Aliyah Santos sem spoznala preko Facebook skupine Worldschooling hub, ki je namenjena predstavitvi središč z vsega sveta ter deljenju dogodkov, aktivnosti, skupnosti in projektov za družine in posameznike, ki jih zanima tak način življenja. Ko je ameriška mama samohranilka leta 2018 s tremi otroki spakirala kovčke in se podala v neznano, si verjetno ni predstavljala, da bo njena družina, ki se ji je na poti pridružil še četrtorojeni otrok, nekaj let pozneje živela ob maroški obali, gradila mednarodno skupnost in dokazovala, da je mogoče otrokom ponuditi svobodno in bogato življenje tudi zunaj ustaljenih okvirjev.
Njihova zgodba ni le pripoved o eksotičnih destinacijah, temveč predvsem o pogumu, prilagodljivosti in drugačnem pogledu na izobraževanje ter družinsko življenje. Danes živijo v Maroku, kamor se vedno znova vračajo, v preteklih letih pa so svoj dom začasno našli tudi v Kolumbiji, na Tajskem, v Vietnamu in številnih drugih državah. Sogovornica v pogovoru razkriva, kako je videti vsakdan družine, ki je zamenjala klasično življenje za svobodo na poti, kakšne izzive prinaša takšna odločitev in kaj o njej menijo otroci.
A lahko za začetek opišete svojo družino?
Zakaj ste se odločili za tak način življenja in kaj vas je navdihnilo?
Vedno sem rada spoznavala jezike in poslušala o različnih kulturah. Ko sem končno razumela cikle zlorabe, sem prekinila stik z osebo, ki me je zlorabljala, kar je pomenilo, da nisem imela več družinskih vezi. Ker sem bila izčrpana, sem začela raziskovati namerne skupnosti. Nekako sem naletela na spletno stran Couchsurfing, ki se mi je zdela zanimiva, saj bi lahko v okviru tega gostili ljudi iz različnih držav. Nekoč je k nam prišla popotnica, ki se je vračala iz Tajske, in nam je povedala za spletno stran Workaway.
Pomislila sem, da bi si lahko privoščila letalske karte, če mi ne bi bilo treba plačevati nastanitve. Sprva je bil načrt, da bi leteli nekam približno enkrat na mesec.
Kaj ste počeli, preden ste izbrali življenjski slog digitalne nomadke?
Po izobrazbi sem socialna delavka in sem delala v različnih organizacijah. Kmalu sem ugotovila, da etična načela, ki jih učijo na fakulteti, v resničnem svetu pogosto ne veljajo, kadar je glavno vodilo denar. Nekaj časa sem vodila svoj vrtec in se ukvarjala tudi s samostojnim pisanjem. Ko smo se odločili za potovanja, sem se ponovno zaposlila v klasični službi, da bi privarčevala nekaj denarja.
Tudi ta služba je bila na področju socialnega dela in zelo težko mi je bilo delati v okolju, kjer se nisem strinjala z odločitvami glede varnosti otrok, a sem jih morala potrjevati, če nisem želela tvegati izgube zaposlitve.
Kakšen pa je danes vaš vir prihodkov? Imate podjetje, ki vam omogoča delo ne glede na lokacijo?
Trenutno delam kot izvršna asistentka ustanovitelja platforme za umetno inteligenco v ZDA. Poleg tega imam v Maroku podjetje, ki sem ga ustanovila skupaj s prijatelji. Gre za svetovno-izobraževalno središče (worldschool hub) za otroke, stare od 4 do 18 let. Torej ja, delam lahko od koder koli, čeprav trenutno veliko energije vlagam v razvoj podjetja v Maroku, da bi lahko prijatelji in zaposleni nadaljevali delo tudi brez mene.
Je ta način življenja zelo drag? Kakšen je približen mesečni proračun?
Ne menim, da je ta način življenja drag, čeprav se stroški povečajo, ko imaš štiri otroke. Še vedno porabim manj, kot bi, če bi živeli v ZDA. Verjetno porabimo vsaj 2.000 dolarjev (op. p. 1.741,48 EUR) na mesec, vendar si tudi marsikaj privoščimo. Najcenejšega meseca se ne spomnim, najdražji pa je bil verjetno obisk Japonske, saj smo tja odpotovali le za en teden iz Tajske, nato pa smo imeli še povratne lete v Maroko.
Povprečno porabimo okoli 1.700 evrov na mesec.
Kako usklajujete delo, potovanja in šolanje otrok? Kaj vam je pri tem najbolj všeč in kaj predstavlja največji izziv?
Glede šolanja se ne obremenjujemo preveč, saj nimamo strogega urnika. Bolj sledimo pristopu "unschooling", kjer izobraževanje temelji na interesih otrok. Obiskujejo tudi različne tečaje, ki jih zanimajo.
Največ mi pomeni to, da smo presegli statistiko, ki običajno velja za matere samohranilke. Veseli me, da moji otroci doživljajo stvari, za katere si nikoli ne bi predstavljala, da jih bodo lahko. Trenutno zelo uživam v življenju v Maroku, ker smo tam našli skupnost, ki smo jo potrebovali.
Največji izziv je bil vedno denar, čeprav je trenutno tudi to lažje kot nekoč.
Kako dolgo običajno ostanete na enem mestu? Imate najljubšo destinacijo, kamor se vedno vračate? Kako izbirate naslednjo destinacijo?
Običajno ostanemo vsaj en mesec ali pa toliko časa, kolikor traja vizum. V Kolumbiji smo na primer ostali vseh 90 dni in nato bivanje še podaljšali.
Veliko je odvisno od tega, kako se počutimo v kraju in koliko denarja imamo 😊.
V Maroko sem se vrnila že večkrat, med najljubšimi destinacijami pa bi izpostavila tudi Kolumbijo, Tajsko in Vietnam. Naslednjo destinacijo običajno izberemo glede na ceno letalskih vozovnic ali pa preprosto potujemo po regijah v logičnem geografskem zaporedju.
Kako so videti vaši dnevi? Lahko bralcem ponudite vpogled v življenjski slog, o katerem večina ljudi le sanja?
Trenutno ne potujemo aktivno, ampak živimo v Maroku. Zato so moji dnevi precej običajni, le da živimo v čudovitem obmorskem mestu med domačini, ki jih danes lahko imenujemo prijatelji.
Delam, kuham, čistim hišo, sprehajam naše rešene pse in se občasno družim z gosti, ki jih gostimo prek Couchsurfinga. V svoji domovini si nikoli ne bi mogla privoščiti življenja ob morju.
Ko potujemo, je vsakdan podoben: delam, običajno bivamo v krajih z bazenom in blizu plaže, zato veliko plavamo in raziskujemo lokalne restavracije. Ne obiskujemo veliko turističnih znamenitosti, saj so pogosto drage. Veliko raje spoznavam lokalne soseske in vsakdanje življenje. V bistvu živimo povsem običajno življenje, le v vedno novem in čudovitem okolju 😊.
Vas pri takšnem načinu življenja kaj moti? Kaj pogrešate?
Ne, pravzaprav me nič posebej ne moti. Pred kratkim sem bila službeno v ZDA in naročila precej izdelkov prek Amazona. Moram priznati, da je dostava v enem ali dveh dneh zelo priročna. Poleg tega nosim večje konfekcijske številke, zato včasih težko najdem oblačila svoje velikosti. Pogrešam predvsem udobje nakupovanja, vendar to ni nekaj zares pomembnega.
Kako ta način življenja vpliva na odnose v družini?
Kako se vaši otroci počutijo glede tega načina življenja? Kako poteka njihovo izobraževanje?
Pravijo, da uživajo v takšnem življenju. Trenutno ne potujemo in moj 17-letni sin bi si želel več potovanj. Ima veliko prijateljev, ki prav tako živijo nomadsko, in rad bi jih videval pogosteje.
Njihovo izobraževanje temelji na resničnih izkušnjah in interesih, ki jih sami izbirajo. Zame je največja prednost tega življenjskega sloga svoboda ter možnost spoznavanja novih stvari in širjenja obzorij.
Ali bi si otroci želeli ustaliti? Je težko nenehno menjavati okolje in sklepati kratkotrajna prijateljstva?
Težko je reči, ali bi se želeli trajno ustaliti, saj smo trenutno nekje vmes. Mislim, da bo Maroko vedno kraj, kamor se bomo vračali, a bomo še naprej odhajali na daljša potovanja, morda za leto dni v Azijo ali Južno Ameriko.
Ne zdi se mi, da bi jim bilo težko menjavati okolja, saj se vedno povezujemo z drugimi potujočimi družinami, poleg tega pa smo kot družina zelo povezani. Vsekakor opažam, da so bolj odprti in ustvarjalni.
Vas kdaj skrbi dolgoročna stabilnost (finančna, izobraževalna, družabni krog otrok)?
Ne. Sama sem odraščala v finančno in izobraževalno stabilnem okolju, pa me to ni naredilo stabilne odrasle osebe. Veliko bolj mi je pomembno, da so otroci uravnoteženi, da razumejo, kako deluje življenje, da znajo komunicirati z mlajšimi in starejšimi od sebe, da se znajo prilagoditi spremembam, in da razumejo pomen zdravih odnosov.
Kako pa so se vaši bližnji odzvali na odločitev za potovanja?
Družine nimam več. Prijatelji pa so mojo odločitev podpirali.
Bi bili pripravljeni deliti kakšno anekdoto s svojih potovanj? Ste kdaj obžalovali svojo odločitev? Kdaj ste najbolj občutili, kako izpolnjujoč je ta način življenja?
Da, z veseljem. Svoje odločitve nisem nikoli obžalovala. Velikokrat sem občutila globoko zadovoljstvo z našim življenjem. Že samo dejstvo, da smo prekinili krog revščine, v katerem bi verjetno ostali, če bi živeli v ZDA, mi pomeni ogromno.
Kakšen nasvet bi dali družini, ki razmišlja o takšnem koraku, vendar še okleva?
Odvisno od razlogov za oklevanje. Če imajo urejene osnovne pogoje, na primer delo na daljavo, bi jim rekla: preprosto naredite ta korak. Časa, ko so otroci majhni, ne morete dobiti nazaj. To je čudovit način za povezovanje družine in ustvarjanje spominov, ki bodo ostali za vse življenje.
Morda vas zanima tudi:
A za plačilo širi noge? samohranilka je novodobni izraz za kurbo? dejmo no