem aktiven.
Kako pa ste prišli do teh aktivnosti?
Pred tem sem 12 let delal na občini v Apačah in tam sem spoznal veliko ljudi. Ob odhodu v pokoj so me vprašali, če bi jim lahko prišel še kaj pomagat, in sem rekel, da seveda, z veseljem.
Kako pa vam plačajo za to delo? Preko dopolnilnega dela, kako drugače?
Oh, veste, jaz večino stvari delam prostovoljno. Delat pridem za kakšno urico, včasih dve, z ljudmi, s katerimi sodelujem, smo prijatelji in si pomagamo. Ne gre mi za zaslužek, rad to delam. Iskreno, pokojnina je malo nizka, vesel bi bil, če bi bila nekoliko višja, ampak s takšnimi aktivnostmi si zapolnim dan in se družim z ljudmi. Ker živim v bloku, nimam toliko dela z urejanjem okolice svojega doma.
Plačan sem le za raznašanje časopisov, kar honorarno počnem že 18 let. Poleti in pozimi, v vseh vremenskih razmerah z motornim kolesom.
Kaj ste vse še počeli v življenju?
Po končani šoli sem začel delati kot mizar, delal sem tudi okna, vrata, notranja krila, po operaciji kolkov pa tega nisem več zmogel in sem iskal nekaj drugega. V vmesnem obdobju sem pleskal, potem pa dobil službo na občini.
Zelo ste vitalni, od kod vam tak odnos do dela?
Rekel bi, da sem to kar podedoval, oče in mama sta bila zelo aktivna. Imeli smo veliko kmetijo, 14 glav živine, deset prašičev in veliko lastnih strojev, s katerimi smo vse obdelovali. Ko smo prišli iz šole, smo šli na njivo, travnik, ves čas smo pomagali. Doma je bilo treba delati, in to je nekaj, kar mi je ostalo.
Se tega spominjate s težo ali vam je bilo delo v veselje?
Hm, pravzaprav neke izbire ni bilo, pomagati je bilo treba, starša nista mogla vsega sama. Nista imela dodatne zaposlitve, od tega smo živeli. Oče je včasih šel pomagat graditi strehe, sicer pa smo vsi sodelovali pri delu na kmetiji. Spomini na to mi predstavljajo posebno veselje: krave smo pasli, po šest ali sedem smo jih odgnali na travnik, z njimi ostal štiri do pet ur, zraven pa smo še pekli koruzo in krompir, se družili.
Vam stik z živalmi manjka?
Ja, to pa res. Na začetku, ko sem se odselil, sem jih prvih nekaj let zelo pogrešal. Sicer pa je povezanost skozi delo na kmetiji ostala – ko so bila kakšna večja dela, smo se vsi skupaj zbrali in pomagali očetu in materi.
"Krave smo pasli, po šest ali sedem smo jih odgnali na travnik, z njimi ostal štiri do pet ur, zraven pa smo pekli še koruzo in krompir, se družili."
Svoje sodelovanje na kmetiji in pomoč staršema opisujete kot nekaj naravnega. Se vam zdi, da mladi dandanes drugače gledajo na delo in pomoč?
O ja, danes je zelo drugače, rekel bi, da imajo mladi manj delovnih navad, ročna dela so jim bolj tuja, ne znajdejo se, če je treba kaj popraviti. Kje pa se imajo sploh možnost naučiti kositi, voziti traktor in podobno? Tega zelo primanjkuje. Obenem se mi zdi, da tudi nimajo toliko želje, da bi delali in se takih stvari naučili. Ko včasih kaj delamo z mlajšimi, se pritožujejo, da ne bi, da smrdi, a ko je na mizi, bi vse pojedli.
Kako menite, da bi lahko to spremenili? Kje se lahko srečajo različne generacije in se podprejo?
Eden od takih prostorov pri nas v Apačah je nogometno igrišče, ki ima zame zelo posebno mesto. Čeprav sem v pokoju, skrb zanj ostaja moje 'delo', v katerem zelo uživam. Tu se srečujejo različne generacije, pomagajo tudi mladi, a samo med počitnicami. Med šolo ne, a vzdrževanje zahteva vsakodnevno skrb in delo.
Kakšen bi bil vaš nasvet mladim?
Rekel bi jim le, naj se poglobijo v delo, da se naučijo kaj sami narediti, to je ogromno vredno. Vsaj kakšne manjše stvari, kot so popravilo kolesa, mopeda ali pleskanje pomenijo veliko. Škoda je, da mladi za to nimajo večjega interesa.
"Mladim bi rekel, naj se poglobijo v delo, naučijo, kaj sami narediti, to je ogromno vredno."
Kje mislite, da se je izgubil interes, zakaj je nastal tako veliko razkorak med generacijami?
Težavo vidim v tem, da se danes podpira nedelo. Včasih vidim zdrave, sposobne ljudi, ki pa živijo od državne pomoči, to je velika škoda, boljše bi bilo, če bi imeli bone za osnovne življenjske potrebščine.
Ko vas poslušam, s kakšnim zagonom govorite, dobim občutek, da v energiji prekašate celo mlade. Kako vam to uspe?
(smeh) Poglejte, meni delo ni v breme, mene delo veseli. Tudi ko sem pred pokojem delal na občini, sem bil tam ‘deklica za vse’, kot pravijo: kosil, čistil, pomival posodo, poskrbel, da smo vsi sodelavci dan začeli z jutranjo kavico.
Kako, da ste se odločili za pokoj, če v delu tako uživate?
V delu res uživam, najbolj pa mi je všeč, ko sem med ljudmi, ki delijo skupne vrednote, se 'skup vzamemo' in po najboljših močeh naredimo, kar je treba. Obenem je delo sedaj zame omejeno na tisto, v čemer uživam, in le kakšno uro, mogoče dve, dnevno. Bolj se lahko posvetim družini, otrokom in vnukom in zanje kaj naredim.
Kaj pa na vaše aktivno preživljanje upokojitve pravi vaša družina in prijatelji?
Moji prijatelji in nekdanji sodelavci, s katerimi še vedno sodelujem, pravijo, da brez mene ne morejo (smeh). Veste, ko imamo na igrišču, ki ga pomagam urejati, kakšne tekme ali kakšne dogodke, grem v trgovino in kupim pijačo za vse. Podobno prinesem hrano, spečem čevapčiče in si tako ustvarimo prijetna druženja. Potem pospravim in poskrbim, da je vse na mestu. Na splošno urejanje igrišča predstavlja poseben delček preživljanja mojih dni, kjer skrbim tako za igralno površino, kot tudi čistočo sanitarij, da se imamo tam lepo in se družimo.
Menite, da je druženje različnih generacij boljše, kot če se povezujejo le približno isto stari?
Meni se to zdi super. Ko pridejo mladi, prisluhnejo nam, starejšim, našim izkušnjam, mi pa radi sodelujemo z njimi …
Pa vas je več takih, ki ste tako aktivni v pokoju?
Hja, glejte, v resnici sem bolj unikaten v tem. Seveda nas pa na dogodkih sicer veliko sodeluje, naredimo delovne akcije, si pomagamo in smo tako bolj učinkoviti.
Kakšni pa so vaši načrti za prihodnost, boste nadaljevali na tak način ali se posvetili počitku?
V takem aktivnem načinu preživljanja dni uživam. Lepo mi je, ko se mi včasih pridruži tudi žena in skupaj kaj postoriva. Igrišče, za katero skrbim, je en tak center, zbirališče, ker dlje okoli nimamo takega mesta, zato je to toliko večjega pomena za celotno lokalno skupnost. Vsako leto greva z ženo na morje, vsako nedeljo se odpeljeva na kako kavico ali sladoled. Med tednom sva pogosto pri otrocih, jih greva obiskat, kam peljeva vnučke, svoje delo prilagodim temu, včasih pa ga tudi vključim v stvari, ki jih počnem.
Ker ste tako pozitivni in polni življenjske modrosti, bi vas vprašala – kako vi gledate na težave?
Glejte, jaz ne razmišljam veliko o težavah. Na življenje ne gledam, kot da mi je težko. Seveda pridejo obdobja, ki so naporna, ampak če pogledam na svoje življenje sedaj – mi nič ni težko. Rad priskočim na pomoč, malo popazim na svoje kolke, sicer pa so moji dnevi lepi.
Ali imate kakšen nasvet za druge upokojence – kako vam uspeva, da ste tako dobrovoljni in vitalni?
Hvala bogu sem še dokaj zdrav, za dovoljšno količino gibanja pa moram poskrbeti tudi zato, ker sem imel operacijo na obeh kolkih. Rad sem v akciji in v naravi, kar počnem, me res veseli. Grem, pa delam, pa naredim.
Morda vas zanima tudi:
Pregovor pravi, da od dela še nihče ni bil bogat ali pa se zredil...
Upajmo, da ni kakšen DURS idiot prebral o pomoči pri košnji trave.
Za dan današnje nedelo so krive predvsem človekove pravice. Včasih smo imeli v šolah strahospoštovanje do učiteljev in smo kazen …