Avto
209 ogledov

Potovanje z avtom: Razgled, da te kap

1/47
Žurnal24 main
12. dan potovanja z avtomobilom po Skandinaviji sva preživela na pravljičnih Lofotih. Povzpela sva se na hrib nad vasico Reine in ostala brez besed.

12. dan (Lofoti)
Noči na severu Evrope so lahko zelo hladne. Še dobro, da sva lani, ko sva kampirala na Islandiji, kupila toplo spalko. Za mrzle kraje je dobro, da si kupite spalno vrečo, ki zagotavlja udobje tudi, ko temperatura pade pod nič stopinj Celzija, pa še takrat je treba včasih spati v nogavicah in puloverju. Po zajtrku sva plačava nočitev v kampu Sandvika, ki ga priporočava, pa še cena je ugodna (18 evrov).

Tokrat sva se odpravila na skrajni konec Lofotov, do vasice z imenom Å (zadnja črka norveške abecede), ki je znana po tem, da ima najkrajše ime na svetu ter muzej posušenih rib. Do Å-ja naju je ločilo le še slabih 150 kilometrov, zato sva imela dovolj časa za raziskovanje otočja, pa še v hribe sva skočila.

Kako do razgledne točke nad vasico Reine? Ko se po cesti pripeljete do mostu, ki vodi v vasico parkirate vozilo pred tunelom na bližnjem parkirišču. Peš se sprehodite ob morju do tunela. Tam so oznake in začetek vzpona na približno 600 metrov visok hrib. Sam vzpon ni lahek, vendar če, ste vsaj malo vešči hoje v hribe vam vseeno ne bi smel delati prevelikih preglavic.

Spet sva imela srečo z vremenom, saj je sonce tako ogrelo ozračje, da so bile kratke hlače, kratka majica in japonke obvezni. Zunaj je bilo 14 stopinj Celzija. Pot se nama je spet križala z mostovi in tuneli, ki pogosto zavijejo tudi pod morje. Kmalu sva zagledala prvo peščeno plažo. Tu je pesek povsem bel, če ne bi bilo mrzlo in bi rasle palme, bi mislila, da sva na Havajih. Na eni od plaž sva se odločila pomočiti noge v vodo. Ta je tako mrzla, da več kot minuto nisva vztrajava, saj je mraz močno zarezal v prste. Vseeno pa je bilo dovolj toplo, da so se ljudje kar bosi sprehajali po topli mivki.

Ko sva spet zavila na cesto, nama je pot prekrižal kolesar, ki nama je začel mahati z rokami. Takoj nama je bilo jasno, da sva srečala nekoga iz Slovenije. Vesel, da naju je prepoznal po tablici avtomobila, nama je svetoval, kje se morava ustaviti in kaj morava videti. Sam je bil namreč na Lofotoh že nekaj dni. Predlagal nama je vzpon na hrib nad po njegovih besedah najlepšo vasico Reine na Norveškem. Takšnega razgleda kot tu v življenju še ni videl, pa je prepotoval že velik del sveta, nama je zagotavljal.

Če niste vešči kampiranja, se pred odhodom v severne kraje pozanimajte, kakšen šotor in spalna vreča je primerna za vaš dopust. Poletne spalne vreče raje pustite doma, če ne želite biti mokri, pa kupite šotor višjega cenovnega razreda.

Hm, sama sva se lani na Islandiji povzpela na kar nekaj najlepših razglednih točk, kar sva jih videla. Glede na njegova priporočila, pa nisva oklevala z odločitvijo, kje bova planinarila. Reino sva zagledala že čez nekaj kilometrov. Res je prečudovita, zato sva takoj narediva nekaj fotografij, hribolazenje pa prestavila za kasneje. Še prej si je bilo treba ogledati Å in poiskati kamp. V naravi je parkiranje brezplačno, zato tistim z nižjim proračunom priporočava, da si šotor postavijo nekje v naravi, midva pa sva se zaradi udobja (stranišča, tuši, kuhinja, elektrika) odločila, da raje spiva v kampih.

Kamp Sandvik, ki je na prekrasni lokaciji, nudi brezplačno uporabo interneta, sanitarije in tuši pa so zelo čisti.

Najprej sva prispela v vasico Å. Tam se konča cesta. Naprej z avtom več ne gre. Parkirala sva na parkirišču zraven velike trgovine. V njej prodajajo posušene ribe, ki jih Norvežani grizejo kot mi bombone, majice, magnete in knjige o Lofotih. Ni nama bilo treba spraševati, kje je center. Sicer je bilo vse lepo označeno s tablami, vendar pa lahko vonj po ribah zavohaš že na daleč in veš, kam se je treba obrniti. Razen ribiškega muzeja in trgovin ni veliko videti. Druge vasice ob poti so bile veliko lepše.

Nato je sledil odhod v kamp, ki je lociran na klifu, malo stran od trajektnih linij za mesto Bodo, ki je bil najin naslednji cilj. Recepcija v kampu začne obratovati šele ob petih popoldne, ura pa je bila šele tri, zato sva obula pohodne čevlje in v nekaj minutah sva bila pod hribom. Pogled proti vrhu nama je nakazoval, da ne bo lahko. To sva spoznava že po prvih metrih. Pot gre ves čas strmo navzgor. Na nekaterih predelih je treba pokazati celo plezalne sposobnosti. Ko sva opazovala ljudi, kako se lomijo pri sestopu, naju je kar malo zaskrbelo, če bova prišla v enem kosu gor in dol. Po dobri uri potenja in grizenja kolen sva osvojila vrh. Splačalo se je. To je bil vrhunec najinega potovanja. Pod nama je bila vasica, obdana s fjordom in gorami, v daljavi pa so se videli ledeniki. Res veličastno in vredno truda, saj tako lepega razgleda še nisva videla. Po desetinah narejenih fotografij in počitku je sledil še uspešen sestop.

Ob prihodu v kamp sva bila lažja za 21 evrov, kolikor sva plačala za nočitev. Preverila sva še vreme za naslednje dni in spoznala, da utegneva kmalu spoznati muhasto norveško poletje.

Preberite še:

1.in 2. dan (Kamnik–Hamburg)

3. dan (Köbenhavn)

4. dan (Köbenhavn–Stockholm)

5. dan (Stockholm)

6. dan (Stockholm–Finska)

7. dan: (Helsinki)

8. dan: (Helsinki in finska moda)

9. dan: Lahti in stotera jezera

10. dan (Rovaniemi–Lofoti)

11. dan: Pravljični Lofoti

Komentarjev 0
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.