Juke ob kopici konkurentov ostaja poseben

Pri Nissanu so leta 2007 predstavili uspešnico qashqaija. Uspešen recept so kasneje zapakirali v atraktivno, manjšo in bolj zabavno embalažo, ki so jo poimenovali juke. Vpadljivi videz je juka izstrelil med zvezde, saj so se ob vsakem novem mestnem križancu, in teh ni bilo malo, pojavile primerjave z jukom.

Za mlade in stare

Glede na robusten videz z napihnjenimi blatniki, je bilo zanimivo, da so si ga izbrali tudi starejši vozniki, ki so cenili višje sedenje in lažje vstopanje v vozilo.

Dobra poteza Nissana je, da je v njem ponudil tudi veliko tehnologije, vse skupaj za ceno dosegljivo množicam, saj  je bil namen avtomobila konkurirati predvsem manjšim kombilimuzinam, kot so volkswagen polo, ford fiesta, renault clio …

Stavijo na preizkušen recept

Ob prenovi modela pri Nissanu niso odkrivali „tople vode“, ampak so recept le nekoliko nadgradili, s čimer želijo v boju s konkurenti, ki so se v zadnjih štirih letih namnožili (renault captur, opel mokka, peugeot 2008 mitsubishi ASX ….), ponuditi kakšen adut več.

Na zunanjosti so spremembe majhne, nekaj novih barv, oblika platišč, v vzvratna ogledala so vgradili LED diode, ki delujejo kot smerni kazalci. Menim, da z videzom, ki me spominja na napihnjeno žabo, še vedno izstopa, še vedno je poseben, v pozitivnem smislu.

Čeprav pri prenovi večjih sprememb nisem pričakoval, pa sem si jih po ponovnem druženju z jukom želel. Še posebej zato, ker se je skoraj sočasno z njim pojavila nova generacija qashqaija, ki je prinesla veliko več udobja in neprimerljivo boljše materiale.

Veliko plastike zmoti

V juku je notranjost barvita in razgibana, a me je zdaj bolj kot v testih pred prenovo zmotila cenena notranjost. Povsod je plastika, barven ekran na dotik je majhen, nekatere tipke za upravljanjem s potovalnim računalnikom so porinjene pred merilnike, kar je zelo nepriročno, ekran na dotik je ob pritiskanju na premajhne ikone slabo občutljiv in počasen. Pri menjavanju radijske postaje s pritiskanjem na tipko na ekranu mi pogosto ni uspelo izbrati prave radijske postaje. Tudi ekran je pomaknjen prenizko, zato mora voznik odmikati pogled stran od ceste, še nižje je spuščen majhen ekran, na katerem lahko voznik spremlja, kako učinkovit je med vožnjo. Sistem zvezdic prikazuje ekonomično vožnjo, kot v videoigrici. Zelo všečno, saj me je premamil k temu, da sem vozil bolj varčno.

Potrebni so določeni kompromisi

Spredaj se sedi visoko, zato je pogled na cesto dober, zaradi visokih blatnikov manj,  ko je treba parkirati naprej. Pogled nazaj ni optimalen, saj je zadnje okno majhno, a težavo rešijo senzorji in kamera za vzvratno vožnjo. Na zadnji klopi ni presežkov v prostornosti, je pa vstopanje zaradi visokega položaja sedenja lahkotno, tudi otrok ni težko vstaviti v njihove sedeže. Nekaj manj prostora je na zadnji klopi nad glavo, tudi na račun panoramske strehe, ki je testnika podražila za 900 evrov.

Prtljažnik je nekoliko večji kot prej, a s 354 litri ne ponuja presežnikov, se pa zadnja deljiva klop enostavno zloži v ravno dno. Prtljažnik bi poleg lučke za osvetlitev lahko ponudil kakšne žepe, ali vsaj priročne kljukice, da vrečke med ovinki ne bi drsele gor in dol. Zanimivo, glede na to, da je potovalna kabina odlično založena z uporabnimi in dovolj velikimi predalčki, nekateri so tudi priročno skriti pred očmi nepridipravov. Če se odločite za štirikolesni pogon, prtljažnik meri vsega 207 litrov, kar je primerljivo z razredom mini mestnih avtomobilov.

Preverjeni pogon je varčen

Na žalost, ali veselje, sem preizkusil preverjen agregat, 1,5-litrski štirivaljni turbodizel z 81 kilovatov moči (110 KM), ki moč na prednji kolesi prenaša s pomočjo šeststopenjskega ročnega menjalnika. Sicer bi si želel preizkusiti nov, 1,2-litrski turbobencinski štirivaljnik s 85 kilovati moči (115 KM) in 190 Nm navora, ki v juku zamenjuje požrešni 1,6-litrski štirivaljni motor s 117 konjskimi močmi.

Kakorkoli že, 1,5 dCi motor je preizkušeno kakovosten in varčen. Sicer je nekoliko glasen, a dovolj poskočen že v nizkih vrtljajih, da dovoli tudi nekaj iskrivosti. Prestave ročnega menjalnika so zelo kratke, zato je dela z njim veliko. Na avtocesti se zaradi višje oddaljenosti od tal čuti piš vetra, kar nekoliko zmoti udobje, v ovinkih je zaradi čvrstega podvozja nagibanja manj od pričakovanj. Tisti, ki si želi udobje, naj izbere qasqaija. Je pa zato toliko bolj agilen, v mestih okreten in nič kaj naporen pri manevriranju. Z njim sem porabil komaj nekaj nad šestimi litri, na avtocesti liter več, a vseeno zmerno za športni terenec.

Za 19 tisočakov dobro opremljen

V dobro mu štejemo ceno. Z vsem nujnim založeni juke, ki je imel še dodatno panoramsko streho, pa kamero za vzvratno vožnjo in personalizirano notranjost, stane 21.900 evrov. S popustom 20.150 evrov. Če se odrečete še panoramski strehi, ste že na dobrih 19 tisočakih. Morda vam prodajalec doda še komplet pnevmatik, če znate barantati …

Podatki o vozilu: Nissan Juke MC, 1,5 dCi (Acenta)
Motor: turbodizelski: 1.461 ccm
Največja moč: 81 kW (110 KM) pri 4.000 vrtljajih
Najvišji navor: 260 Nm med 1.750 in 2.500 vrtljaji
Zmogljivosti: 175 km/h, 11,2 sekunde od 0 do 100 km/h
Poraba: 6,1 litra/100 km (kombinirani cikel), izpust: 145 g CO2/km
Cena: 19.480 evrov / 21.900 evrov (osnovni testni/ testni z doplačili)

Plusi: poraba, videz, odlagalni prostori, okretnost;
Minusi: plastična notranjost, slaba odzivnost ekrana na dotik;