Nana poziva: "Ubijmo hudiča v sebi"

Kje ste nabirali material za novo knjigo?
Material sem nabirala predvsem iz življenja ter večno aktualnih tem. Ukvarjam se z zapisovanjem družbeno aktualnih tem, se pravi, pišem o škodoželjnostih, hudobijah, nevoščljivostih, o vsem tem, s čimer se ljudje srečujemo v vsakdanjem življenju.

Ste v knjigi omenjali imena?
Ne. V knjigi sem tudi napisala, da je vse zgolj naključje, da se ne bi kdo prepoznal, da ne bi spet po kakšnih sodiščih hodila.

Bi lahko pričakovali kaj takšnega?
Ne, ker knjiga temelji na moji domišljiji in je vse zgolj naključje.

Ali kljub temu govorite o resničnih dogodkih?
Ja.

Čeprav se nihče ne bo prepoznal, bodo ljudje vedeli, o čem govorite?
Bodo vedeli, da. Ker živimo v Sloveniji. Skozi povezavo vseh zgodb spretno postavljam vprašanje, ali je življenje na Zemlji pravično? Ali imamo vsi enake možnosti? Vemo, da jih nimamo. Kot glavnega krivca, ki človeštvu povzroča težave, vidim negativne vrednote. Te se v človeški um pretihotapijo nevidno – kot megla.

Se v knjigi dotikate tudi estrade?
Ne, ker je to moje področje, zato ne morem pljuvati po tem, v svojo skledo. Jaz se v knjigi ukvarjam z resnimi življenjskimi vprašanji. Ena zgodba v knjigi recimo govori o tem, kako je nekdo lahko umrl pred kliničnim centrom. Zakaj? Zaradi tega, ker ni imel zdravstvenega zavarovanja? A to smo ljudje? Smo ljudje številke? Smo, kajne? Zaradi birokratskih stvari ljudje umirajo.

Torej ste se lotili tem, ki zadevajo vse ljudi?
Da. Pisanja pa sem se lotila tako, kot bi knjigo pripovedoval hudič. V peklu ima svoje poslance in svoj parlament, ki je za razliko od Slovenije drugačen. In ko hudič pride na Zemljo, šele spozna, kaj je pekel.

Zakaj knjigo pripoveduje hudič?
To se mi je zdela dobra rdeča nit, da spoznamo, da nam je hudič še najmanj nevaren. Ljudje smo sami sebi bolj nevarni.

Kaj vas je spodbudilo k pisanju? Ste imeli kakšno negativno izkušnjo?
Vsak človek na tem svetu ima svojo zgodbo in izkušnje. Vsi spremljamo aktualne teme, zato bi lahko vsak napisal knjigo, a nimajo vsi te možnosti. Jaz sem knjigo napisala za inteligentne ljudi. Vsak človek ima samega sebe za inteligentnega in verjamem, da bodo knjigo prebrali prav zaradi tega.

Lahko od vas pričakujemo še kakšno knjigo?
Ja, seveda! Imam dar in talent, to je v meni. Na žalost je moja prva knjiga (biografija Urše Čepin, op. a.) izšla čisto po naključju. Moj namen je bil, da bi bila moja prva knjiga resnično moja. In v bistvu je moja druga knjiga resnično moja. Prve knjige ne štejem za svojo, saj sem bila tam samo v vlogi pisateljice in sem pisala po pripovedovanju Urše. Moja druga knjiga je roman, psihološko realistična pripoved, temelji pa na resnih in družbeno nevarnih temeljih.

Kako se druga knjiga po pisanju razlikuje od prve? Ko ste izdali biografijo Urše Čepin, so se namreč pojavili očitki, da je vaše pisanje na ravni osnovnošolke ...
Takšni očitki so se pojavili zato, ker pisanje neposredno temelji na pripovedi Urše. Kakšno izobrazbo ima, ne vem, lahko povem le, da je njen besedni zaklad zapisan v moji knjigi. Moj besedni zaklad pa je zapisan v moji drugi knjigi. Moji bližnji, ki so je že prebrali, pravijo, da se od prve razlikuje za 360 stopinj. Notri je veliko simbolike in človek mora knjigo enostavno razumeti. To ni knjiga, ki jo razumeš na prvo žogo, a je hkrati knjiga, ki jo prebereš na dušek.

Zakaj naj jo ljudje preberejo?
Prvič zato, ker zajema aktualne teme, drugič zato, ker hočem dokazati, da pod mojimi pobarvanimi lasmi obstaja visoka inteligenca (smeh) in tretjič zato, ker bo ta knjiga čez deset let zapisana v zgodovini. Ta recesija, ki nas je udarila, je katastrofa. Ko bodo čez deset let brali mojo knjigo, se bodo lahko za glavo držali, v kakšnem času smo živeli.

Knjiga naj bi izšla v samozaložbi. Kaj to pomeni, jo boste financirali sami?
Ja, v celoti.

Koliko knjig boste izdali v prvi nakladi?
Prva naklada bo tisoč knjig. Če se bo to prodalo, se v 24 urah natiska še več izvodov. Za to sem se odločila predvsem zaradi slabe izkušnje.

Ste zadovoljni s prodajo biografije o Urši Čepin?
Z zaslužkom nisem zadovoljna, ker me je založnik samo izplačal. Prodalo se je približno devet tisoč izvodov, s čimer je založnik lahko zelo zadovoljen. Če bi se moja druga knjiga prodala v toliko izvodih, bi bila zelo zadovoljna.

Glede na to, da ste o Urški pisali biografijo, kaj menite o zadnjih pisanjih o njej?
Jaz nikogar v življenju ne obsojam. Prebrala sem, da je njen bivši mož dejal, da njun sin tega ne občuti. Vesela sem, da tega ne občuti. Sama je sploh nimam za slabo osebo, meni je samo žal, da se pusti manipulirati. Ampak to je njeno življenje. Kdo smo mi, da bi obsojali Urško Čepin? Zdi se mi absurdno, da ljudje obsojajo druge.

Vi ste enako občutili na svoji koži, po dogodku s pršutom. Vas ljudje zdaj, ko je preteklo že toliko časa, obravnavajo kako drugače?
Veste kaj, ta zgodba s pršutom je živa laž! Mi smo takrat snemali projekt Človek, ki ga ni, kar sem pojasnila tudi v novi knjigi. Tudi to, da sem imela ljubimca, je živa laž! To je bila samo izjava nekoga, ki je prišel v uredništvo in dal svojo zgodbo, ki ni temeljila na nobenih dokazih. To je absurd brez primere! Preživljala sem težko obdobje, ni mi bilo lahko, mojim otrokom pa še težje. Ljudje, ki me poznajo, me zaradi tega ne gledajo nič drugače. Za ostale mi je pa itak vseeno.

Projekt Človek, ki ga ni ni bil izpeljan. Zakaj ne?
S to ekipo smo se razšli, prekinili smo pogodbo, prav zaradi tega, kar se je dogajalo. Mi pa vsa ta ekipa še vedno stoji ob strani in so me pri pisanju druge knjige zelo spodbujali.

Kaj ste hoteli dokazati s tem dokumentarnim filmom?
Hoteli smo narediti dokumentarni film, ki prikazuje, kaj človek preživlja, ko je 24 ur zaprt v temi. Ko leži na tirnicah in dela samomor. Hoteli smo pokazati ta adrenalin. Jaz sem hotela na svoji koži občutiti, kako se človek počuti, ko se odloči, da bo naredil samomor. Seveda nisem razmišljala o tem, ampak sem hotela to občutiti. Ležala sem na tračnicah, 500 metrov od mene pa se je bližal vlak. Kako hitro te ljudje odpišejo, ko te začnejo obsojati. To je bilo bistvo vsega tega.

Ste zato uprizorili krajo pršuta?
Ja, hotela sem občutiti situacijo, ko pridejo policaji, kako je videti, ko te dobijo pri kraji ... To je bilo vse dogovorjeno, z vsemi papirji vred. Če bi takrat vedela, da mi bo ta dogodek prinesel slab sloves, se ga ne bi lotila. Zdaj pa tako ali tako ne morem spremeniti ničesar.

So tudi policisti vedeli, o čem se gre?
Seveda! A vidite, kako se je en nesramen članek razlezel po vsej Sloveniji? Nihče ne verjame moji zgodbi, pa imam vse dokaze, vse papirje, da je bilo to zaigrano. Tudi ko so pisali (znani slovenski tabloid, op. a.), da imam mlajšega ljubimca, sem jih poklicala in ponudila mojo izjavo, pa je niso želeli. Se vam zdi to človeško? Meni ne. Moje izjave niso objavili, čeprav bi jo po zakonu morali. Zadevo sem dala na sodišče in zdaj čakamo. Saj veste, kako delajo sodišča pri nas. Ta fant (Nana je z njim sodelovala v resničnostnem šovu Dvor, op. a.) se je lagal, obtožil me je, da sem na mamilih ... To so hude obtožbe. In zdaj bo moral dokazati, da sem na drogi in da sem spala z njim.

To se je dogajalo takrat, ko sta bila z Geno še skupaj. Vas je podpiral pri tem?
Gena mi je takrat zelo stal ob strani, ker je vedel, da fant laže.

V kakšnih odnosih sta z Geno zdaj, eno leto po ločitvi?
Nimava prav posebnih odnosov. On je bil moj najboljši prijatelj, zdaj pa ... Ločila sva se sporazumno, glede stikov z otroki se dogovarjava, vendar preživnine ne plačuje.

Sta se tako dogovorila?
Ne, dogovorila sva se, da jo bo plačeval in tudi na sodišču je ob ločitvi podpisal, da bo plačeval, pa vendar ... Zaradi tega sem zelo žalostna.

Boste glede tega kaj ukrepali, morda po sodni poti?
Sem ukrepala, ja. Podala sem predlog za izvržbo preživnine, ki pripada otrokoma. Če mu je to prav ali ne.

Ste po Geni že našli novo ljubezen?
Ne. Je pa res, da si vsak človek želi imeti nekoga ob sebi. Starejši ko si, večje zahteve imaš. Odkar sem se ločila, pa se mi je zgodila ena dobra stvar: ne jemljem več antidepresivov. Z mojo psihoterapevtko sva prišli do spoznanja, da ljudje vse življenje v sebi kopičijo težave, ki si jih ne priznajo. Potem se telo brani in udari ven. Meni je udarilo na depresijo, anksioznost in napade panike. Ko sem se odrešila svojega zakona, sem nehala jemati antidepresive in od takrat naprej sem čisto drug človek.