Dogovorila se je, da je pol leta ne bo v službo in ni edina. V Sloveniji.

---

V nadaljevanju preberite:

• Mojca Kastelec, managerka v oddelku marketinga in komunikacij pri podjetju HOFER, je koristila polletni sabbatical.
• Na začetku je še vedno razmišljala o delu in v ritmu obveznosti in urnikov, potem pa se je sprostila in odklopila.
• Izbrala je način preživljanja dopusta, ki ga je takrat potrebovala: veliko narave, svobode, spoznavanja novih ljudi in krajev. 
• Na delovno mesto se je vrnila polna energije in motivirana, da se ponovno loti novih izzivov skupaj z ekipo.

---

Ste že slišali za tako imenovali sabbatical ali sobotno leto? Gre za daljši, načrtovan premor od rednega dela, ki običajno traja od enega meseca do enega leta. Za razliko od odpovedi delovnega razmerja ali običajnega dopusta zaposlenemu omogoča, da ohrani svojo zaposlitev, se po premoru vrne na delovno mesto ter čas izkoristi za počitek, izobraževanje, potovanja ali uresničevanje osebnih projektov.

Pri HOFER-ju se za sabbatical lahko odločijo sodelavke in sodelavci po 3 letih aktivne delovne dobe pri HOFERju, in sicer za obdobje od 1 meseca do 1 leta. Če oddih traja 3 mesece ali manj, si lahko novega privoščijo po 3 letih, če je bil daljši od 3 mesecev, pa po 5 letih. "Sabbatical poteka v dveh fazah, ki sta časovno enaki: najprej je faza varčevanja in nato faza oddiha. V obeh fazah naši sodelavci in sodelavke prejemajo polovično plačilo. Večina jih takšne vrste oddih načrtuje že vnaprej in so na to (tudi finančno) pripravljeni," so za Žurnal24 povedali v HOFER-ju. Do sedaj se je za sobotno leto pri tem podjetju odločilo 184 zaposlenih, povprečno trajanje pa je 3 mesece in 20 dni. Nekateri so ta čas izkoristili za potovanje, drugi pa tudi za pisanje knjige, dokončanje študija, gradnjo ali prenovo doma ali posvečanju hobijem.  

O izkušnji s sabbaticalom smo se pogovarjali z Mojco Kastelec, managerko v oddelku marketinga in komunikacij pri podjetju HOFER, ki je sobotno leto za obdobje šestih mesecev koristila leta 2022.  

Kdaj ste prvič slišali za možnost sabbaticala in kakšna je bila vaša prva reakcija? 

Za sabbatical sem prvič slišala že na začetku svoje kariere pri HOFER-ju, pred dobrimi desetimi leti. Takrat je bila ta možnost na voljo le v nekaterih drugih državah skupine ALDI in samo za vodilni kader. Spomnim se klica enega od avstrijskih managerjev, ko mi je sporočil, da odhaja na enoletni sabbatical in mi navdušeno pripovedoval o načrtovanem potovanju po Južni Ameriki. Zdelo se mi je skoraj neverjetno, da si lahko nekdo vzame celo leto časa zase in za raziskovanje sveta. Ker pa se veliko dobrih praks iz mednarodnega okolja prej ali slej prenese tudi k nam, sem po tihem upala, da bom nekoč to izkušnjo lahko doživela tudi sama. 

Se spomnite dneva, ko ste se odločili za sabbatical? Kaj je bil tisti trenutek ali misel, ko ste si rekli: "Zdaj pa res grem"?

Seveda se spomnim. 😊 Bilo je septembra 2021. S partnerjem sva dopustovala v Toskani, v enem od čudovitih kampov, obkrožena z naravo in počasnim ritmom življenja. Za mano je bilo zelo intenzivno obdobje - v službi smo imelo reorganizacijo in sem prevzela širše področje v marketingu ter ogromno novih projektov. Vse to me je sicer motiviralo, vendar sem začutila, da potrebujem več kot običajna dva tedna dopusta. Spomnim se, kako sem en večer sedela pred avtodomom, opazovala morje in sanjarila, kako lepo bi bilo, če bi lahko to trajalo dlje. In takrat me je prešinilo: "Pa saj lahko!" Ko sem se vrnila iz dopusta v službo, sem svojo odločitev napovedala praktično prvi delovni dan. Takrat še nisem vedela, kam točno me bo pot odpeljala. Vedela pa sem eno: čim več časa želim preživeti v naravi, brez časovnih in krajevnih omejitev. 😊

Pri dokončni odločitvi me je največkrat ustavljal občutek, da še ni pravi čas. Želela sem zaključiti pomembne projekte in skrbelo me je, da bom z daljšo odsotnostjo po nepotrebnem obremenila ekipo. Potem pa sem ugotovila, da popolnega trenutka verjetno nikoli ne bo. V nekem trenutku moraš preprosto zaupati svoji odločitvi.

Česa vas je bilo pred odhodom najbolj strah?

Iskreno? Ničesar prav zares. S partnerjem živiva sama, nimava otrok, brez težav so se lahko začasno reorganizirali tudi v partnerjevem podjetju, finančno sem bila preskrbljena. Sem se pa po drugi strani intenzivno ukvarjala z vprašanji, kako bo z ekipo, projekti in vsem, kar sem gradila v službi, kako bo odločitev sprejeta s strani nadrejenih.

A ko sem začutila, da sabbatical res potrebujem, so ti pomisleki kar nekako izgubili svojo težo. 

Ste imeli pomisleke, da boste med odsotnostjo zamudili kaj pomembnega v službi? Ali sodelavci takšne odsotnosti pozitivno sprejemajo? 

Seveda se je v času moje odsotnosti v službi veliko dogajalo. Na začetku sem imela precejšnjo potrebo, da bi bila z vsem na tekočem. Sčasoma pa sem si rekla: "Kar se zgodi med mojo odsotnostjo, bom dohitela, ko se vrnem oz. se bom s tem ukvarjala takrat, ko bo čas za to." Pri tem mi je zelo pomagala tudi ekipa. Občasno smo se slišali in skoraj vedno sem najprej vprašala: "Kako pa je kaj v službi?" Odgovor je bil običajno enak: "Ne skrbi, vse je pod kontrolo." 😊

Kako ste preživeli prve dni, ko vam ni bilo treba v službo? Koliko dni ste potrebovali, da ste nehali razmišljati o službenem e-mailu?

Prvi dnevi so bili polni navdušenja in pričakovanj. Še isti dan po zaključku dela sva napakirala terenca, naslednje jutro pa že odrinila na pot po Balkanu za nedoločen čas. Čeprav se na racionalni ravni zavedaš, da imaš pred sabo šest mesecev "popolne svobode", tega na začetku ne dojameš. Še vedno sem razmišljala v ritmu službe in obveznosti. Nenadoma pa ni bilo več sestankov, e-pošte, rokov … Popoln odklop ni prišel čez noč. Potrebovala sem približno dva meseca ali tri, da sem zares ponotranjila, da mi nikamor ni treba hiteti in da dneva ne vodi koledar, ampak jaz.

Kakšna 2 meseca pred odhodom na popotovanje sem skrbno načrtovala svoj prvi mesec preživetja v naravi - kateri kraj bova obiskala in kdaj, kje bova jedla, koliko časa bova tam … Tako rekoč vsaka potankost je bila zapisana v zvezku "Trip of freedom". Kmalu, ko sva bila že na poti, pa se nama je pokvaril terenec in vsi moji načrti so šli rakom žvižgat. 

Ste med sabbaticalom kdaj občutili krivdo, ker "ne delate"?

Ne, pravzaprav nikoli. Za to pa je bilo ključno to, da smo se v podjetju na mojo odsotnost dobro pripravili. Za predajo dela in nadomeščanje je bilo ustrezno poskrbljeno, skupaj pa smo našli rešitev, ki ni bistveno vplivala na obremenjenost ekipe. Zato nisem imela občutka, da kogarkoli puščam na cedilu. 

Ste imeli vmes kakšno krizo? Kaj je bila najlepša stvar, ki ste jo doživeli v tem času?

Edina prava kriza je nastopila takrat, ko je odpovedal najin terenec. 😊 Sicer pa ne. Izbrala sem način preživljanja sabbaticla, ki sem ga v tistem obdobju res potrebovala. Veliko narave, gibanja, novih krajev, spoznavanja novih ljudi in občutek svobode, da dneve krojijo sončni vzhodi, spoznavanje novih zanimivih ljudi in radovednost, ne pa urniki in sestanki. 

Kakšne so najbolj konkretne spremembe, ki ste jih opazili pri sebi, v svojem razmišljanju in počutju? Če bi nekdo opazoval vaš prvi teden in zadnji teden sabbaticala, kakšno razliko bi videl? 

Že od študentskih let sem bila ves čas zelo aktivna na poslovnem področju, praktično brez daljšega premora. Nisem si ga upala privoščiti, ker sem imela občutek, da bi z daljšo odsotnostjo lahko zamudila pomembne priložnosti. Sabbatical mi je pokazal ravno nasprotno. Spoznala sem, da lahko v tem času izjemno napreduješ – le na drugačen način. Ne nujno po karierni lestvici, ampak kot človek. Opravila sem nekaj spletnih izobraževanj, prebrala veliko strokovne literature, predvsem pa sem si vzela čas za razmislek o tem, kaj mi je zares pomembno. Če bi nekdo primerjal moj prvi in zadnji teden sabbaticala, bi verjetno videl veliko bolj umirjeno osebo, ki manj hiti, ni več tako obremenjena z načrtovanjem, se zna prepustiti toku dogajanja in uživati v trenutku.

Nekatere najlepše kraje in najbolj zanimive trenutke sem doživela prav zato, ker sem si dovolila odstopiti od načrta.

Ali ste imeli med sabbaticalom kakšen "aha trenutek", ko ste ugotovili nekaj pomembnega o sebi?

Kot takratni vodja velike ekipe in številnih projektov sem se naučila, da je dobro načrtovanje nujno. Brez tega stvari hitro uidejo iz rok. In to logiko načrtovanja sem iz službe močno prenesla tudi v zasebno življenje. In s tem sem bila pogosto prikrajšana za spontanost, ki lahko prinese nepozabna doživetja.

Sabbatical mi je pokazal, da se nekatere najlepše stvari zgodijo ravno takrat, ko načrt odpove. 

Če bi sabbatical podaljšali še za en mesec, kako bi ga preživeli? 

Zelo preprosto: še vedno nekje na samotni plaži katerega od grških otokov, z dobro knjigo, pogledom na morje in občutkom popolne prisotnosti v trenutku. 😊

Ali se je po sabbaticalu spremenil vaš odnos do službe? Se vam je bilo težko vrniti?

Pravzaprav ne. Vrnitev po sabbaticalu je bila bolj podobna prijetnemu vznemirjenju kot stresu. Spomnim se, da večer pred vrnitvijo nisem mogla spati. Počutila sem se kot otrok pred šolskim izletom. Bila sem radovedna, polna energije in motivirana, da se ponovno lotim novih izzivov skupaj z ekipo.

Ste se na delo vrnili z več energije? Ste kaj konkretnega začeli v službi delati drugače? Se je kako spremenil vaš pogled na delo?

Vsekakor. Več energije in več zagona sta bili prvi stvari, ki sem ju opazila pri sebi. Zanimivo pa je, da se ni toliko spremenil moj odnos do dela kot moje navade doma. Takrat sem si postavila pravilo: vsak mesec spontano poskusi nekaj novega. Novo jed, nov šport, novo knjigo, dokumentarec ali izkušnjo, ki je sicer ne bi izbrala. Še danes, skoraj štiri leta pozneje, mi to še vedno uspeva.

Takrat sem si postavila pravilo: vsak mesec spontano poskusi nekaj novega in to mi po skoraj štirih letih še vedno uspeva.

Kaj je bilo najtežje: oditi na sabbatical ali se po njem vrniti?

Ne eno ne drugo, ravno nasprotno. Vse skupaj se je zgodilo v obdobju, ko sem bila pripravljena tako na odhod kot na vrnitev. Zato noben korak ni bil težak. Imela sem občutek, da stvari potekajo točno tako, kot morajo.

Če bi vam danes nekdo ponudil leto dni popolnoma plačanega prostega časa, ali bi ga znali izkoristiti boljše kot prvič? Kaj bi naredili drugače?

Definitivno ne bi tako striktno in natančno načrtovala poti za prvi mesec. 😊 Ne bi pa rekla, da bi sabbatical izkoristila bolje. Izkoristila bi ga drugače. Ljudje se skozi leta spreminjamo, z nami pa tudi naše želje, potrebe in cilji. Danes bi verjetno prosti čas namenila razvijanju kakšne nove popoldanske dejavnosti, za več športa ter odkrivanju novih krajev in spoznavanju zanimivih ljudi -vse to namreč še vedno ostaja visoko na mojem seznamu želja.

Kaj bi svetovali nekomu, ki razmišlja o sabbaticalu?

Če vam finančne okoliščine dopuščajo in vam uspe nekako uskladiti še druge pomembne življenjske okoliščine (npr. šola pri otrocih), bi rekla samo: "Go for it!" Izkoristite to priložnost za tisto, za kar v vsakdanjem tempu običajno zmanjka časa: potovanje, študij, učenje novih veščin, domače projekte ali preprosto kakovosten čas z družino. Malo za šalo in malo za res vedno rada pripomnim, da bi bilo treba to možnost zapisati v zakon. 😊

Mojca Kastelec: Sabbatical ni korist samo za posameznika. To je naložba tudi za delodajalca, saj se ljudje vrnejo z več  energije, bolj motivirani in polni novih idej.

Morda vas zanima tudi:

• Bi potovali po svetu in zraven služili? To je oglas leta
• Izkušnja mamice s štirimi otroci, ki živi kot digitalna nomadka
• Vse več ljudi se odloča za digitalni detox

dezurni@styria-media.si