Magazin > VIP
12610 ogledov

Mark Žitnik: Ko se je boril za sinovo življenje, so se drugi obremenjevali, kako ga je dobil

Mark Žitnik Mali čudež narave
Mark Žitnik in njegov partner Rok sta oči in tati štiriletnemu Tristanu. Nenavadno? Prav nič nenavadna ni ta njuna starševska ljubezen, ki bi si jo zaslužil prav vsak malček.

Ste od nekdaj želeli postati oče?

Spomnim se, da sem bil star šele dvajset let, ko sem že vedel, da želim postati oče. Kljub vsej zgodbi.  Če je bilo vso to potovanje namenjeno temu, da s partnerjem uspeva priti do tega in naju nekje čaka otrok, je bilo vredno. Z Rokom sva namreč skupaj že skoraj dvajset let, vsaj devet let pa sva intenzivno razmišljala o povečanju družine.  Zaradi sinove diagnoze in situacije še bolj verjamem, da si otroci starše izberejo. Take, ki so kos izzivom, ki jih otroci s seboj v življenje prinašajo. Vedno sem si predstavljal, kako bom enemu otroku naredil nekaj lepega. Imel sem občutek, da imam toliko za dati, nisem pa vedel, koliko bom vsak dan dobil. Tega prej nisem vedel. Kljub temu da se je najino življenje obrnilo na glavo in nisva niti malo več v enakem ritmu kot prej, saj pri nas princ kraljuje od jutra do večera. Piše, riše, pleše, poje, dela knjige … Moje življenje ni isto in na koncu dneva sem na smrt utrujen, ampak srečen. Vsak dan je drugačen, vsak dan se trudimo nekaj novega početi in doživeti. 

Danes pa ga peljem v vrtec in se otroci derejo, da je danes prišel tati in ne oči. Otrokom je to nekaj povsem normalnega. Mi s svojimi predsodki in prepričanji umažemo to čistost in popolno logičnost, ki jo dojema otrok. 

Živite v precej ruralnem okolju, kjer ste kot družina zelo lepo sprejeti. Vas to preseneča?

Ko se pogovarjam z ljudmi, ki so malo skeptični do tega, da otroka vzgajata dva moška, se mi zdi, da mi s svojo zgodbo prav podiramo ta tabu. Težko naredimo deset korakov v našem nakupovalnem središču v Cerknici, saj mu želi vsak drugi, ki pozna sinovo zgodbo, stisnit petko. To je fant, ki vam bo na ves glas zaželel dober dan. Kljub temu da ne živimo v neki svetovni prestolnici, kjer je to povsem običajno, živimo povsem običajno življenje. Vedno sem se obremenjeval s tem, da bomo verjetno mogli v kakšno zasebno šolo, da ne bo nihče nič vedel. Danes pa ga peljem v vrtec in se otroci derejo, da je danes prišel tati in ne oči. Otrokom je to nekaj povsem normalnega. Mi s svojimi predsodki in prepričanji umažemo to čistost in popolno logičnost, ki jo dojema otrok. Sem pa prepričan, da bodo ravno zaradi pogovorov, ki jih bodo slišali doma, otroci kdaj postavili tudi kakšno zoprno vprašanje in izrekli kakšno nesramno besedo. Vendar se mi zdi, da toliko energije, ljubezni vlagava v to in se zavedava, da bo prišel tudi ta dan, vendar sva odločena, da bova tudi temu kos. Če me sedaj vprašate, kako mu bom odgovoril, nimam pojma. Sem pa prepričan, da bom odgovor, če mi danes popoldne zastavi takšno vprašanje, vedel.  Tako kot vi vašim otrokom razložite, da jih imate radi, tako to narediva tudi midva. Na enak način mu namažem evrokrem na kruh. Življenje je v resnici tako zelo preprosto. Ljudje smo v svojih življenjih zakompleksani in tečni in niti ne dovolimo, da bi bil nekdo za ograjo srečen ter imel srečno družino. To, da damo etiketo, to sta dva očeta, je brez vezno in ne sporoča nič. Ali je moja ljubezen kaj manjša ali večja,pa  kje je ženski lik … Ženskih likov ima moj Tristjan veliko. Ima dve odlični vzgojiteljici, dve odlični babici, tete … Sami smo se ujeli v zanke, ki si jih tisti, ki hočejo le našo ljubezen, ne postavljajo. 

Če me sedaj vprašate, kako mu bom odgovoril, nimam pojma. Sem pa prepričan, da bom odgovor, če mi danes popoldne zastavi takšno vprašanje, vedel.  Tako kot vi vašim otrokom razložite, da jih imate radi, tako to narediva tudi midva. Na enak način mu namažem evrokrem na kruh. Življenje je v resnici tako zelo preprosto.

Ste bili o tem,  kako živite, od nekdaj tako iskreni?

Nikoli v življenju nisem lagal o tem, da sem gej. Le nihče me ni vprašal. Od prvega dneva, ko sem vedel, tega nikoli nisem skrival. Ne sodelavcem, poslovnim partnerjem, znancem, sorodnikom, prijateljem, nikomur. Nikoli nisem lagal. Ko ne lažeš o taki temi, ki jo mnogi ne razumejo, pa zelo zelo težko voziš dan za dnem. Ampak tvoja koža postane močnejša. Mislim, da sem eno tako breme predihal in dokazal, da sem čisto fajn fant. In zato družba z menoj in mojim partnerjem nima težav. Dva dni po porodu me je klical znani župnik in mi rekel, naj samo povem, ko bom kaj rabil za krst. Ker me dojema kot človeka. 

Vaša pot do starševstva in naprej je vsekakor neobičajna. Kaj je po vseh teh izkušnjah, tisto kar šteje?

Če nam uspe to intimno cono, kot je družina, negovati v zavezniškem in ekipnem duhu, je vse mogoče. Takoj, ko začnemo razmišljati o tem, kaj si drugi mislijo, in kaj se spodobi ali ne, je to za našo srečo konec. Ko se je Tristan rodil, se je veliko ljudi ukvarjalo s tem, ali je to zakonito in pisalo vsemogoče članke, medtem ko sem jaz reševal otroka, ki naj bi živel le še tri minute. Ljudem je bilo to lažje. Niso bili v moji koži, ko sem 14 dni starega otroka gledal z odprtim prsnim košem, ki je bil na takih protibolečinskih zdravilih, da ni kazal nobenih znakov življenja. Tri tedne se nisem niti stuširal, ker si nisem dovolil iti stran od postelje. Tega nihče ni vedel, vsi pa so se ukvarjali s tem, od kje mi milijoni, da sem to lahko naredil. Bolečine, ki jo doživljamo ljudje zaradi najrazličnejših preizkušenj, ne more razumeti nihče drug. Nihče drug ne more razumeti, kako sem se počutil, ko sem se 14 dni po rojstvu usedel na majhno medicinsko letalo in naslednji mesec presedel v bolnišnici ter verjel, da se bo vseeno nekaj zgodilo in se bomo rešili iz tega.  Zato tudi pravim, da če v družini dosežeš mir in veš, da si tukaj naredil vse, je zunanji svet nepomemben.  Zakaj se midva danes pogovarjava? Meni medijska izpostavljenost ni potrebna. Ampak se mi zdi, da lahko s tem nekaj premaknem, pa tudi če le kamen po kamen. Če bo ena moja misel segla v srce vsaj enemu bralcu in bo s tem boljši v svojem življenju in partnerskem odnosu, potem sem naredil vse. Nobene matematike nimam v ozadju.

Nikoli nisem lagal. Ko ne lažeš o taki temi, ki jo mnogi ne razumejo, pa zelo zelo težko voziš dan za dnem. Ampak tvoja koža postane močnejša. Mislim, da sem eno tako breme predihal in dokazal, da sem čisto fajn fant. In zato družba z menoj in mojim partnerjem nima težav.

Kaj pa tista bolj občutljiva najstniška leta, ki še prihajajo?

Ne zavedamo se, da je v Sloveniji trenutno okoli sto takih družin. V tem trenutku pa vem vsaj 10 parov, ki razmišljajo o tem, kako bi si povečali družino.  Pa to se ni zgodilo zaradi referenduma ali ker je to moderno. Tako kot je v vas želja po otroku, tako je bila tudi v meni. Odkar se spomnim, sem želel postati fotr. Potem pa se je zgodilo tako, da je bilo postati fotr malo težje. Zelo ponosen bom, če bo moj otrok na srednješolskem nastopu igral violino, kot si to v mislih predstavljam, pa tudi če je ne bo, nič hudega, in si bo želel, da oba prideva na nastop ter bo ponosen ob tem, ko mu bova čestitala. Takrat bom jaz zmagal kot fotr. To, da se že danes zavedam, da sem sposoben dati vso svojo ljubezen, to pa je moja intimna bitka. Če bo sin v najbolj kritičnih trenutkih iskanja identitete in odraščanja naju razumel kot vzor starševstva, bo to drug uspeh. Ta ljubezen, za katero sem vedel, da je v meni in jo s partnerjem živiva od sinovega prvega dne, pa je najina intimna zmaga, ki je identična meni, tebi, Jožici, Marjanci in vsem ostalim.

Če bo sin v najbolj kritičnih trenutkih iskanja identitete in odraščanja naju razumel kot vzor starševstva, bo to drug uspeh. Ta ljubezen, za katero sem vedel, da je v meni in jo s partnerjem živiva od sinovega prvega dne, pa je najina intimna zmaga, ki je identična meni, tebi, Jožici, Marjanci in vsem ostalim.

Vas je strah, da se bo kje zalomilo, kot starša in geja?

Tudi heteroseksualnim staršem se lahko zgodi, da se jim pri vzgoji zalomi. To, da sem jaz gej starš, me ne definira za uspeh ali neuspeh. Tako kot tudi heteroseksualni starš ni formula za uspeh. V življenju boš dal od sebe vse, kar boš lahko, življenje pa bo pokazalo, ali je to padlo na plodna tla. To je loterija za vsakogar izmed nas. Le, da imamo mi malo več v nahrbtniku, da lahko nekdo od zunaj interpretira dogajanje. Če bo moja celica varna in srečna in če bo moj otrok imel možnost, da bo vse, kar si bo želel, je to največ. Jaz sem živ dokaz za to, da si lahko vse, kar hočeš. Če bo moj otrok to razumel, potem sem naredil vse. 

 

Komentarjev 9
  • perhan63 20:13 25.februar 2018.

    le kaj poreče otrok k bo zvedu da sta starša ritopika

  • anthea 07:24 25.februar 2018.

    Kakšne komentarje berem... zelo, zelo, zelo grdo od vas. In vi bi naj nekoč bili starši? Marka in partnerja ne poznam, zato ju ne morem soditi kakšna starša sta. Podbradek, pa hepatitis, itd tukaj nimata NOBENE veze. Mi je pa ...prikaži več čisto ok, če dva očeta ali pa dve mami vzgajata otroka. Poznam en gej par (moška), ki imata do otroka (sin od enega izmed njiju) toooooliiiiiko ljubezni in sta popolnoma neškodljiva. In tisto, ko je Mark rekel da otroci v vrtcu "zakričijo" tati je prišel... neprecenljivo

  • vseimam 15:01 24.februar 2018.

    Le zakaj tega geja tolikokrat objavljate na portalu?