- Mazda MX-5 ostaja eden zadnjih klasičnih roadsterjev, ki športnosti ne meri zgolj v konjskih močeh in pospeških.
- Majhne mere, majhna masa, nizko težišče, zadnji pogon in ročni menjalnik na gorskih cestah ustvarijo posebno vozniško izkušnjo.
- Platnena streha in klasično zasnovana kabina dokazujeta, da Mazda še vedno verjame v preprostost in užitek za volanom.
Trditev se morda sliši že malce "zlajnano", saj jo ponavljamo praktično vsakič, ko imamo priložnost voziti mazdo MX-5. A ljubitelji avtomobilizma to preprosto vemo: Mazda MX-5 je eden redkih, če ne celo edini preostali roadster klasične angleške šole. Čeprav prihaja z drugega konca sveta, z Japonske.
Drugi roadsterji, ki jih danes še lahko kupite na evropskem trgu, so namreč drugačni. Seveda imamo radi tudi takšne avtomobile, a težko bi rekli, da sledijo stari angleški šoli. Ta je bila preprostejša. Roadsterji so imeli motorje, ki so bili močnejši od povprečja, vendar ne pretirano. Bistvo je bilo predvsem v njihovem usklajevanju s podvozjem, volanom in karoserijo. Vse skupaj je moralo biti lepo zaokroženo in namenjeno predvsem uživanju v vožnji. Ne nujno lovljenju zadnje desetinke sekunde, ampak lahkotnim izletom, ovinkasti cesti in občutku, da je avtomobil narejen prav za vas.
Takšnih avtomobilov je bilo malo že v osemdesetih letih, ko so se pri Mazdi lotili razvoja svojega majhnega roadsterja. Še manj jih je bilo februarja 1989, ko so ga prvič pokazali na avtomobilskem salonu v Chicagu. Mazda MX-5 se je od takrat seveda spreminjala, vendar nikoli tako, da bi izgubila duha prve generacije. In prav zato še danes z veseljem sedemo vanjo in se odpeljemo na kakšno razburljivo avanturo.
Avtomobil za ovinke
Gorske in ovinkaste ceste so za mazdo MX-5 skorajda naravno okolje. Na odprtih odsekih ste lahko dovolj hitri, v zaporedju ovinkov pa hitro spoznate, zakaj je ta avtomobil še vedno tako poseben. Vodljivost je natančna, odzivi neposredni, majhne mere in nizko težišče pa ustvarjajo občutek, da je avtomobil narejen okoli voznika.
Ker je mazda MX-5 majhna in ozka, so tudi gorske ceste naenkrat videti nekoliko širše. Kolesarji, počasnejši avtomobili in občasno precej utesnjeni odseki zato ne predstavljajo takšne ovire kot v kakšnem večjem in težjem avtomobilu. Predvsem pa zaradi majhnih mer nikoli nimate občutka, da se z avtomobilom borite za prostor.
Pomembno vlogo pri tem igra tudi razporeditev mase. Motor je nameščen za sprednjo premo, kar zagotavlja zelo dobro ravnotežje avtomobila. Mazda temu občutku pravi "Jinba Itai", gre pa za japonsko izročilo o občutku jezdeca, ki je zlit s svojim konjem. Mazda MX-5 zna ta občutek še vedno odlično pričarati.
Moči je ravno prav
Pri tem ima pomembno vlogo 1,5-litrski bencinski štirivaljnik, ki razvije 100 kilovatov oziroma 134 'konjev'. Brez turbopolnilnika. Moč prenaša na zadnji kolesi, med njim in pogonom pa je še vedno šeststopenjski ročni menjalnik.
Na papirju 8,3 sekunde do 100 kilometrov na uro danes ne zveni posebej mogočno. Marsikateri električni športni terenec je hitrejši. Toda pri mazdi MX-5 absolutne številke nikoli niso bile bistvene.
Prav sproščujoče je uživati v razvijanju moči. Sprva je odziv motorja morda nekoliko obotavljiv, z naraščanjem vrtljajev pa živahnost raste in avtomobil postaja vse bolj prepričljiv. Ni najmočnejši, vendar je moč zelo dobro usklajena z maso, podvozjem, menjalnikom in zadnjim pogonom. Zato mazda MX-5 ne navduši z brutalnim pospeškom, ampak predvsem po nekaj zaporednih ovinkih.
Streha in kabina stare šole
Še bolj izrazito to velja, ko spustite platneno streho. Pri Mazdi vztrajajo pri klasiki. Streha se še vedno odpira in zapira povsem ročno. Odpnete varovalo, naredite nekaj kretenj z roko in je pospravljena. Enako preprosto je tudi zapiranje.
Postopek je tako intuitiven, da ga hitro opravite skoraj mimogrede, mogoče pa ga je izvesti celo med počasnejšo vožnjo. Ko je streha spuščena, mazda MX-5 postane še bolj to, kar je bila od začetka, majhen, odprt avtomobil, ki vas ne želi impresionirati z razkošjem, ampak vas poskuša spraviti v dobro voljo.
V notranjosti prav tako ni prav veliko stvari, ki bi prekinjale občutek roadsterja stare šole. Voznik v rokah drži prijetno velik in predvsem okrogel volanski obroč, pred njim so klasični okrogli analogni merilniki, roka pa pri prestavljanju seže do prijetno oblikovane prestavne ročice s skorajda kroglastim zaključkom. Ob njej je še pravi vzvod ročne zavore.
Seveda tudi mazda MX-5 ni ušla sodobnemu času. Asistenčni sistemi so danes pač obvezni, mogoče pa jih je dokaj preprosto izključiti, če si to zares želite. Tu je tudi zaslon infozabavnega sistema, ki je ravno prav majhen, da je uporaben, vendar ne dominira kabini. Če želite, ga lahko preprosto ignorirate, omogoča pa celo popolno zatemnitev.
Mazda MX-5 je torej še naprej pravi roadster stare angleške šole. Avtomobilske športnosti ne razume zgolj kot iskanja meja, čim hitrejših pospeškov in čim višjih številk. Razume jo predvsem kot uživanje v vožnji. In v času, ko avtomobili postajajo vse večji, težji, močnejši in bolj zapleteni, je morda prav preprostost mazde MX-5 njen največji adut. Majhen avtomobil, motor brez turbopolnilnika, zadnji pogon, ročni menjalnik, platnena streha in nekaj lepih gorskih ovinkov so vse, kar voznik konec tedna potrebuje.
