Kratica ti je za pristne alfiste že sama po sebi dovolj zgovorna, saj je v preteklosti že krasila posebne serije alf vse od sredine prejšnjega stoletja, prvič pa leta 1951 tekmovanju namenjeno alfo 1900.
PLUSI, MINUSI
|
|
Plusi: videz, športno poslanstvo, dovršena notranjost, kakovost izdelave, motor, lega na cesti, cena, ksenonska svetila, blue&me. Minusi: delovanje avdiosistema, prostornost prtljažnika, število odlagalnih prostorov, prostornost predala pred sopotnikom. Napake med testom: občasno nedelujoč CD-predvajalnik. |
Pa začnimo lepo od začetka. Alfa 159 sportwagon je vsem že dovolj znana športna kombilimuzina, pri kateri bolj kot prostorna notranjost prednjači čustvenost, ki jo izraža na vsakem centimetru stilno oblikovane notranjosti. To pomeni, da znata na kakšnem mestu zmanjkati centimeter ali dva, vse to pa nadomesti z žlahtnimi materiali in občutkom, da vozite res poseben oziroma nekonfekcijski avto. Prostora za štiri odrasle je dovolj, rekorder pa kar se tiče prostora ta alfa vseeno ni. To velja tudi za prtljažnik, ki je lepo obdelan, sprejme pa modno skromnih 360 litrov, povečanje pa prinese 1180 litrov. To je 140 litrov več kot recimo pri petvratni 147-ici, a zaradi prtljažnika te alfe niti ne boste kupili. Če jo vseeno boste, potem ste zgrešili bistvo tega avtomobila.
Pa gremo k posebnostim, ki TI ločijo od drugih "civilnih" različic. Ob vstopu vas pozdravijo kromirane aplikacije na bočnih pragovih, takoj zatem opazite športno profilirane in v (našem primeru v črno) usnje oblečene sedeže, na zgornjem delu hrbtnega dela pa z rdečo nitjo izvezen logotip tovarne. Enako sta zaključena še športno odebeljen trikraki volan, ki zelo lepo sede v roke in je povrhu tudi dovolj informativen o dogajanju pod kolesi, ter prestavna ročica lepo tekočega šeststopenjskega ročnega menjalnika. Izrecno športno noto v notranjosti lepo zaokrožijo v aluminij odete stopalke. Na volanu in sredinski konzoli prevladuje brušen aluminij, na slednji so svoj prostor našli trije dodatni merilniki. Oprema je bogata, vseeno pa smo pogrešali v slogu italijanske ležernosti la dolce vita električno nastavljiva prednja sedeža; vendar pa sta ogrevana, nastavljati pa se da tudi dolžino sedalnega dela, kar je zelo pohvalno. Pogrešali smo mogoče le še navigacijsko napravo, drugače je vse v najlepšem redu.
Motor v nosu je že znan, a so mu z nekaj posegi v drobovje moč povečali na 154 kW. Pomembnejše je sicer, da 400 Nm največjega navora doseže pri 500 vrtljajih manj, in sicer pri 1500 vrtljajih. V grobem gre za moderni petvaljni dizelski motor, ki zadovolji z zvočno kuliso, ki ni dizelsko robata, v notranjost pa razen v mirujočem stanju ni slišati, da vozite dizla. Pospeški so zvezni, le pri močnih pospeševanjih je navora na prednji par koles preveč, volan pa takrat rahlo uhaja iz rok. Posreduj sistem ESP, ki ga je možno po želji tudi izklopiti. Tako motorizirana alfa je lahko zelo hitra, ovinke pa ljubi tako kot Italijani ljubijo sobotni jutranji capuccino na bližnji piazzi. To je zaradi skoraj polovične razporeditve teže na kolesni osi. Podvozje dobro požira neravnine, obenem pa za potnike ni neudobno. Lega na cesti je dolgo nevtralna, ob pretiravanju prvo začne odnašati nos, je pa vse zlahka obvladljivo.
Športnica s pridržki, kar se tiče motorne moči, bi lahko rekli za tole ti alfo 159 sw. Izstopajoča glede videza, nadpovprečna glede opremljenosti. Vseeno pa nestrpno pričakujemo različico GTA (alfisti bodo že vedeli, zakaj), ki pa kar noče najti poti na tržišče.
