Verso je s prenovo postal povsem samostojni model, podobno kot pri scenicu pa lahko to pomeni
samo, da je avto-model odrasel.
Diskretno oblikovan ...
To potrdi tudi pogled na mere, saj se je verso v dolžino potegnil za osem
centimetrov, dobil drugačno masko in svetila, predrugačene pa so tudi strešne letve. Verso pa
preseneti tudi z bolj kupejevsko silhueto, vsaj v drugi polovici, kjer ta po vrhuncu pri
B-stebričku proti zadku vseskozi rahlo pada. Kljub temu pa to ne načne prostorskega razkošja
znotraj, saj ga je v obeh vrstah malo več kot prej. Položaj za volanom je enoprostorsko visok,
volan pa izdatno nastavljiv. Hvalimo tudi podaljšan sedalni del prednjih sedežev, ki sta v
primerjavi s predhodnikom dva centimetra daljša. Povečali so tudi trikotno okence, kar naj bi
izdatno pripomoglo k boljši preglednosti. Za tisto zadaj pa poleg parkirnih pomagal skrbi še
kamera, vstavljena v vzvratno ogledalo, ki je vredna svojega denarja.
Pri ergonomiji lahko zapišemo, da je za tega proizvajalca tipična, umirjena, a kakovostna,
navajanje pa zahteva sredinska pozicija merilnikov, pred voznikom nastale vrzeli pa pri Toyoti žal
niso zapolnili z uporabnimi predali (tudi kje drugje je tako), kot to zna predvsem francoska
konkurenca. Glede prilagodljivosti ima opazovalec tako vseskozi občutek, da malo zaostaja, čeprav
se v prtljažnem dnu skrivata še dva dodatna sedeža, ki zahtevata 700 evrov doplačila, res pa je, da
je bila ta možnost na voljo že pri predhodniku. Se pa klop v drugi vrsti ponaša z izdatnim
vzdolžnim pomikom, poleg tega ji je mogoče nastavljati tudi naklon in jo podirati po tretjinah.
Mizice so po pričakovanju del serijske opreme pri solu.
... a konkretno opremljen
V to spada še sedem zračnih varnostnih blazin in zaves, ESC, dvoobmočna klimatska naprava,
ogrevana prednja sedeža, kartica ključ, parkirna pomagala s kamero, tempomat in sistem bluetooth.
Še vedno pa je seznam dodatne opreme zelo kratek, saj poleg kovinske barve tam najdemo le
navigacijo, panoramsko streho in menjalnik multidrive, ki ga je imel tudi testnik in ki ceno dvigne
za 1.800 evrov.
Prtljažnik sicer ne ponuja presežkov, saj je s 440 litri v razrednem povprečju, res pa je, da
večina konkurence ne ponudi dodatnih dveh sedežev, in če vzamemo v zakup tudi to, potem je
prostornost več kot solidna. Pod črto je tako na voljo osnovnih 440 litrov, pri postavljenih sedmih
sedežih sicer skopni na le 155 litrov, če podrete še klop v drugi vrsti, pa nastane kar 1.696
litrov uporabnega prostora.
|
Verso predhodnika po dolžini prekaša za osem centimetrov, kar se pozna
predvsem pri prostoru v drugi vrsti. V tretji vrsti bosta na zasilnih sedežih še vedno sedela samo
otroka. Presenečenje pa pomeni tudi končna cena, ki se je v primeru testnika močno približala 28
tisočakom. Preveč? Presodite sami. © Andrej Leban
|
V znamenju CVT-menjalnika
Motor, ki je poganjal testnega versa, je enak, kot se vrti v avensisu, štirivaljnik pridela 108 kilovatov največje moči in 180 Nm največjega navora, ponaša pa se s tihim delovanjem. Le priganjanje, ki ga kljub tehniki valvematic občasno potrebuje, ima za posledico že kar motečo glasnost. Za prenos moči na cesto skrbi brezstopenjski multidrive S-menjalnik, ki omogoča ročno pretikanje tudi prek naperkov za volanom. Preizkusili smo ga tudi v avensisu in že tam hvalili njegovo delovanje, podobno se je odrezal tudi na tokratnem testu. Menjalnik prestavlja zelo zvezno in nemoteče, zmede pa se izjemno redko, čeprav boste po nekaj časa, zlasti pri prehitevanjih, vzeli raje vajeti v svoje roke, saj se bo to konkretno poznalo na pospeških. Ti so pač glede na moč, zasnovo in težo vozila precej povprečni, pod črto pa merilnik stotico na merilniku prekrije v 11,1 sekunde. Priganjanje zviša tudi porabo, ki je na testu ob povprečno težki nogi znašala osem litrov in pol.
Volan je tipičen predstavnik modelov z električnim servom, kar pomeni preprosto manevriranje, tudi ko vozilo stoji. Volan pa plača davek pri informativnosti in slabšem občutku pri dinamični vožnji. Lega na cesti je pričakovana glede na višje težišče, nagibanja niti ni toliko, kot smo sprva pričakovali. Blaženje pa je zelo konkretno in se tudi na naših cestah dobro ob(d)nese.
Če primerjamo ceno testnika s podobno opremljenim in motoriziranim predhodim modelom, vidimo, da se je cena srednje velikega Toyotinega enoprostorca močno dvignila. Res je, da gre del tega na račun dodatnih centimetrov, ki pa jih kljub temu ni toliko, da bi cena poskočila kar za pet tisočakov. Na drugi strani ponudi verso več tehnike, kljub temu pa kamera za vzvratno vožnjo spet ni dovolj za tolikšen porast cene. Na moč podobna zgodba je pri avensisu, torej gre očitno za dvig ugleda znamke na račun cene, toda vprašanje ostaja, ali se bo to temu proizvajalcu izplačalo. Mnogi so se v preteklosti ob enakih poskusih že opekli. Dejstvo pa ostaja, da je verso zelo dober avtomobil, namenjen predvsem bolj umirjenim, družinsko naravnanim očkom.
