Čeprav se je imenoval drugače, je mercedes-benz 190, ki je med poznavalci znamke znan predvsem, pod tovarniško oznako W201, v bistvu prva generacija mecedesa-benza razreda C, ki je svoje »pravo ime« dobil šele z naslednjo generacijo.
Danes smo že navajeni, da iz stuttgartske hiše prihaja kompaktni razred A in celo majhen smart, konec sedemdesetih let pa so bili v Mercedesovi ponudbi lahko malce manjši le kabrioleti in kupeji. Vsi drugi njihovi avtomobili so bili veliki. Ko so ga konec leta 1982 predstavili, je mercedes-benz 190 zato pomenil konkreten velikostni korak navzdol in je v očeh tradicionalnih Daimlerjevih kupcev veljal za majhen avtomobil. Zato si je hitro pridobil vzdevek baby benz, ki se ga drži še danes, ko že dolgo ni več najmanjši mercedes.
Temeljito razvit avtomobil
Baby benz pa ni prinesel le manjših mer, ampak še marsikatero drugo novost. Predvsem je bil zelo temeljito razvit in tehnično skorajda predimenzioniran avtomobil. Med velikodušno financiranim razvojem so preskusili 25 testnih avtomobilov, 53 prototipov in 40 primerkov pilotne serije, s katerimi so prevozili več kot pet milijonov kilometrov.
Zato je bilo močno poskrbljeno za varnost, seveda v tedanjem smislu, za kar so poskrbela prvič uporabljena visoko trdna jekla, podporna struktura prednjega dela, ki je potnike obvarovala predvsem med čelnimi trki, in podobno. Dobra je bila tudi serijska oprema, saj je baby benz med drugim lahko imel servo volan, električno nastavitev in gretje zunanjih ogledal, katalizator in ABS, opremo, ki se nam danes zdi samoumevna, tedaj pa je bila nekaj novega.
Lepo ohranjeni primerek mercedesa-benza 190 se nahaja v Slatini pri Šmartnem ob Paki, kjer še vedno opravlja naloge, za katere je bil izdelan, za vožnje po vsakdanjih opravkih. Zadnjih deset let se z njim vozi naš novinarski kolega Emil Šterbenk, sicer navdušen ljubitelj starodobnikov, v čigar garaži se nahaja še marsikateri drugi zanimiv avtomobil iz nekdanje stuttgartske ponudbe. Šterbenkov dizelski mercedes-benz 190D je letnika 1992, torej je bil izdelan v zadnjem letu, preden je mercedes-benz 190 svoje mesto prepustil mercedesu-benzu razreda C.
Šterbenk pravi, da je njegov mercedes-benz izjemno uravnotežen avto, zato ga hitro vzljubijo tudi tisti, ki se sprva denimo ustrašijo kombinacije avtomobila z zadnjim pogonom in sneženih zim. Avtomobil namreč kljub temu, da nima nobenih elektronskih pripomočkov za stabilizacijo avtomobila, lepo sledi smeri in je zelo stabilen. K temu je sicer pripomoglo tudi dejstvo, da ima zadaj prostorsko premo, ki ji spredaj pomagata vzmetni nogi. Poleg tega ima tudi za svoj čas velika 15-palčna kolesa, na vseh kolesih pa so tudi kolutne zavore, ki še po tridesetih letih odlično prijemljejo.
Klasični dizel in štiristopenjski menjalnik
Šterbenk pravi, da so vsi testni vozniki mercedes-benz 190 v njegovem času hvalili, da je sicer majhen, a ima vse, kar je med vožnjo potrebno. Seveda to velja za njegove čase, torej osemdeseta leta prejšnjega stoletja. Za tiste čase je bilo značilno tudi, da je le malo avtomobilov imelo petstopenjske menjalnike, večinoma pa so bili opremljeni s štiristopenjskimi. In tudi Šterbenkov ima štiristopenjskega.
Kar pa v bistvu niti ni pomembno, saj se menjalnik lepo in tekoče prestavlja, prestave brez težav najdejo svojo pot, poleg tega pa se zdi tudi zelo lepo nastavljen in uglašen z motorjem, 2-litrskim atmosferskim dizelskim štirivaljnikom, ki razvija moč 75 'konjev'. Motor je precej drugačen od turbodizelskih, kot jih poznamo danes, saj nima niti sodobnih vbrizgovalnih injektorjev, niti skupnih gorivnih vodov, ampak gre za starodobno dizelsko tehniko s predkomorami.
Poleg glavnih zgorevalnih komor ima takšen motor namreč še dodatne manjše komore, kjer se v razgreti stisnjeni zrak najprej vbrizga gorivo, ki ga dobra tretjina takoj zgori, ostanek pa bat posesa v glavno komoro, kjer zgori še preostalo gorivo in bat potisne navzdol. Delovanje je torej precej drugačno od delovanja sodobnih turbodizlov, kjer injektorji gorivo neposredno in večkrat v enem ciklusu vbrizgajo neposredno v zgorevalno komoro, kjer je stisnjen razgreti zrak, ki mu je tlak še dodatno povečal turbo polnilnik.
Kako zadeva deluje, sem se lahko prepričal tudi med kratko vožnjo Šterbenkovega mercedesa. Ker ni turbine in optimalno reguliranega zgorevanja, ampak za dogajanje po naravni poti skrbita fizika in kemija, je motor v nizkih vrtljajih precej lenoben, v višjih pa se precej razživi in poskrbi za živahno udobno vožnjo. Pri razvoju moči mu je bilo treba sicer malce pomagati tudi s pravilnimi razmerji menjalnika, predvsem pa se je to pokazalo med vožnjo v klanec, ko je začel kar hitro izgubljati moč.
Po drugi strani pa se je izkazalo tudi, da so vozniki avtomobilu upravičeno nadeli vzdevek »šepetajoči dizel« saj je v kabini kljub robatemu motorju presenetljivo tiho in mirno.
Dobro se pelje
Potrdim pa lahko tudi Šterbenkovo trditev, da je avtomobil kljub svojim letom in kljub klasičnemu zadnjemu pogonu na cesti zelo uravnotežen in zanesljiv. In če ste le malce odrtega duha in ste pripravljeni izstopiti iz kokona sodobne tehnike, hitro ugotovite, da je volan zelo natančen, da se podvozje odlično spopada s cesto in da se avtomobil preprosto imenitno pelje. In kaj hitro se nanj navadite in pomislite, da ne bi bilo slabo, če bi ga imeli v svoji garaži. Morda res velja to, kar je nekoč povedal Šterbenkov bratranec, sicer voznik rallyja: da je to najboljši mercedes dotlej.
Opazil sem tudi udobje sedežev, ki so kljub temu, da so stari tri desetletja, še vedno udobno čvrsti. Seveda oprema v mercedesu-benzu 190 ustreza pojmovanjem njegovega časa in ga danes na nek način prekašajo celo najcenejši avtomobili. Kot prvo namreč opazite, da v kabini ni sledov digitalizacije, saj je radio povsem klasičen. Originalno je imel celo kasetnik, nad katerim so bili lični predalčki za spravilo kaset. Povsem analogna je tudi armaturna plošča, kjer ne najdete merilnika vrtljajev, zato pa med podatki lahko razberete tlak olja v motorju.
Zanimivo pa je tudi nastavljanje vzvratnih ogledal. Levo namreč nastavite ročno z vzvodom na vratih, desnemu pa je namenjeno stikalo pred ročico menjalnika na sredinskem grebenu. Manjka tudi klimatska naprava, ki je bila tedaj na voljo še za doplačilo, aktivna varnost pa je odvisna predvsem od voznikove pozornosti in preudarnosti ter njegovih vozniških spretnosti.
Dostojni naslednik
Lahko starodobnega predhodnika primerjamo z njegovim najnovejšim naslednikom mercedesom-benzom C220d, s katerim smo se pripeljali na primerjavo? Neposredna primerjava je seveda nemogoča, saj so med njima tri desetletja razlike, ali pa štiri desetletja, če upoštevamo, da je bil mercedes-benz 190 predstavljen že leta 1982, zadnja generacija mercedesa-benza razreda C pa je bila predstavljena pred dobrim letom. Vendar pa sta v bistvu enak tip avtomobila, torej udobni limuzini srednjega razreda, ki vsaka na svoj način ustreza vrhunskim pričakovanjem svojega časa. In če ju postavimo skupaj, ugotovimo, da sta si tudi po velikosti presenetljivo blizu.
Tudi testni mercedes razreda C je imel dizelski motor, ki pa se seveda povsem razlikuje od sodobnika.Opremljen tako s turbinskim polnilnikom kot tudi skupnimi gorivnimi vodi, kakor je danes običajno, poleg tega pa mu pomaga tudi blagi hibridni sistem, ki dodatno pripomore k varčnosti. Vse skupaj pa upravlja zmogljiva računalniška enota. V času baby benza tudi ni bilo govora o filtru trdnih delcev, povratnem vodu izpušnih plinov ali selektivni katalizi, ki jih dizelski razred C seveda ima. Poleg tega pa je motor povezan tudi s samodejnim menjalnikom, ki je v tem avtomobilskem razredu že pričakovan.
Seveda se je v treh desetletjih spremenilo tudi dojemanje avtomobilske varnosti, zato sodobni baby benz nima le sistemov ABS ali ESP, ampak poleg obilice varnostnih vreč tudi pripomočke za aktivno varnost, ki so danes že povsem običajni ali pa celo zapovedani. Namesto halogenskih žarometov ima matrične led žaromete, notranjost pa je seveda povsem digitalizirana in tudi ergonomija je povsem takšna, kot jo danes od premijskega avtomobila pričakujemo.
Aktivna varnost ni toliko odvisna od voznika, saj zanjo skrbijo varnostni in asistenčni sistemi, s katerimi se mercedes-benz razreda C uvršča med tiste avtomobile, ki že ustrezajo kriterijem za avtonomno vožnjo druge ravni. To pomeni, da avtomobil lahko na avtocesti vozi skoraj brez posredovanja voznika, samodejno pa lahko ustavlja in speljuje tudi v prometnih zastojih.
Pomemben je tudi sistem, ki ne le prepozna nevarnost trka drugega vozila v zadek, ampak tudi opozori voznika drugega vozila in vozilo pripravi na trk. Zračna blazina med prednjima sedežema pa prepreči, da bi se voznik in sovoznika v primeru bočnega trka zadela med seboj. Mercedes-benz razreda C vozniku lahko pomaga tudi parkirati ali pa namesto njega parkira kar sam.
In čeprav zaradi njegove elegantne resnobnosti tega niti ne pričakujete, za volanom kmalu ugotovite, da se novi razred C vozi prav tako imenitno kot njegov daljni predhodnik, ovinke pa obvladuje s skoraj športno lahkotnostjo in gotovostjo. Novi mercedes-benz razreda C je torej povsem dostojen naslednik svojega daljnega predhodnika.
Ostaja svež in celo sodoben
Šterbenkov baby benz za seboj nima le treh desetletij, ampak tudi vsaj 350.000 prevoženih kilometrov. Morda jih je celo več. Sam ga sicer vozi zadnjih pet let, v družinski lasti pa je že dobro desetletje. Pred desetimi leti ga je namreč njegov sin kupil od sodelavkine mame, ki ga je tudi vozila deset let. Zanimivo je, da je bil v desetih letih pri prejšnji lastnici deležen le rednih servisov. In kljub temu, da je vmes odpadlo kar nekaj potrebnih opravil, je moral Šterbenkov sin po nakupu avta zamenjati le nekaj manjših stvari: gumijaste nosilce motorja, mikrojermen in vodno črpalko.
Potem je avtomobil spet deset let vozil brez težav in šele lani je popolnoma obnovil zadnjo premo, kar je v celoti, skupaj z novima prednjima motornima nosilcema, stalo le dobrih tisoč evrov. Nadomestnih delov za vzdrževanje avtomobila sicer ni težko dobiti in tudi dragi niso, pravi Šterbenk. Doda še, da bi bilo treba zamenjati tudi vzmeti in odpraviti zračnost ročice menjalnika, to pa je v glavnem vse, kar se je izrabilo v zadnjih desetih letih, ko so z avtomobilom prevozili dobrih 140.000 kilometrov.
Gre torej za zelo dobro izdelan in premišljen avtomobil, ki je tudi po treh desetletjih ohranil precej prvotne svežine in celo sodobnosti. Poleg tega pa porabi tudi razmeroma malo goriva, le dobrih 6 do 6,3 litra dizla na sto kilometrov. Šterbenk zato pravi, da nima okoljske slabe vesti, četudi vozi dizla.
Emil je napravil precej zanimivih prispevkov: https://www.youtube.com/channel/UCEqXm4jK-VelI62qnyC91iw
Zelo lep hvalospev legendi. Bil tudi sam nekoč lastnik190-ke. Avto je res kar mora bit. Vozniku da občutek, da je voznik in ne potnik. Mehkoba vožnje pa super. Gospodu vsa pohvala za lep primerek. Mogoče še kdaj nabavil, se otepam… ...prikaži več vse možne nepotrebne elektronike, ko kaj malega crkne pa že stojiš. Raje imam stare avte in mlade žene.