Josh Ball je avstralski fotograf in režiser, ki se je v zadnjih dneh mudil v Sloveniji. Prišel je na dopust z dvema prijateljema, a je njegov obisk prerasel v intimen fotografski projekt, v katerem je skozi objektiv spoznaval obraze Slovenije. Po mestnih ulicah, gorskih vaseh in na samotnih kmetijah je pristopal k neznancem, jih ogovoril in ujel v trenutku njihovega vsakdana.
Med njegovim popotovanjem po Sloveniji smo se z njim usedli na kavi – čeprav je njegova različica kave rahlo presenetila natakarico. Naročil je namreč kavo z medom. Medtem ko je srkal sladko kavo, je za Žurnal24 razkril svojo življenjsko pot in razložil, kako je fotoaparat postal njegov potni list in orodje za povezovanje z ljudmi po vsem svetu.
Josh Ball
Josh, kaj vas je pripeljalo v Slovenijo?
Obožujem gore in jezera ter v bistvu vse, kar ima Slovenija. Zato sem prišel sem na dopust z dvema prijateljema – eden je iz drugega konca Avstralije, eden pa trenutno živi na Finskem, a smo se srečali tukaj. V vašo državo sem se zaljubil. Slovenija je postala ena mojih najljubših držav v Evropi. Se opravičujem, saj ne znam ravno izgovoriti vaših krajevnih imen, ampak poleg manjših vasi sem obiskal še Bovec, Bled in Triglavski narodni park. Zelo je lepo, res.
V zadnjih dneh so vas na družbenih omrežjih opazili številni Slovenci – mnogi z navdušenjem spremljajo vaše fotografije in pristne trenutke z domačini, ki jih objavljate na Instagramu. Kako se je rodila ideja, da boste dokumentirali potovanje po Sloveniji in ljudi, ki jih srečujete?
Želel sem si spoznati pogled domačinov na Slovenijo. Zelo rad spoznavam nove ljudi, nove kulture, in to je moj način, kako najraje in najboljše to počnem. Na tak način spoznavam ljudi. Skozi objektiv skušam ugotoviti, kdo je oseba, ki jo fotografiram, kakšna je njena zgodba, in se o njej naučiti vsaj malo. V Sloveniji je res lahko stopiti v stik z domačini, saj veliko ljudi, tudi kmetje na vaseh, govorijo angleško. Se pa tudi pri takšnih, ki ne, zgodijo zanimive prigode prav zaradi težav v sporazumevanju. Moram reči, da ste Slovenci res zelo prijazni. Morda sicer malo zadržani. Najprej moraš pridobiti zaupanje, doseči, da spustite blizu. Zdi se mi, da ste precej zasebni ljudje. Sem pa zelo presenečen nad tem, kakšen odziv sem zaradi projekta prejel na družbenih omrežjih. Javilo se mi je na tisoče Slovencev. Resnično sem navdušen in vesel, da se mi je uspelo predstaviti skupnosti, ljudem. Tega še nisem doživel nikjer v tujini, ne glede na to, kam sem potoval ali kjer sem delal.
Po kakšnem ključu izbirate ljudi, ki jih fotografirate?
Karakter. Vedno gledam na življenje skozi zgodbe in značaje. Lahko me pritegne nenavaden klobuk, pisana obleka, nekdo, ki je videti zanimivo, počne nekaj nenavadnega ... Skratka, fotografiram ljudi, ki so zanimivi – ljudi, katerih osebnost lahko začutiš skozi fotografije. In oči. Oči so okno v dušo.
Kako se je začela vaša fotografska pot?
Je kar zanimiva zgodba. Sem kmet, doma imamo veliko družinsko kmetijo. Od mene se je pričakovalo, da jo bom prevzel. Nato pa sem za leto in pol šel na potovanje po Evropi in tam sem odkril noro strast do fotografije in pripovedovanja zgodb. Sprva sem fotografiral naravo, nato sem pa spoznal, kako močna je lahko osebna povezava, ki jo doživim med fotografiranjem ljudi. To je postala moja obsesija. Postal sem obseden s pripovedovanjem zgodb in s tem, da ujamem življenje, kot se odvija. To me je popolnoma prevzelo. Ampak misel na menjavo kariere me je resnično strašila. Bal sem se mnenja drugih ljudi. Že misel na to, da prijateljem in družini povem, da bi rad imel bolj ustvarjalno kariero, je bila strašljiva. Približno šest mesecev sem odlašal, da bi to komu povedal. Preveč sem se bal. Nihče okoli mene ni delal česa podobnega. Nikakršnega smisla ni imelo, da bi začel fotografirati, nihče ni tega pričakoval. A vedel sem, da bom obžaloval, če ne bom šel za tem, kar si resnično želim. Ko sem se končno opogumil in svoj načrt, da postanem fotograf, razkril bližnjim, nisem dobil podpore. Moral sem biti sam svoj navijač, sam verjeti vase. (daljša tišina)
Če je pretežko, ni treba, da govoriva o tem.
Ne, prav je, da govoriva o tem. Pomembno je. Je pa težko, vedno znova se me dotakne. Skratka, nisem imel podpore. Najmanj me je podpiral moj oče, kar je najbolj bolelo. Ne, ker bi imel kaj proti umetnosti – razume umetnost in jo podpira. Ampak je preprosto samo prevpraševal mojo odločitev o novi karierni poti. Na koncu mi je sicer vseeno rekel, da mi zaupa. In sem šel. Pustil sem vse za sabo, da bi se lotil te neoprijemljive umetnosti, ki je ni razumel nihče razen mene. Zapustil sem udobno in varno družinsko podjetje. Moral sem se umakniti s te poti, da sem lahko stopil na novo. Najprej že zato, ker sem moral nabrati denar, da bi lahko kupil vso fotografsko opremo. Začel sem delati kot rudarski električar. Tako zelo sem si želel postati fotograf, da sem bil pripravljen storiti vse. Nehal sem piti in celo gledati televizijo za dve leti. Vse dni sem delal po 12 ur, nabiral denar za opremo, nato pa sem se pozno v noč še učil fotografije. Naredil sem vse, kar sem lahko, da sem se izboljšal. Po službi sem se vozil po več ur na izobraževanja, na različne lokacije, kjer sem vadil … Po dveh letih trdega garanja sem kupil opremo za kamero in dovolj opreme. Nato sem začel snemati poroke, reklame in delati z blagovnimi znamkami.
Josh Ball
Avgusta 2022 sem se preusmeril v profesionalno fotografijo oziroma začel živeti zgolj od fotografiranja. Zdaj lahko potujem in imam svoje podjetje. Po tako intenzivni želji in obilici dela se je končno zgodilo. Bilo je zelo težko, a hkrati izjemno osupljivo. To je bil eden najlepših trenutkov v mojem življenju.
Kdaj ste prvič začutili, da ste na pravi poti?
Vedno sem si želel delati za avstralsko znamko klobukov Akubra, ki je zelo znana. Klobuk Akubra ima vsak kmet, pa tudi v mestih jih nosijo, klobuk ima skoraj vsak Avstralec. Je drag, ampak je ikoničen. Kadar koli sem le lahko, sem nekomu nadel klobuk ali pa našel nekoga, ki že ima Akubro, in ga fotografiral. Nato sem fotografije objavil na Instagramu in vedno označil Akubro. Nenehno sem jih označeval, leta. Sčasoma so začeli všečkati moje fotografije, nato so nekatere moje slike odkupili, pred časom pa so me še povabili k sodelovanju. Na to sem res ponosen.
Torej so na poti do vašega uspeha veliko vlogo odigrala družbena omrežja?
Ja, sploh Instagram je zelo pripomogel k mojemu današnjemu uspehu. Brez družbenih omrežij bi bilo težje uspeti.
Ste zadovoljni s tem, kar ste dosegli?
Da, zadovoljen sem s tem, kjer sem. Imam občutek, da sem uspel. Fotoaparat je postal moj potni list in mi omogoča, da potujem kamorkoli želim in spoznavam ogromno ljudi, sodelujem z velikimi znamkami, modeli … Imam vse, kar sem si želel. Ampak priznam, da si, tako kot večina ljudi, želim še več, imam veliko ambicij in zagona. Zdaj želim izobraževati. Naučiti ljudi, kako fotografirati portrete, kako ustvariti dobre zgodbe. To je moj naslednji cilj. Ustvariti spletni tečaj.
Josh Ball
Ali kdaj obžalujete, da ste spremenili karierno pot in šli z domače kmetije?
Ne. Nimam obžalovanj. Nova karierna pot mi je dala ogromno.
Kaj bi svetovali nekomu iz odmaknjene vasi, ki globoko v sebi ve, da ga čaka drugačna pot, pa si še ne upa narediti prvega koraka – ki doživlja podobno, kot ste nekoč vi?
Morate početi, kar si želite. Ne morete živeti po standardih ali mnenjih drugih. Ne smete se bati mnenj drugih ljudi. Dokažite drugim, da se motijo. To je vaše življenje, ne zapravljajte ga. Jasno si začrtajte svojo vizijo in se ne ustavite, dokler je ne dosežete. Za dosego ciljev je kdaj treba iti do konca in se žrtvovati. Nič se ne zgodi zlahka. Traja lahko leta. Vse morate pustiti in hoditi naproti jasnemu cilju. Če imate jasno pot in jasno vizijo, h kateri stremite, bodo ljudje to opazili. In to je magnetno. Vztrajnost, strast, zagon, delovna etika in prava miselnost so tisto, kar je mene pripeljalo sem. In povem lahko, da je nagrada za trdo delo in izstop iz cone udobja neverjetna.
Josh Ball
Ne išči sreče drugod kot le doma (M. Stare)
Potem že nisi pravi Slovenec, ampak reva usrana, če so pedri in lezbijke kahko ponosni, čeprav ne vem na kaj, si lahko tudi brez strahu.
Slovenci smo nevoščljivi in privoščljivi ravno toliko, kot je vsak Evropejec, tisoč in več let skupnega življenja se vendar pozna. Takšne so navade, zahodnjaški, krščanski način življenja. Zadnjih sto let prihajajo drugačni vplivi, ki žalijo in zasmehujejo Slovence in naše… ...prikaži več navade. Nikar se ne sramujmo povedati, da smo Slovenci, dobri, najboljši.