Še pomnite dan, ko so vam starši prvič dovolili, da sami odidete na zabavo? Dolge ure
pripravljanja, kombiniranja pravih oblačil, posiljevanja tube gela za dovolj trdo skulpturo na
glavi in moledovanje očeta, naj ne parkira pred vhodom diskoteke. Se spomnite prvega poljuba? Ko
ste cele noči v postelji pred spanjem tuhtali, kako se bo odvil, kako bo videti oseba, s katero ga
boste delili, in predvsem, kdaj se bo zgodil. In trepetanja telesa, prijetnega ščemenja v trebuhu
in bebavega nasmeha na obrazu, ko se je končno zgodil.
Zatorej ni čudno, da se vam podobni občutki prebujajo ob spominu na vaš prvi avtomobil.
Pravzaprav se, po
raziskavi britanskega dnevnika
Daily Mail
, večina moških veliko bolje spominja svojega prvega avta kot svojega prvega poljuba. Kako
se le ne bi.
Nekaj je tistih, ki so svoj prvi avtomobil dobili v dar od staršev, starejšega brata ali
sestre, ali celo dedka. Večina pa si je svoj prvi avtomobil prislužila. Dolgi meseci trdega garanja
s študentskimi mezdami, zbiranje denarcev na kup, vztrajno štetje kupčka ... Znova in znova, kot da
bi količina denarja narasla, če bi dovolj dolgo šteli. In končno je nastopil tisti dan. Morda ste
avtomobil dolgo iskali, prek oglasov v časopisih ali prek interneta, vendar roko na srce –
svojega smo vsi imeli že davno v mislih, še preden smo ga kupili. Tistega, ki so se mu naši
prijatelji in vsi bližnji na glas smejali ter smeh pospremili s komentarjem:
"A tole kripo?" Nam pa se je ob pogledu nanj vselej orosilo oko, ko se je iz prsi izvil
globok vzdih hrepenenja. Ampak tisti dan, dan, ko ste svojo kripo končno pripeljali domov, je bil
eden tistih redkih trenutkov, trenutkov popolne sreče.
|
|
In kako ste le skrbeli zanj. Vsaka packa na avtu je bila v sekundi odpravljena, praske skrbno polirane, nobena opazka mimoidočih opazovalcev vas ni mogla prizadeti, ko ste ga ljubkovalno klicali po imenu in se pogovarjali z njim. Ker ta avto je bil vaš in samo vaš. Delila sta dobro in slabo, prevozila širne ulice in mesta, prepevala Dire Straitse in ustvarjala skupno zgodovino. Skozi leta se je ta počasi kazala na sedežih in v drobnih praskah, ob katerih se vsaki, kolikor tolikor dojemljivi osebi toplo stori pri srcu. Vsak madež, vsaka praska, vse te male nepopolnosti so imele svojo zgodbo. Tako močna naveza niti ni tako nenavadna, kot bi morda sprva pomislili. Namreč, s polnoletnostjo vsak najstnik dobi enake pravice kot odrasel človek. Lahko gre, kamor želi, počne, kar hoče, za vsa svoja dejanja odgovarja sam. Vsa ta svoboda pa se konča, ko te oče znova odloži "direkt" pred vrati diskoteke in osramočeno gledaš v tla ter hitro švigneš v najtemnejši kot. Da, iti kamorkoli in početi karkoli dobi polni pomen besede šele s prvim avtom. Ker s tem ne kupimo le avta, ampak tudi svojo samostojnost. Od takrat naprej smo res sam svoj šef. In ni ga boljšega občutka na svetu, kot je občutek popolne svobode. Svoboden kot ptica.
Pojasnilo |
Kolumnistka izraža lastno mnenje, ne mnenja uredništva.
|