Eva Moškon, glasbenica, ki je nekoč prepevala z Janom Plestenjakom, je septembra utrpela hudo prometno nesrečo, zaradi katere je bila skoraj ob oko: "Počilo je, ko sem z avtom stala pri miru – na izvozu s severne obvoznice smo stali, ker je bil tunel zaprt in so nas usmerjali nazaj na obvoznico. Bila sem zadnja v koloni. Nekdo je kar naenkrat priletel v moj avto – tako je butnil vame, da je premaknilo še štiri avte pred mano."
Prejšnji teden je imela zaradi nesreče še eno operacijo, ki je na srečo minila brez zapletov. Poklicali smo jo in povprašali, kako se počuti: "Ravno sem s kontrole – operacija je bila uspešna, zdaj me čaka okrevanje - delati moram vaje in paziti, da se ne prehladim ali – bognedaj – dobim kakšno vnetje … Še sploh zdaj, ko je zunaj veter in mraz."
Povedala je, da se kljub uspešni operaciji njen vid žal ne bo v celoti povrnil: "Zrklo je počilo in kost pod zrklom se je zlomila - nekam sem očitno še udarila, ne le v airbag. Zrklo je zdravnikom uspelo rešiti. 100 % vida sicer ne bom več imela, sem pa vseeno med srečneži, da sem v tako dobrih božjih in zdravniških rokah." Več o tem TUKAJ.
Nesreča ji je pustila tudi močne psihične posledice. "Po nesreči me je kar strah avtov oziroma vožnje," je iskreno povedala in priznala, da jo dodatno obremenjujejo tudi pretekle izkušnje: "Žal mi prometne nesreče niso tuje, poleg tega pa imam še bujno domišljijo. Ampak kljub temu sem po nesreči že sedla v avto - zaradi rednih kontrol sem bila prisiljena premagati ta strah." Priznala je, da če ne bi imela zdravniških kontrol, se v avto gotovo še ne bi usedla, čeprav se zaveda, da se je s tem strahom bolje čim prej soočiti. "Slej ko prej se bom vrnila na cesto – ne le kot sopotnica, ampak tudi kot voznica. Že razmišljam, kakšen tank si bom zdaj kupila – ker avto oziroma tip avtomobila mi je gotovo rešil življenje."
Vozila je karavana, za katerega je prepričana, da ji je rešil življenje: "Ko se je zgodilo, sem bila v karavanu – Renault Grand Tour. To mi je rešilo življenje, saj ima ojačane kletke v šasiji in harmoničen prenos sile med sunki." Kot je povedala, je bil v času nesreče z njo tudi njen pes: "V avtu sem bila s svojim kužkom – na srečo ga nisem imela v prtljažniku, ampak na zadnjih sedežih. In 'karavanska rit' a je rešila. Pa seveda tudi to, da je bil privezan – sicer ga ne bi bilo več, saj bi letel ven skozi okno."
Posebno mesto v njeni zgodbi imajo dogodki tik pred nesrečo, ki jih razume kot nadzemeljsko podporo. "Dan pred nesrečo sem pustila lučke prižgane, kar se mi res še nikoli ni zgodilo. Tokrat pa sem jih pozabila ugasniti, tako da se je izpraznil akumulator – verjamem, da so bili to vodniki, ki so me ustavili." Naslednji dan je dobila še eno znamenje: "Tik preden sem odšla na pot, na kateri se je zgodila nesreča, sem pred avtomobilskimi vrati našla belo pero. Vzela sem ga v roke in se v mislih zahvalila za varstvo in srečno pot. In res so me nadzemeljski vodniki varovali – izid je bil glede na posledice nesreče pravi čudež."
Eva je o svoji izkušnji za Žurnal spregovorila predvsem z željo, da njena zgodba postane opozorilo drugim. "Svetu želim sporočiti tole: Ko ga žurirate, se v avtu vedno in povsod vozite kot sopotnik. Nikar ne sedite za volan. Iz vsega srca vam želim, da bodo vaše poti varne in da boste vedno ravnali odgovorno. Po treh večjih prometnih nesrečah, od katerih je imela ena zelo tragičen izid, dobivam občutek, da moram več vračati življenju – tudi ta nesreča je kot nek klic, da začnem bolj aktivno ozaveščati glede varne vožnje. Če to sporočilo reši vsaj eno dušo, da na cesti ne izgubi življenja, bom vesela. Prosim, pazite nase! Druga stvar, ki jo želim reči, pa je hvala – hvala javnemu zdravstvu, ki ga ljudje tako radi blatijo. Hvala za vso pomoč!"
Evi želimo mirno in uspešno okrevanje ter srčno upamo, da njeno sporočilo doseže kar največ ljudi.
