Getz je zdavnaj pozabljen

Hyundai i20 je bil narejen z namero, da zasvoji evropske kupce in je tudi zato povsem drugačen od svojega predhodnika getza. Njegova naloga je, da si odreže čim večji del kolača v B segmentu vozil, kjer je konkurenca ob corsi, puntu, cliu in drugih velika. Če na kratko obnovimo že napisano na prvem testu, povejmo, da je avtomobil zasnovan zelo moderno in ergonomsko ter povsem sovpada z linijo "i" s katero je Hyundai v Evropi začel pisati novo zgodbo. Čeprav so materiali v notranjosti preveč plastični in trdi na otip, pa je končna obdelava dobra, še boljša pa enorgomija. Vsa stikala so logično razporejena, da so pri Hyundaju mislili na praktičnost pa dokazujejo številna odlagalna mesta. Prostora na prednjih sedežih je dovolj tudi za potnika večjih dimenzij, medtem, ko zadnja klop s širino trem potnikom ne zagotavlja pretiranega udobja.

Na cesti smo tokrat preizkusili 1,4-litrski bencinski agregat, ki razvije 74 kilovatov (101 KM). V nizkih vrtljajih agregat deluje anemično, oživi šele pri 4.500 in več vrtljajih. Za umirjenega mestnega voznika, ki ne pričakuje športne pospeške in atraktivno vožnjo skozi ovinke, je motorizacija povsem ustrezna, razlika v moči v primerjavi z 1,2-litskim bencinarjem (57 kW (78 KM)) pa občutna. Razlika se najbolj opazi pri prehitevanju, medtem, ko je poraba le nekaj višja in je bila v povprečju okoli osem litrov, kar je vseeno preveč za takšne vrste motor. Čeprav motor ne poka od moči, pa bo njegova življenjska doba na mestnih prometnicah dolga. Poleg solidnega motorja velik korak naprej predstavlja menjalnik, nad katerim ne boste razočarani. Pogrešali ne boste niti šeste prestave, morda le pri porabi. Rahla nenatančnost se pokaže pri hitrem pretikanju, četra in peta prestava pa sta nekoliko daljši, kar se v dobro izkaže pri vožnji na avtocesti.