Anže Kopitar je tudi letos edini Slovenec v hokejski ligi NHL. Slovenski car med Kralji. Z žezlom v desnici. Na svojem drugem osvajalskem pohodu. Na hrbtu nosi dve enici. Številka ena. Brez dvoma.
Poskrbeli ste, da se od turnirja v Salzburgu o Anžetu Kopitarju spet veliko piše in govori.
Dobro, seveda. Pretiravamo?
Upal sem, da bom dosegel kakšen gol. Na koncu se je izkazalo, da sem dal štiri. Bilo je zelo dobro. Pa še navijači so imeli kaj videti in se niso zastonj pripeljali v Salzburg.
Peščica ti je sledila v London. Druga država. Druga liga. Druga zgodba.
To je res druga zgodba. Sploh ne vem, kaj nam je bilo v Salzburgu, da smo takrat prejeli tri gole v treh minutah. Tisto je bil povsem drugi slog igre, kot je ta v Londonu. Šli smo iz ene skrajnosti v drugo. In se morali navaditi na Anaheimov način igranja. Oni zelo radi igrajo na telo, česar na prejšnjih dveh tekmah (op. p. v Salzburgu) sploh nismo doživeli.
Kakšna je vaša vloga in naloga v letošnji sezoni?
O tem se s trenerjem nisva pogovarjala. Vseeno vem, kaj je moja naloga: dajati moram gole in podajati. Poleg tega igram še v igri z igralcem manj, kjer je treba biti zelo zbran. Prvo kot prvo pa je, da je treba, kot pravi trener (op. p. Marc Crawford), igrati po našem sistemu. Treba se ga je držati.
Trener vas je že na uvodni tekmi lige NHL postavil v prvo postavo. V prvi napad z Mikom Cammallerijem in Dustinom Brownom. Kako vam ustreza ta kombinacija?
Mi smo že lani igrali skupaj. In igrali smo dobro. Tudi ves čas priprav smo bili skupaj, tako da se čutimo na ledu. Vsak ve, kakšna je njegova vloga. Ko enkrat spoznam igralca, si ne predstavljam, da bi igral z drugimi. Res smo se ujeli in upam, da bomo za vedno ostali skupaj.
Na vratih kluba je bilo poleti kar nekaj prepiha. Ekipa je doživela nekaj sprememb.
Povprečna starost ekipe je slabih 28 let. Kakšna se vam zdi letošnja postava Kraljev?
Dobili smo pet veteranov (op. p. Calder, Handzus, Nagy, Preissing in Stuart), vsi z izkušnjami iz končnice, kar nam je lani mogoče manjkalo. In vsi ti igralci so se izkazali že na prvi tekmi. Nam mlajšim to ogromno pomeni. Ko mi potegnemo voz, oni priskočijo in nam ga pomagajo porivati. Smo prava ekipa, delujemo kot eno in se vedno postavimo eden za drugega.
V ekipi niste več najmlajši. Zdaj vam je mesto benjamina prevzel vratar Jonathan Bernier. Devetnajstletnik se je izkazal že na prvi tekmi. Ste pričakovali takšno predstavo?
Če povem po pravici, sem jo pričakoval. Gledal sem ga v kampu in na nekaterih tekmah ter videl, da sva približno enako igrala. V golu je videti tako miren, da ga lahko samo pohvalim. Ne vem, ali je še kje kakšen tako mlad vratar, ki se tako dobro znajde.
To je vaša druga sezona v ligi NHL. Vam je lažje ali težje?
Lažje, ker sem že navajen, ker vem, kako stvar teče in kakšen je ritem. Po drugi strani pa mi je težje, ker vsi od mene veliko pričakujejo. To je nekakšen pritisk in jaz se ga poskušam znebiti. Vsako tekmo se potrudim, kolikor se da. Potem pa, če bodo številke prišle, bodo pač prišle.
Česa ste se ob povratku v ZDA najbolj razveselili?
Najbolj sem bil vesel vremena, ker je tam vsak dan sonce (smeh). Sicer pa je bilo letos poleti doma res zelo lepo. Ampak tako pač je. To je moja služba in tako bo še nekaj časa.
Čez lužo ste tokrat potovali skupaj z družino, s katero ste v rednih stikih. Tudi tu v Evropi. Kopitarjevi so torej spet na enem mestu. Kako so se na novo okolje navadili drugi družinski člani?
Mislim, da se imajo dobro. Nič še niso rekli, da bi imeli kakšne težave. Vsi smo dobro znašli. S tem ni bilo večjih problemov. Že lani so videli, kam gredo, zato jim je bilo lažje. Vidim pa, da imajo najraje plažo.
Liga NHL se je doslej že trikrat začela izven Amerike. Letos prvič v Evropi. Gostitelj je London. Ste si ogledali kakšno znamenitost?
Žal ne, ker nimamo skoraj nič prostega časa. Peljali smo se zgolj z ladjo po Temzi, kjer smo se družili z lastnikom in predsednikom kluba. Sicer pa mi tu ni najbolj všeč, ker je tako mrzlo. Pa še nekoliko sem se prehladil.
Kako pa je bilo igrati pred sicer razprodanimi tribunami arene O2, v prestolnici, ki pa s
hokejem na ledu nima prav veliko skupnega?
Počutil sem se kot v Staples Centru. Sicer pa so navijači več ali manj isti. Lepo je bilo igrati pred razprodano dvorano. Vzdušje je bilo kot pri nas v LA, v Anaheimu ali kakšni drugi dvorani. Navijači, med katerimi je bilo veliko Slovakov, so naredili zelo dobro vzdušje.
S kom si delite sobo?
V Londonu ima vsak igralec svojo sobo. Drugače je po nekakšnih pravilih določeno, na koliko tekem dobiš svojo sobo. Jaz imam večinoma cimra. To je Brian Willsie (op. p. v Londonu rojeni Kanadčan je v sezoni 2004/05 nastopal za ljubljansko Olimpijo).
Upal sem, da bom dosegel kakšen gol. Na koncu se je izkazalo, da sem dal štiri. Bilo je zelo dobro. Pa še navijači so imeli kaj videti in se niso zastonj pripeljali v Salzburg.
|
Vem, kaj je moja naloga: dajati moram gole in podajati. Anže Kopitar
|
|
To je res druga zgodba. Sploh ne vem, kaj nam je bilo v Salzburgu, da smo takrat prejeli tri gole v treh minutah. Tisto je bil povsem drugi slog igre, kot je ta v Londonu. Šli smo iz ene skrajnosti v drugo. In se morali navaditi na Anaheimov način igranja. Oni zelo radi igrajo na telo, česar na prejšnjih dveh tekmah (op. p. v Salzburgu) sploh nismo doživeli.
Kakšna je vaša vloga in naloga v letošnji sezoni?
O tem se s trenerjem nisva pogovarjala. Vseeno vem, kaj je moja naloga: dajati moram gole in podajati. Poleg tega igram še v igri z igralcem manj, kjer je treba biti zelo zbran. Prvo kot prvo pa je, da je treba, kot pravi trener (op. p. Marc Crawford), igrati po našem sistemu. Treba se ga je držati.
Trener vas je že na uvodni tekmi lige NHL postavil v prvo postavo. V prvi napad z Mikom Cammallerijem in Dustinom Brownom. Kako vam ustreza ta kombinacija?
Mi smo že lani igrali skupaj. In igrali smo dobro. Tudi ves čas priprav smo bili skupaj, tako da se čutimo na ledu. Vsak ve, kakšna je njegova vloga. Ko enkrat spoznam igralca, si ne predstavljam, da bi igral z drugimi. Res smo se ujeli in upam, da bomo za vedno ostali skupaj.
|
Ko mi mlajši potegnemo voz, starejši skočijo in nam ga pomagajo porivati. Smo prava ekipa, delujemo kot eno. Anže Kopitar
|
|
Dobili smo pet veteranov (op. p. Calder, Handzus, Nagy, Preissing in Stuart), vsi z izkušnjami iz končnice, kar nam je lani mogoče manjkalo. In vsi ti igralci so se izkazali že na prvi tekmi. Nam mlajšim to ogromno pomeni. Ko mi potegnemo voz, oni priskočijo in nam ga pomagajo porivati. Smo prava ekipa, delujemo kot eno in se vedno postavimo eden za drugega.
V ekipi niste več najmlajši. Zdaj vam je mesto benjamina prevzel vratar Jonathan Bernier. Devetnajstletnik se je izkazal že na prvi tekmi. Ste pričakovali takšno predstavo?
Če povem po pravici, sem jo pričakoval. Gledal sem ga v kampu in na nekaterih tekmah ter videl, da sva približno enako igrala. V golu je videti tako miren, da ga lahko samo pohvalim. Ne vem, ali je še kje kakšen tako mlad vratar, ki se tako dobro znajde.
To je vaša druga sezona v ligi NHL. Vam je lažje ali težje?
Lažje, ker sem že navajen, ker vem, kako stvar teče in kakšen je ritem. Po drugi strani pa mi je težje, ker vsi od mene veliko pričakujejo. To je nekakšen pritisk in jaz se ga poskušam znebiti. Vsako tekmo se potrudim, kolikor se da. Potem pa, če bodo številke prišle, bodo pač prišle.
Česa ste se ob povratku v ZDA najbolj razveselili?
Najbolj sem bil vesel vremena, ker je tam vsak dan sonce (smeh). Sicer pa je bilo letos poleti doma res zelo lepo. Ampak tako pač je. To je moja služba in tako bo še nekaj časa.
Čez lužo ste tokrat potovali skupaj z družino, s katero ste v rednih stikih. Tudi tu v Evropi. Kopitarjevi so torej spet na enem mestu. Kako so se na novo okolje navadili drugi družinski člani?
Mislim, da se imajo dobro. Nič še niso rekli, da bi imeli kakšne težave. Vsi smo dobro znašli. S tem ni bilo večjih problemov. Že lani so videli, kam gredo, zato jim je bilo lažje. Vidim pa, da imajo najraje plažo.
Liga NHL se je doslej že trikrat začela izven Amerike. Letos prvič v Evropi. Gostitelj je London. Ste si ogledali kakšno znamenitost?
Žal ne, ker nimamo skoraj nič prostega časa. Peljali smo se zgolj z ladjo po Temzi, kjer smo se družili z lastnikom in predsednikom kluba. Sicer pa mi tu ni najbolj všeč, ker je tako mrzlo. Pa še nekoliko sem se prehladil.
|
V Londonu mi ni najbolj všeč, ker je tako mrzlo. Pa še nekoliko sem se prehladil. Anže Kopitar |
|
Počutil sem se kot v Staples Centru. Sicer pa so navijači več ali manj isti. Lepo je bilo igrati pred razprodano dvorano. Vzdušje je bilo kot pri nas v LA, v Anaheimu ali kakšni drugi dvorani. Navijači, med katerimi je bilo veliko Slovakov, so naredili zelo dobro vzdušje.
S kom si delite sobo?
V Londonu ima vsak igralec svojo sobo. Drugače je po nekakšnih pravilih določeno, na koliko tekem dobiš svojo sobo. Jaz imam večinoma cimra. To je Brian Willsie (op. p. v Londonu rojeni Kanadčan je v sezoni 2004/05 nastopal za ljubljansko Olimpijo).
