PLUS, MINUS

Plus: Motor, menjalnik, vozne lastnosti in lega na cesti, uporabna notranjost, izgled zunanjosti in armaturne plošče, oprema. Minus: Ergonomija, preglednost nazaj, cena v primerjavi s konkurenco.

Za mnoge hondine navdušence je bil aktualni civic pravi balzam za dušo po oblikovno medli predhodnici. Po petvratni različici je prišla še trivratna type-S in samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo začela piliti ovinke še najbolj strupena type-R. Ob predstavitvi je bila novinarska srenja malce razočarana, saj njena največja moč in najvišji navor ob poplavi takšnih in drugačnih cestnih dirkalnikov nista bog ve kaj. A to velja samo na papirju, saj type-R postreže s hondinim  pregovornim veseljem do vrtenja, odlična zvočna kulisa pa je samo pika na i. Pa lepo po vrsti.



Pri zunanjosti gre samo za korak naprej od bolj "civilnih" različic, največja sprememba je vidna na maski, ki je tu klasična z rdečim znakom na sredini, celotna karoserija pa se ponaša s številnimi karoserijskimi dodatki in napisi, ki izražajo njeno poslanstvo. V notranjosti vas pozdravijo školjkasti sedeži, podobni tistim iz tekmovalnih dirkalnikov, z obilico bočnega oprijema, a manj udobja. Armaturna plošča je znana, futuristična, a nič več asketska, kot je bilo pri prvih izpeljankah type-R. V seriji dobite dvoobmočno klimo, tempomat, inštalacijo bluetooth, navigacijo, kakovostno avdionapravo z ukazi na volanu in še bi lahko naštevali. Varnostna oprema je praktično popolna, enako velja za športni občutek notranjosti. Zamera leti edino na ergonomijo, ki bi lahko bila boljša.



Motorizacijo so pri Hondi zaupali dvolitrskemu atmosferskemu motorju, ki je do 5000 vrtljajev povsem pohleven, pri 5200 oživi (takrat zasveti prva lučka na merilniku, ki ponazarja vključitev VTEC), nad 7000 dobesedno pobesni, pri 8000 pa se začnejo postopoma prižigati lučke (v slogu F1), ki vam sugerirajo, da je čas, da posežete po aluminijasti bunki na vrhu športne prestavne ročice. Motor v normalnem režimu delovanja deluje normalno in ga ne razganja od moči, kar poudarja njegovo dvoličnost, beri: vsakdanjo uporabnost. Poraba ob tem znaša devet, ob priganjanju pa je bliže dvanajstim litrom. Zavore temu dobro sledijo, menjalnik prav tako, vozne lastnosti pa so zahvaljujoč dobri obutvi in 18-palčnim platiščem, kot tudi centimeter in pol nižjemu in tršemu podvozju, zelo dobre. Civic je tako zelo dolgo povsem nevtralen, pri pretiravanju se lahko zanesete na ESP, ki ga lahko po želji povsem izklopite, potem ste prepuščeni samemu sebi.

Opremsko zelo dovršena, z veliko prijetnimi detajli (nadpovprečno prostoren prtljažnik, dvižna zadnja klop brez sredinskega tunela) je lahko povsem vsakdanja družinska kombilimuzina, ob koncih tedna pa lahko z njim švignete do slovenske obale, ampak po stari cesti, da ne bo pomote, drugače boste prehitro tam. Pa še nenadejano fotografijo utegnete dobiti po pošti.